Jedro

Toženec le z odgovorom na tožničino pritožbo, češ da se okoliščine niso bistveno spremenile, ne more spremeniti drugačne odločitve sodišča prve stopnje. Ta vsebuje tako pravno kot tudi dejansko presojo; ugotovljena dejstva, ker jih toženec s pritožbo ne izpodbija, v pritožbenem postopku torej niso več sporna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. in III. točka) potrdi.

II. Vsaka stranka naj sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo zahtevku mladoletne tožnice in preživnino zanjo, ki je bila določena s sodbo 1. 2. 2012 na 130 EUR in je po zadnji valorizacija znašala 133,79 EUR, zvišalo na 170 EUR (I.), v presežku (do zahtevanih 200 EUR) pa zahtevek zavrnilo (II.) in odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje pravdne stroške (III.).

2. Zoper sodbo se iz vseh predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje tožnica, ki predlaga njeno spremembo v zavrnilnem delu ali pa razveljavitev ter opredeljuje svoje pritožbene stroške. Meni, da bi sodišče moralo bolj upoštevati, da je sedaj stara 15 let in v primerjavi s tem, da je bila ob prvi določitvi v 3. razredu OŠ, sedaj v višjem potrebuje več šolskih in kozmetičnih potrebščin, več hrane ter dražjo obleko in obutev. Ker je mld. tožnica otrok s posebnimi potrebami, so stalno stroški zaradi zdravstvenih težav, ni pa mogla zakonita zastopnica vseh dokazati s spravljanjem vseh možnih računov. Ima kronične kožne nevropsihiatrične in alergijske težave, mati jo vozi tudi na bolj oddaljene preglede in terapije. Nov strošek telefona je po mnenju pritožbe sodišče upoštevalo v prenizkem znesku 20 EUR, saj je to kvečjemu naročnina, pa še ta je 22 EUR. Nadalje sodišče ni upoštevalo stroška zavarovanja, pa tudi režijski stroški so se povečali. Nadalje meni, da je sodišče naložilo prevelik del novega bremena materi, saj je od novih potreb 80 EUR po izpodbijani odločitvi oče dolžan kriti le 36,21 EUR. Oče se je ob prvi določitvi preživnine strinjal, da takrat prispeva za pokritje 60 % ugotovljenih potreb, ki so bile 250 EUR, znižane za 30 EUR otroškega dodatka. Končno pritožnica meni, da je upravičena tudi do povračila pravdnih stroškov, saj se je toženec neutemeljeno upiral zahtevku.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril, meni, da za zvišanje preživnine sploh ni bilo pogojev saj ob skromnih dohodkih še to, ki je določena, težko plačuje. Predlaga zavrnitev pritožbe ter opredeljuje svoje pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje odločilnih spornih dejstev ni ugotovilo v škodo pritožnice. Tudi ni storilo nobene relevantne kršitve določb postopka. Pravilno oz. ne v škodo pritožnice je uporabilo določilo 132. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), po katerem lahko na zahtevo upravičenca ali zavezanca zviša, zniža ali odpravi z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena, nato pa pravilno oz. ne v škodo pritožnice uporabilo določbe 129. čl. ZZZDR, po kateri se preživnina določi tako, da je v ravnovesju med potrebami preživninskega upravičenca in zmožnostmi zavezanca.

6. Res je, da se lahko sodno že določena preživnina spremeni samo ob znatnih, realnih in konkretnih spremembah okoliščin, odločilnih za njeno odmero, saj bi sicer prihajalo do nedopustnih posegov v pravnomočne sodne odločbe. Vendar toženec pritožbe ni vložil, pritožbeno sodišče pa ne more odločiti v škodo pritožnice, če se je pritožila samo ona (359. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Toženec le z odgovorom na tožničino pritožbo, češ da se okoliščine niso bistveno spremenile, ne more spremeniti drugačne odločitve sodišča prve stopnje. Ta vsebuje tako pravno kot tudi dejansko presojo; ugotovljena dejstva, ker jih toženec s pritožbo ne izpodbija, v pritožbenem postopku torej niso več nesporna.

