Jedro

Bivši zadružnik ne spada med upravičence iz 65. člena ZZad in ne more zahtevati vrnitve zadružnega deleža v postopku denacionalizacije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 27.3.2003, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper 5. točko izreka odločbe Upravne enote Ljubljana z dne 29.1.2003. Prvostopni organ je zavrnil zahtevek za denacionalizacijo zadružnega deleža A.A. pri Kmečki zadrugi ..., na nepremičnini, parc. št..., ki je vpisana pri vl. št... k.o...

V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pritrdilo ugotovitvam tožene stranke ter pravni in dejanski podlagi, ki jo je uporabila pri tej odločitvi. Navedlo je, da tožnik zahteva vračilo premoženja, ki je bilo podržavljeno Kmečki zadrugi .... z.z.o., ki je bila ob podržavljenju vpisana tudi v zemljiški knjigi v vl. Št... k.o.... Zato je pravilno stališče tožene stranke, da nekdanji zadružnik ni upravičen vlagati zahteve za vrnitev premoženja, ki je bilo podržavljeno zadrugi. Denacionalizacijo zadružnega premoženja ureja 65. člen Zakona o zadrugah (ZZad), ki določa, da so do vrnitve podržavljenega premoženja zadružnih organizacij, upravičene le zadružne organizacije, organizacije kooperantov oziroma zadružne zveze. Zahtevano premoženje ni bilo podržavljeno tožnikovemu pravnemu predniku in zato tudi ne more zahtevati, da se mu to premoženje vrne. Postopek na prvi stopnji je bil pravilen in tožena stranka ni kršila nobene določbe Zakona o splošnem upravnem postopku. Trditve, da je bil ne glede na vpis v zemljiški knjigi lastnik premoženja tožnikov pravni prednik A.A., ni dokazana in tudi morebiten drugačen dogovor o uporabi zadružne lastnine ne bi mogel spremeniti lastniškega stanja, kot ga izkazuje zemljiška knjiga.

Tudi če bi držala tožnikova trditev, da so zadružniki uživali zadružno premoženje pred podržavljenjem, to ne pomeni, da je s tem prenehala lastninska pravica zadruge, saj ji upravičenost do vrnitve državnega premoženja vezana na odvzem lastninske pravice, ne pa posesti. Sodišče prve stopnje tudi ni sledilo tožnikovemu predlogu, da opravi glavno obravnavo, saj ni predlagal nobenih dejstev in dokazov, ki jih je imel možnost navajati že v upravnem postopku. Na podlagi v upravnem postopku zatrjevanih in dokazanih dejstev pa je bilo po presoji sodišča v tem postopku ob upoštevanju procesnih pravil dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 72. člena ZUS.

Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe postopka, ker ni opravilo glavne obravnave, ni zaslišalo tožeče stranke in izvedlo drugih predlaganih dokazov. To je imelo za posledico, da je ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Predmet denacionalizacijskega zahtevka je bila vrnitev nepremičnin vl. št... k.o.... Te nepremičnine so bile vseskozi, zlasti pa v času podržavljenja, v izključni lasti in posesti posameznih zadružnikov kot fizičnih oseb. Zato denacionalizacijski upravičenec ni zadruga, pač pa posamične fizične osebe kot solastniki tega premoženja. Te osebe so bile tudi zadružniki. Podržavljenje je bilo izvedeno brez pravnega naslova in neodplačno in sicer posameznim zadružnikom, to je fizičnim osebam (ne pa zadrugi), pri čemer je podan temelj za denacionalizacijo v 4. členu ZDen. Ta dejstva bi moral upravni organ prve stopnje, ki je odločal o denacionalizacijskem zahtevku, v posebnem ugotovitvenem postopku natančno ugotoviti, pri čemer bi lahko v ta namen izvedel tudi dokaze za zaslišanje vseh predlagateljev oziroma vseh predlaganih prič v tem postopku. Vsega tega pa upravni organ prve stopnje ni naredil, ker tudi ni razpisal ustne obravnave niti ni o zahtevi za denacionalizacijo dejansko in vsebinsko odločal. Enako napako je storilo tudi sodišče. Kmečka zadruga ... oziroma njeni posamezni družbeniki kot fizične osebe, so pridobili omenjene nepremičnine na podlagi kupoprodajne pogodbe 1922. Med njimi in zadrugo je obstajal dogovor, da omenjene nepremičnine uporabljajo sami zadružniki (kot fizične osebe), se pravi kot dejanski lastniki in posestniki. Zadruga kot taka je bila le formalna lastnica omenjenih nepremičnin ter jih ni uporabljala za lastno dejavnost. Ta dejstva je potrebno v denacionalizacijskem postopku ugotoviti. Zadrugi so bile omenjene nepremičnine podržavljene na podlagi odločbe Občinskega ljudskega odbora Ljubljana, oddelka za finance, z dne 1.9.1959, ki je bila izdana na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč. Dejansko pa so bile omenjene nepremičnine vzete iz lasti in posesti posameznim zadružnikom (dejansko podržavljene, kot fizičnim osebam že leta 1947 in sicer brez kakršnega pravnega naslova in brezplačno). Za take primere torej obstoja temelj za denacionalizacijo po 4. členu ZDen. V obravnavanem primeru bi bilo potrebno ugotoviti trenutek dejanskega podržavljenja ter trenutek izdaje odločbe o podržavljenju, zgolj za potrebe dejanskega - predhodnega podržavljenja nepremičnin v zemljiški knjigi. Gre za to, da so posamezni zadružniki kot fizične osebe, pridobile lastninsko pravico na omenjenih nepremičninah s priposestvovanjem, ker so te nepremičnine pridobili v last in posest od zadruge takoj po letu 1922, ko je zadruga omenjene nepremičnine kupila. Tako so imeli zadružniki zakonito posest na omenjenih nepremičninah od leta 1923 dalje, to pa pomeni, da so v času dejanskega podržavljenja leta 1947 bili lastniki nepremičnin (originarna pridobitev lastninske pravice). Glede navedenega formalno zemljiško knjižno stanje ni ustrezalo dejanskemu stanju stvari, saj so postali zadružniki kot fizične osebe lastniki teh nepremičnin na podlagi samega zakona s priposestvovanjem. Ta pridobitni način pa v vsakem primeru izključuje druge pridobitne načine. Zato bi bilo potrebno v tej zadevi izvesti poseben ugotovitveni postopek ter zaslišati stranke, kakor tudi še živeče priče, katere vedo povedati o lastništvu in posesti omenjenih nepremičnin, kakor tudi o načinu in času dejanskega podržavljenja omenjenih nepremičnin. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Odgovor na pritožbo je vložila prizadeta stranka K.K. d.d.. V njem prereka pritožbene navedbe in prelaga zavrnitev neutemeljene pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba pravilna in zakonita.

