Jedro

V skladu z določbo 214. člena ZPP ni potrebno dokazovati le dejstev, ki jih je šteti za priznana, dejstev, za katere obstaja zakonska domneva, ali splošno znanih dejstev. Ker je tožena stranka v svoji pripravljalni vlogi, podani na prvem naroku za glavno obravnavo 01. 07. 2010, izrecno ugovarjala nedokazanost višine škode, teh dejstev ni mogoče šteti za priznana. Višine izvedenih nakazil tožeče stranke svoji zavarovanki pa prav tako ni mogoče šteti za splošno znana dejstva, ki jih ni potrebno dokazovati. Sodišče prve stopnje je zato materialnopravno zmotno prevalilo trditveno in dokazno breme na toženo stranko, češ da bi morala podajati relevantne navedbe, s katerimi bi izpodbijala zatrjevano višino letnih izplačil tožeče stranke svoji zavarovanki.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana 1. točka izreka prvostopenjske sodbe spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek na plačilo 3.978,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 08. 09. 2008 dalje, odločitev o stroških postopka pa tako, da vsaka stranka nosi svoje stroške prvostopenjskega postopka.

2. V preostalem delu se pritožba zavrne in se nespremenjeni izpodbijani del prvostopenjske sodbe potrdi.

3. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo zneska 7.846,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3.978,96 EUR od 08. 09. 2008 dalje ter od zneska 1.903,68 EUR od 26. 06. 2009 dalje in od 1.963,47 EUR od 21. 04. 2010 dalje in ji povrniti 147,78 EUR pravdnih stroškov (1. odstavek izreka prvostopenjske sodbe), zavrnilo pa je tožbeni zahtevek na plačilo 220,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 08. 09. 2008 dalje (2. odstavek izreka sodbe).

V pritožbenem roku je pritožbo vložila tožena stranka in uveljavljala bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. Iz pritožbenega predloga sicer izhaja, da naj bi pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano sodbo tako, da zahtevku tožeče stranke ugodi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Vendar je iz obrazložitve pritožbe razvidno, da tožena stranka izpodbija zgolj tisti del prvostopenjske sodbe, v katerem je ugodeno tožbenemu zahtevku tožeče stranke (1. odstavek izreka). Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkušalo zgolj v tem delu, za katerega ima tožena stranka tudi pravni interes za vložitev pritožbe.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljevala na določbi 272. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. RS št. 106/99) in od tožene stranke uveljavljala povračilo škode, ki jo je utrpela v posledici nesreče pri delu dne 13. 11. 2001, v kateri je bila poškodovana delavka tožene stranke in zavarovanka tožeče stranke D. R. Neutemeljena je pritožba v tistem delu, v katerem izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča o obstoju podlage tožbenega zahtevka. Prvostopenjsko sodišče je v tem delu ugotovilo naslednja pravno odločilna dejstva:

1. do delovne nesreče je prišlo 13. 11. 2001 v brusilnici livarne tožene stranke, ko je zavarovanka tožeče stranke opravljala delo na stiskalnici PEEV-40T. Delo je potekalo tako, da je delavka z levo roko v stiskalnico vlagala in obračala izdelke, z desno pa je prožila delovni gib stiskalnice.

2. Do nesreče je prišlo potem, ko je stiskalnica brez proženja s strani delavke opravila delovni gib in delavki stisnila polovico sredinca, kazalca in palca na levi roki.

3. Delavka bi morala v levici imeti klešče, s pomočjo katerih bi v stiskalnico vlagala obdelovance.

4. Stroji tožene stranke niso imeli opravljenih pregledov in meritve niso bile opravljene že deset let. 5. Stiskalnica ni pravilno delovala, saj je do vklopa prišlo brez proženja s strani delavke.