7. Treba je torej izhajati iz ocene, da so se bistveno spremenile potrebe mladoletne A., in sicer da so se povečale za 80 EUR mesečno; iz naslova uporabe mobilnega telefona, ki ga ob prvem določanju preživnine še ni uporabljala, 20 EUR, za 30 EUR iz naslova športa in razvedrila, iz naslova prehrane obleke in obutve pa torej za 30 EUR. Od tega mora oče po presoji prvostopenjskega sodišča plačevati slabo polovico (170 namesto 133,79 EUR).

8. Pritožničino zavzemanje za višjo oceno povečanja izdatkov ni utemeljeno, saj se v pritožbi ne zatrjuje bistvene spremembe glede na ugotovljene potrebe ob prvem določanju, zatrjuje se samo, da so izdatki zdaj višji, kot jih ocenjuje sodišče. Izdatki za mladoletnega otroka se seveda dnevno, tedensko in mesečno spreminjajo ter variirajo, vendar je to v sami naravi potreb, ki za nobenega človeka niso vsak mesec enake. Spremembo sodno določene preživnine omogočajo le bistveno spremenjene potrebe, zlasti nove bodisi zaradi nastalih zdravstvenih potreb bodisi bistvene spremembe pri šolanju (npr. plačevanje študija) bodisi nove dejavnosti, spremembe bivališča ali česa podobnega. Stroški za prehrano, obleko, obutev in šolo za otroka osnovnošolca pač ves čas ostajajo, in sicer na približno enaki ravni. Ni mogoče zagovarjati stališča, da 15-letni otrok poje bistveno več od 9-letnega, ali da so njegove obleke dražje. Lahko je tudi ravno obratno. Opozoriti je treba, da je tožnica svojo tožbo gradila na zatrjevanju (le) dveh novih okoliščin, in sicer začetku uporabe lastnega mobilnega telefona in začetku ukvarjanja z nogometom. Vse ostalo je bilo namreč vse bistveno enako, kot ob prvi določitvi. Mladoletna tožnica je že tedaj imela potrebe po osnovnih življenjskih dobrinah (hrana, obleka, bivanje), obiskovala je osnovno šolo in imela enake zdravstvene (razvojne) težave. Zato ocena sodišča prve stopnje, da so potrebe tožnice sedaj višje za 80 EUR mesečno, od tega ne le zaradi novega telefona in športa, pač pa tudi zaradi hrane ter obleke in obutve ter zdravstvenih težav, nikakor ni prenizka oz. v škodo pritožnice.

9. Tudi nova porazdelitev preživninskega bremena ni v škodo pritožnice. Ugotovitev sodišča prve stopnje je, da se dohodki obeh roditeljev niso bistveno spremenili, kar pomeni, da so dohodki tožničine matere še vedno višji od očetovih (iz predhodne odločitve izhaja, da so očetovi dosegali približno 70% materinih). Da mora sedaj oče kriti slabo polovico novo nastalih potreb, torej ni v škodo matere.

10. Pravilna pa je tudi stroškovna odločitev. Po določilu 413. čl. ZPP v postopkih o zakonskih sporih ter sporih iz razmerja med starši in otroki sodišče odloči o stroških postopka po prostem preudarku. Kriterij uspeha, ki ga izpostavlja tožnica, v teh postopkih torej ni odločilen. V tem okviru je prvostopenjsko sodišče pravilno odločilo, naj vsak nosi svoje stroške, saj so bili ti od obeh pravdnih strank primerljivi, tožba pa je bila delno uspešna.

11. Pritožba tožnice je torej neutemeljena, zato jo je bilo treba zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP), obe stranki pa naj sami krijeta tudi vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (413. čl. ZPP).