Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta bila sporna primanjkljaja nadpovprečna v primerjavi z drugimi primerljivimi prodajalci. Prav to in pa dejstvo, da je do primanjkljajev prišlo praktično zaporedoma, del drugega primanjkljaja pa izvira med drugim iz predaje srečk v prodajo izven lokala v nasprotju z izrecnimi določili Pogodbe o poslovnem sodelovanju (prim. 13. čl. te pogodbe, priloga A 7), po prepričanju pritožbenega sodišča govori v prid presoji, da je bil odstop od pogodbe brez odpovednega roka upravičen. Takšno prepričanje dodatno utrjuje pravna narava sporne pogodbe, za katero je značilna zaupnost razmerja med pogodbenikoma. V konkretnem primeru pa je ta zaupnost še posebej poudarjena, saj je bil tožnik s pogodbo pooblaščen tudi za sklepanje pogodb v imenu in za račun toženke in za izvrševanje teh pogodb (2. čl. Pogodbe o poslovnem sodelovanju).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo odškodninski tožbeni zahtevek. Tako je odločilo, ker je presodilo, da je tožeča stranka kršila Pogodbo o poslovnem sodelovanju, zaradi česar je tožena stranka od te pogodbe upravičeno odstopila brez odpovednega roka.

Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga tožeča stranka pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je nadaljevalo postopek po določilih ZPP/77 na podlagi 1. odst. 498. čl. sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS 26/90).

Zgolj pavšalno zatrjevani pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne omogoča konkretnega odgovora.

Uradoma upoštevnih absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP pa pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe ni našlo.

Pritožbeno sodišče nima pomislekov proti kvalifikaciji sporne Pogodbe o poslovnem sodelovanju kot pogodbe o trgovskem zastopanju (v 3. alineja 8. čl. Najemne pogodbe - priloga A 6 - sta pravdni stranki to pogodbo sicer poimenovali kot "pogodbo o delu"). Iz pritožbenih trditev sledi, da se s takšno pravno naravo pogodbe strinja tudi tožeča stranka.

Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim izvajanjem o presoji spornega odstopa (priloga A 2) od Pogodbe o poslovnem sodelovanju in odpoved Najemne pogodbe (priloga A 7; v nadaljevanju odstop od pogodbe) po 2. odst. 811. čl. ZOR. Res je tožena stranka v odstopu, poimenovanem Odpoved pogodbe o poslovnem sodelovanju in odpoved Najemne pogodbe, navedla le posamezna določila Pogodbe o poslovnem sodelovanju. Toda tožeča stranka ne trdi, da ne bi poznala vsebine teh določil. Prav tako ji ni bilo neznano niti, da je bil ugotovljen primanjkljaj pri njenem poslovanju, ki ga je sicer opravljala v imenu in za račun tožene stranke, niti da je prekoračevala blagajniški maksimum (izpovedba M. L., l.št. 30 in nasl.). In ker 15. čl. Pogodbe o poslovnem sodelovanju določa, da L. d.d. lahko odstopi od pogodbe brez odpovednega roka, če prejemnik "ravna v nasprotju s to pogodbo", kršitve pogodbe pa tožeči stranki niso bile neznane, je sporni odstop od pogodbe po presoji pritožbenega sodišča zadosti obrazložen. Ni namreč moč sklepati, da tožeča stranka ni vedela, zaradi katerih kršitev pogodbe je tožena stranka prekinila pogodbeno razmerje.

Kršitve pogodbe so v konkretnem primeru po volji pogodbenih strank tisti resni (obenem krivdni) razlog, zaradi katerih je lahko tožena stranka uporabila svoje enostransko upravičenje, da prekine pogodbeno razmerje. Seveda pa sodišče ne bi smelo dati pravnega varstva takšnemu upravičenju, če bi šlo za neznatno kršitev pogodbenih obveznosti. V tem okviru je bilo potrebno pretehtati, ali so v odstopu od pogodbe očitane kršitve takšne, da je bil odstop od pogodbe utemeljen, kot je to že pravilno presodilo sodišče prve stopnje.