Na tako ugotovljeno dejansko stanje je prvostopenjsko sodišče sklepalo na podlagi trditev in listinskih dokazov, ki jih je tožeča stranka ponudila pred prvim narokom za glavno obravnavo 01. 07. 2010. V tem delu je tako neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na učinek prekluzije v zvezi s trditvenimi navedbami in dokazi, ki jih je tožeča stranka ponudila v pripravljalni vlogi, ki je na sodišče prispela 24. 08. 2010. Sodišče prve stopnje se je pri tem sklicevalo na ugotovitve iz zapisnika o raziskavi nezgode pri delu (priloga A 5) Inšpektorata RS za delo ter iz raziskave nezgode pri delu (priloga B 1), ki jo je izdelala sama tožena stranka.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče ni sledilo dokaznemu predlogu tožene stranke glede postavitve izvedenca, ki naj bi ugotavljal ali so bili zagotovljeni ustrezni ukrepi varstva pri delu. Predpostavka za utemeljitev zahtevka tožeče stranke iz 1. odstavka 272. člena ZPIZ-1 je izkazana vzročnost med škodnimi posledicami in opustitvijo ukrepov, za varnost in zdravje pri delu ali drugih ukrepov, predpisanih ali odrejenih za varnost ljudi na strani delodajalca. Sodišče prve stopnje se je v utemeljitvi dolžnega ravnanja tožene stranke pri zagotavljanju brezhibne delovne opreme sicer nepravilno sklicevalo na določbe Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme (Ur.l. RS št. 101/2004), ki je stopil v veljavo po škodnem dogodku. Vendar je tudi prej veljavni Pravilnik o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme (Ur.l. RS št. 89/99) delodajalcem nalagal, da mora delovno opremo po namestitvi ali pred prvim zagonom pregledati pristojna oseba, ki izda potrdilo, iz katerega je razvidno, da je delovna oprema pravilno nameščena in da deluje v skladu s predpisi (1. odstavek 9. člena Pravilnika). Kasneje pa mora zagotoviti nadzor nad delovno opremo, katere uporaba je lahko nevarna ali škodljiva za delavce, med drugim tudi z rednimi kontrolnimi pregledi in kjer je potrebno s preizkusi, ki jih opravijo pristojne osebe v skladu s predpisi (2. odstavek 9. člena Pravilnika). Prav tako je bilo predpisano, da mora na mestih, kjer obstaja nevarnost, da pride do mehaničnega stika z gibljivimi deli delovne opreme, delodajalec zagotoviti, da se ti deli zavarujejo z varovali ali z napravami, ki preprečujejo dostop do nevarnih območij ali zagotavljajo ustavitev gibanja nevarnih delov, preden je doseženo nevarno območje (1. odstavek 20. člena Pravilnika). Iz dejanske ugotovitve, da stroji tožene stranke niso imeli opravljenih pregledov in da meritve niso bile opravljene že deset let, je zato pravilno sklepanje prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka ni zagotovila potrebnih ukrepov za varnost in zdravje pri delu. Tožena stranka se je s tem v zvezi sklicevala zgolj na nespoštovanje predpisanih navodil za delo delavke. Zgolj z izdajo navodila za varno delo (priloga B 2) tožena stranka še ni zagotovila potrebnih ukrepov za varnost in zdravje pri delu na spornem delovnem mestu. Ker tožena stranka niti ni podala nobenih drugih trditev, s katerimi bi utemeljevala zagotovitev ukrepov za varnost in zdravje pri delu, sodišče pravilno ni sledilo dokaznemu predlogu za imenovanje sodnega izvedenca in zaslišanja prič. Namen izvedbe dokazov ne more biti v dopolnjevanju manjkajoče trditvene podlage same tožene stranke.

Ob ugotovitvi, da stiskalnica ob nezgodi ni pravilno delovala, saj je prihajalo do nenadzorovanega vklapljanja, je zato nedvoumno, da je vzrok za škodni dogodek izviral iz same delovne naprave. Ob ugotovitvi, da tožena stranka ni zagotavljala pregledov delovnih naprav, s katerimi bi zagotavljala nadzor nad delovno opremo, je s tem izkazana tudi vzročnost med opustitvijo tožene stranke in nastalimi škodnimi posledicami pri zavarovanki tožeče stranke.

