Jedro

Ker tožnik ni dokazal nedopustnosti toženčevega ravnanja, je bilo izvajanje dokazov v zvezi s škodo nepotrebno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 306,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem je toženec dolžan opustiti vsakršno poseganje v tožnikovo solastninsko pravico glede nepremičnine 0000 1075/286, še posebej pa vožnje po parceli s kmetijsko mehanizacijo izven služnostne trase, ki je bila dogovorjena s sodno poravnavo Okrajnega sodišča v Grosupljem P 74/2019 dne 9. 3. 2020. Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo odškodnine (1. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan tožencu povrniti stroške pravdnega postopka (2. točka izreka).

2. Tožnik v pritožbi zoper navedeno uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje pri sprejemanju dokazne ocene ni sledilo metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP. Napačna je ugotovitev, da tožniku ni uspelo dokazati, da bi toženec najmanj dvajsetkrat peljal izven služnostne poti. Napačen je tudi zaključek, da se je toženec štirikrat peljal po edini obstoječi poti, kar mu sodna poravnava v tretjem odstavku 4. člena izrecno dovoljuje. Izpovedbe prič in strank so bile drugačne. Priča A. A. je izpovedal, da je toženca videl, da ni vozil tam, kjer bi moral, o čemer je obvestil očeta tožnika. Toženec bi moral voziti ob robu parcele, ne pa čez travnik. Priča B. B. je izpovedala, da ju je tožnik nahrulil, kje vozita. Tožnik je izpovedal, da je vložil tožbo zaradi toženčevega nespoštovanja dogovora, da vozi po poti, ki je narisana oziroma določena v sodni poravnavi. Toženec nima pravice voziti po celi parceli. Priča C. C. je izpovedal, da se ne da voziti po trasi, ki je dogovorjena v sodni poravnavi, zato je mogoče nedvomno zaključiti, da je toženec vozil izven služnosti. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti, da se toženec od sklenitve poravnave ne drži dogovora, temveč samovoljno vozi po parceli, kjer ni utrjene poti in sicer prosto, kakor mu paše. Glede na tako dejansko stanje bi sodišče moralo postaviti sodnega izvedenca glede višine škode. Ker ni ravnalo tako, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka in prekršilo 22. člen Ustave. Zavrnitev tega dokaznega predloga bi bila utemeljena zgolj, če bi bil dokaz nepomemben, nepotreben ali neprimeren za ugotovitev določenega dejstva.

Ker je odločitev o zahtevku napačna, je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je vložil tožbo za opustitev vznemirjanja lastninske pravice in plačilo odškodnine. Trdil je, da je tožencu v sodni poravnavi dovolil služnost poti po poti, ki poteka po skrajnem vzhodnem robu meje parcele 0000 1076/187 s sosednjimi parcelami do toženčeve parcele (kot je označeno z roza barvo na prilogi sodne poravnave) in da je toženec od sklenitve sodne poravnave vozil samovoljno po parceli, kjer ni utrjene poti in po delu zemljišča, kjer služnost ni bila ustanovljena. Toženec je zahtevkoma nasprotoval s trditvijo, da je vozil do svoje parcele po edini obstoječi utrjeni poti, ki poteka preko tožnikove parcele, in kot je bilo dogovorjeno s sodno poravnavo.

6. V skladu z določilom prvega odstavka 99. člena SPZ lahko lastnik, ki ga kdo tretji protipravno vznemirja, s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje; če je bila z vznemirjanjem povzročena škoda, ima lastnik pravico zahtevati njeno povrnitev po splošnih pravilih o povrnitvi škode (drugi odstavek 99. člena SPZ). 100. člen SPZ pa določa, da ima solastnik pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari in tudi pravico do tožbe za varstvo svoje pravice na delu stvari.

7. Za pritožnika ni sporna ugotovitev v izpodbijani sodbi, da je bila s sodno poravnavo ustanovljena služnost poti s traktorjem v breme parcele v solasti tožnika in v korist parcele toženca po _obstoječi poti,_ ki poteka ob skrajnem vzhodnem robu parcele 1075/286 do parcel 1075/187 (označeno z roza barvo na prilogi sodne poravnave), in da je bilo dogovorjeno, da bo toženec služnost izvajal 10-krat v koledarskem letu, vendar ne v času od 1. 5. do 31. 8. Odločitev o zavrnitvi zahtevka temelji na nadaljnjih ugotovitvah, da je tožnik dokazal, da je toženec po sklenitvi sodne poravnave štirikrat peljal po tožnikovi parceli v dogovorjenem obdobju (in ne dvajsetkrat, kot je trdil v tožbi), in da ni dokazal, da je toženec vozil drugje kot po obstoječi utrjeni poti.

8. Pritožbeni očitki o pomanjkljivostih dokazne ocene, na kateri temelji zadnje navedena ugotovitev, niso utemeljeni. Sodišče se je opredelilo do vseh izvedenih dokazov v njihovi celotni, za odločitev pomembni vsebini. Kot prepričljivi je ocenilo izpovedbi toženca in njegove žene B. B.; navedlo je razloge, zaradi katerih ga ni prepričala izpovedba tožnikovega sina A. A.; opredelilo se je do tožnikove izpovedbe in ocenilo neskladje med izpovedbo in trditvami; predložene fotografije je ocenilo v povezavi z izpovedbami. Dejstvo, da je tožnik nahrulil toženčevo ženo, ki je spremljala toženca pri vožnji čez tožnikovo parcelo, še ne pomeni, da je toženec kršil sodno poravnavo. Sodišče je podalo razloge, zaradi katerih je izpovedbo priče A. A. ocenilo kot neprepričljivo, pritožba pa tej oceni obrazloženo ne nasprotuje. Priča C. C., tožnikov brat in solastnik služeče parcele, je povedal, da je ob meji služeče parcele le ena obstoječa pot in da bolj vzhodno ni mogoče voziti, ni pa govoril o trasi sodne poravnave. Glede na to, da je izpovedal o edini obstoječi poti, je prepričljiv sklep v sodbi, da je bila ta pot kot služnostna dogovorjena tudi v sodni poravnavi. Pritožbeni očitki tako niso vzbudile dvoma niti o skrbnosti dokazne ocene niti o prepričljivosti zaključka, da tožnikova trditev, da toženec prosto vozi po tožnikovi parceli "kot mu paše", nima opore v zbranem procesnem gradivu.

9. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o kršitvi pravice do izjave, storjen z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca, ki bi ugotovil višino škode. Ker tožnik ni dokazal nedopustnosti toženčevega ravnanja, je bilo izvajanje dokazov v zvezi s škodo nepotrebno.

10. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožba dolžna paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Tožnik s pritožbo ni uspel. Tožencu pa so v pritožbenem postopku nastali stroški odgovora na pritožbo v višini 500 točk in materialni izdatki v višini 2 % oziroma 10 točk, skupaj 510 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR znaša 306,00 EUR. Na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP je tožnik dolžan tožencu povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 306,00 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti temelji na 299. in 378. členu OZ.