Pritožnik ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil pri poslovanju tožeče stranke ugotovljen primanjkljaj konec leta 1994 in februarja 1995. Meni le, da sta ugotovljena primanjkljaja v znesku 201.596,20 SIT in 79.940,00 SIT v razmerju do mesečnega prometa 11.000.000,00 SIT tako majhna, da nista pomembna.

Pritožbeno sodišče temu argumentu ne more slediti. Že zato ne, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta bila sporna primanjkljaja nadpovprečna v primerjavi z drugimi primerljivimi prodajalci. Prav to in pa dejstvo, da je do primanjkljajev prišlo praktično zaporedoma, del drugega primanjkljaja pa izvira med drugim iz predaje srečk v prodajo izven lokala v nasprotju z izrecnimi določili Pogodbe o poslovnem sodelovanju (prim. 13. čl. te pogodbe, priloga A 7), po prepričanju pritožbenega sodišča govori v prid presoji, da je bil odstop od pogodbe brez odpovednega roka upravičen. Takšno prepričanje dodatno utrjuje pravna narava sporne pogodbe, za katero je značilna zaupnost razmerja med pogodbenikoma. V konkretnem primeru pa je ta zaupnost še posebej poudarjena, saj je bil tožnik s pogodbo pooblaščen tudi za sklepanje pogodb v imenu in za račun toženke in za izvrševanje teh pogodb (2. čl. Pogodbe o poslovnem sodelovanju).

Na drugačno presojo ne more vplivati dejstvo, da je tožeča stranka primanjkljaja poravnala. Povračilo ugotovljene škode odpravlja nastalo škodo. Do tega je bila tožena stranka upravičena po splošnih načelih pogodbenega odškodninskega prava (prim. 262. čl. ZOR), ne glede na to, ali je od pogodbe odstopila. Resnosti kršitve pogodbe in s tem prizadetosti zaupnosti razmerja pa prostovoljno povračilo škode ne zmanjšuje v takšni meri, kot meni pritožnik.

Prav tako na drugačno presojo ne more vplivati očitek, češ da tožena stranka tožeče ni opozorila, da napake šteje za tako hude, da bo v primeru ponavljanja odstopila od pogodbe brez odpovednega roka. Takšne obveznosti namreč tožena stranka ni imela ne po pogodbi, prav tako je nima po določilih ZOR, ki urejajo pogodbo o trgovskem zastopanju.

Zato ta okoliščina ne more vplivati na upravičenost spornega odstopa (prim. 811. čl. ZOR).

V zvezi s primanjkljajema toženi stranki ni moč očitati, da bi ona prispevala k njunemu nastanku, kar bi se morda smiselno dalo razbrati iz pritožbenih trditev. Del izpovedbe priče V. Š., na katero se sklicuje pritožnik, tega ne potrjuje. Primanjkljaja sicer ista priča ne bi ocenila, češ da je bil "šokanten", "ekstremen" (l.št. 64).

Poleg tega ni logično, da bi tožeča stranka primanjkljaja poravnala brez ugovora, če bi res dvomila, da negativni saldo izvira iz njenega poslovanja. Tako ni podlage za presojo, da bi tožena stranka sama prispevala k očitani kršitvi pogodbe, zaradi katere je odstopila od pogodbe. Zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Iz doslej razloženega pa je razviden odgovor tudi na tisti del pritožbenih trditev, ki se nanaša na prekoračitev blagajniškega maksimuma in kršitev v zvezi s poslovanjem s čeki. Čeprav omenjene kršitve ne gredo zgolj v breme tožeče stranke, je sporni odstop od pogodbe vseeno utemeljen.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka sodbe (368. čl. ZPP/77).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 166. čl. in 1. odst. 154. čl. ZPP/77).