Jedro

Sodišče prve stopnje je namreč utemeljeno izpostavilo, da je obtoženec specialni povratnik in da ga, glede na kriminalni recidiv, ki se je zgodil le kratek čas po prestani zadnji izrečeni mu zaporni kazni, doslej izrečene mu zaporne kazni in druge sankcije, očitno niso odvrnile od nadaljnjega izvrševanja kaznivih dejanj. Gotovo pa je, da takšnega učinka tudi ni moč pripisovati dosedanjemu bivanju obtoženca v priporu, ko tudi v tem pogledu ostaja pritožba na povsem načelni ravni.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so priporni razlogi zoper obtoženega A. A. še vedno podani.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil zagovornik. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga spremembo sklepa tako, da se pripor nadomesti z blažjim ukrepom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti pritožbeno izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter prepričljivo in za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljivo utemeljilo danost vseh razlogov za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obtožencu očitanih kaznivih dejanj, za njegovo izrazito ponovitveno nevarnost ter sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. V točki 4 obrazložitve izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje izrecno izpostavilo, da utemeljen sum, da je obtoženec storil očitana mu kazniva dejanja, izhaja iz pravnomočne obtožnice ter iz vseh dokazov, na katerih le-ta temelji. V času od pravnomočnosti obtožnice dalje se sodišče ni soočalo z novimi dejstvi ali novimi dokazi, ki bi utemeljen sum kakorkoli omajali. Slednjih tudi pritožnik ne zatrjuje, zato ne more računati na uspeh pri problematiziranju zaključka o utemeljenosti suma s povsem načelno trditvijo, da je ravno v primeru oškodovanca B. B. utemeljenost suma postala zelo dvomljiva skozi zaslišanje tako oškodovanca kot tudi ostalih prič, zaradi česar, da je to potrebno izpostaviti celo v tej pritožbi. Že glede na to, da pritožnik zaključek o utemeljenosti suma glede kriminalne količine, ki naj bi bila storjena na škodo tega oškodovanca, problematizira na zelo načelni ravni, pritožba ne more biti produktivna. To pa še zlasti glede na dejstvo pravnomočnosti obtožnice. Sicer pa pritožnik izrecno navaja, da utemeljenosti suma glede ostalih kaznivih dejanj nima namena oporekati. Na mestu je tako zaključek, da je sodišče prve stopnje temeljni pogoj za pripor zanesljivo dognalo in v zadostni meri in razumno utemeljilo. Tako pritožbi v tem delu ni bilo moč priznati uspeha.

6. Enako usodo pa deli pritožba tudi v delu, ko problematizira zaključek sodišča prve stopnje o obtoženčevi ponovitveni nevarnosti. V točki 5 je sodišče prve stopnje izpostavilo številne okoliščine, ki so relevantne za presojo ponovitvene nevarnosti. Kot je moč razumeti sodišče prve stopnje, je nosilna okoliščina subjektivne narave ravno dejstvo, da je obtoženec specialni povratnik in ob tej ugotovitvi pritožbena navedba, da je zelo malo verjetno, da bi obtoženec nadaljeval s kaznivimi dejanji, ker da prejema socialno pomoč, ne more imeti posebne teže, še zlasti ob pritožbeno neproblematiziranem zaključku sodišča prve stopnje, da obtožencu izvrševanje kaznivih dejanj očitno predstavlja že način življenja. Ko je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo, da je podana obtoženčeva izrazita ponovitvena nevarnost, posebne teže tudi ne more imeti pritožbeno zagotavljanje, da sta dosedanje predhodno kaznovanje in doslej prestani pripor garant, da obtoženec s kaznivimi dejanji ne bo nadaljeval. Sodišče prve stopnje je namreč utemeljeno izpostavilo, da je obtoženec specialni povratnik in da ga, glede na kriminalni recidiv, ki se je zgodil le kratek čas po prestani zadnji izrečeni mu zaporni kazni, doslej izrečene mu zaporne kazni in druge sankcije, očitno niso odvrnile od nadaljnjega izvrševanja kaznivih dejanj. Gotovo pa je, da takšnega učinka tudi ni moč pripisovati dosedanjemu bivanju obtoženca v priporu, ko tudi v tem pogledu ostaja pritožba na povsem načelni ravni.

7. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da pritožbene navedbe niso utemeljene, ker pa se sodišču prve stopnje tudi ni primerila nobena od uradoma upoštevnih kršitev, je pritožbeno sodišče na podlagi določila tretjega odstavka 402. člena ZKP, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

8. Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka, bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o ugotovitvi danosti razlogov za pripor, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.