Pritožba pa je delno utemeljena v delu, ki se nanaša na ugotovitve prvostopenjskega sodišča glede dokazanosti višine tožbenega zahtevka tožeče stranke. Materialnopravno zmotno je izhodišče prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi, da tožeči stranki ni potrebno dokazovati višine vsakomesečnega izplačila svoji zavarovanki, kjer naj bi to izhajalo že iz predložene odločbe o odmeri nadomestila z dne 12. 12. 2003 (priloga A 4) in zakonske zaveze, ki tožeči stranki nalaga izplačevanje nadomestil. Trditveno in dokazno breme glede pravno relevantnih dejstev je opredeljeno v materialnem pravu. Za utemeljitev tožbenega zahtevka je na strani tožeče stranke trditveno in dokazno breme glede vseh tistih pravno relevantnih dejstev, ki so potrebna za sklepčnost tožbe, razen če je glede katerega od teh dejstev izjemoma predpisano obrnjeno dokazno breme. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljevala na določbi 1. odstavka 272. člena ZPIZ-1, torej na odškodninski podlagi. Materialnopravna predpostavka za utemeljenost takšnega zahtevka je obstoj škode, glede katere je trditveno in dokazno breme na strani tožeče stranke. Škodo v tem primeru za tožečo stranko predstavlja zmanjšanje premoženja, ki ga je tožeča stranka utrpela v posledici izpolnjevanja zakonskih obveznosti zaradi nastanka zavarovančeve invalidnosti. Izdana odločba zavarovanki, delovnemu invalidu tretje kategorije o odmeri višine nadomestila zaradi manjše plača na drugem ustreznem delu, na katero se sklicuje prvostopenjsko sodišče (priloga A 4), predstavlja zgolj pravno podlago za izvrševanje izplačil zavarovanki. Do samega zmanjšanja premoženja tožeče stranke v smislu škode iz 1. odstavka 272. člena ZPIZ-1 pa je prišlo šele v trenutku, ko je tožeča stranka izvršila posamezno izplačilo svoji zavarovanki. Materialnopravno zmotno je stališče prvostopenjskega sodišča, da teh relevantnih dejstev zgolj zaradi zakonske obveznosti tožeče stranke na izvajanje izplačil tako priznane pravice zavarovanki ni potrebno dokazovati. V skladu z določbo 214. člena ZPP ni potrebno dokazovati le dejstev, ki jih je šteti za priznana, dejstev za katere obstaja zakonska domneva ali splošno znanih dejstev. Ker je tožena stranka v svoji pripravljalni vlogi, podani na prvem naroku za glavno obravnavo 01. 07. 2010 izrecno ugovarjala nedokazanost višine škode, teh dejstev ni mogoče šteti za priznana. Višine izvedenih nakazil tožeče stranke svoji zavarovanki pa prav tako ni mogoče šteti za splošno znana dejstva, ki jih ni potrebno dokazovati. Sodišče prve stopnje je zato materialnopravno zmotno prevalilo trditveno in dokazno breme na toženo stranko, češ da bi morala podajati relevantne navedbe, s katerimi bi izpodbijala zatrjevano višino letnih izplačil tožeče stranke svoji zavarovanki. Pritrditi je pritožbenim navedbam, da tožeča stranka v dokazne namene ni predložila potrdil o višini prejemkom iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja za leta 2005, 2006 in 2007. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču pritožnice, da listina, na katero se je sklicevala tožeča stranka ob vložitvi tožbe (priloga A 1) predstavlja le enostransko listino same tožeče stranke, ki nima značaja javne listine v smislu 54. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur.l. RS št. 81/2000). Tožeča stranka drugih dokazov, ki se nanašajo na izplačila invalidskih dajatev v letih od 2005 do 2007, ni ponudila. Tako se izkaže, da je prvostopenjsko sodišče v posledici napačne uporabe materialnega prava zmotno ugotovilo dejansko stanje v delu, ki se nanaša na nastalo škodo tožeči stranki v letih 2005 do 2007. Pritožbeno sodišče je zato ob pravilni uporabi materialnega prava in ob upoštevanju, da tožeča stranka ni ponudila relevantnih dokazov o višini nastale škode za to obdobje, izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo tudi za znesek 3.978,96 EUR, ki se nanaša na preostali del izplačil v letu 2005, ter izplačila v letu 2006 in 2007, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. alineja 358. člena ZPP).

Neutemeljena pa je pritožbena navedba, da je tožeča stranka predložila potrdilo o izvedenih izplačilih predložila le za leto 2008, saj je tožeča stranka ustrezni potrdili, ki imata značaj javne listine, pravočasno pred koncem prvega naroka za glavno obravnavo predložila ob razširitvah tožbenega zahtevka za leto 2008 (priloga A 2) in za leto 2009 (priloga A 3). Glede na izkazano pravno podlago, kot izhaja iz zgornje obrazložitve, ter dokazanost višine škode, kot izhaja iz predloženih listin, se tako izkaže pritožba kot neutemeljena v delu, ki se nanaša na zahtevek za povrnitev izplačil v letih 2008 in 2009. Ker pritožbeno sodišče v tem delu izpodbijane sodbe ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP, je v tem delu pritožbo tožene stranke zavrnilo in nespremenjeni del prvostopenjske sodbe potrdilo.

Delna sprememba izpodbijane sodbe je narekovala tudi spremembo odločitve o stroških postopka pred prvostopenjskim sodiščem. Upoštevaje, da je tožeča stranka na podlagi odločitve pritožbenega sodišča uspela s polovico svojega zahtevka, je pritožbeno sodišče v skladu z 2. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške postopka. Enako velja tudi za stroške pritožbenega postopka, ki jih je priglasila tožena stranka, saj je s pritožbo uspela samo glede polovice izpodbijanega dela prvostopenjske sodbe.