Postopek za denacionalizacijo je predlagalni postopek. Upravni organ je vezan na zahtevek vlagatelja zahteve za denacionalizacijo ter mora o njem odločiti tako, kot je bil postavljen. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v upravnem postopku niso bile zagrešene napake, ki bi lahko vplivale na odločitev in je tudi svojo odločitev pravilno oprlo na dejansko stanje, ki je bilo v tem postopku ugotovljeno.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je bil upravni postopek voden pravilno in je bila tožniku dana ves čas možnost sodelovanja. V postopku na prvi stopnji je upravni organ zahteval, naj tožnik predloži dokaze za svoje trditve glede lastništva nepremičnin, ki so bile podržavljene Kmečki zadrugi. Zgolj trditev, da so si zadružniki zadružno premoženje razdelili in ga uporabljali kot izključni lastniki, ne zadostuje za ugotovitev drugačnega lastništva, kot je bilo izkazano po podatkih zemljiške knjige v času podržavljenja. Predvsem pa je pomembno, da je tožnik na ustni obravnavi dne 17.12.2002 postavil zahtevek, v katerem je zahteval vračilo vsega podržavljenega premoženja in tudi "zadružnega deleža pri Kmečki zadrugi podržavljenega A.A.". To pomeni, da je zahteval vračilo zadružnega deleža in o tem zahtevku je upravni organ pravilno odločil, ko ga je zavrnil. Tudi po prejemu poročila o pravnem in dejanskem stanju zadeve z dne 6.1.2003 je tožnik navedel, da so člani nekdanje zadruge oziroma njihovi dediči nedvomno upravičeni vsaj do odškodnine za vplačane zadružne deleže na podlagi 76. člena ZZad.

Materialnopravna podlaga za vračanje premoženja, ki je bilo podržavljeno zadrugam je, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, 65. člen ZZad. Upravičenci do vračila so le zadružne organizacije, organizacije kooperantov oziroma zadružne zveze, ne pa nekdanji zadružniki. Zato je bil tožnikov zahtevek za denacionalizacijo utemeljeno zavrnjen.

Neutemeljen je očitek pritožbe, da je sodišče bistveno kršilo določbe Zakona o upravnem sporu, ker ni opravilo glavne obravnave. Četudi je tožnik obravnavo zahteval, je sodišče prve stopnje pravilno in prepričljivo obrazložilo, da tožnik v tožbi ni navajal dejstev, ki jih ne bi imel možnosti navajati že v upravnem postopku. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je sodišče upravičeno sprejelo dejanske ugotovitve iz upravnega postopka in opustitev glavne obravnave ni vplivala na pravilnost odločitve. Zato bistvena kršitev, ki jo očita pritožba, ni podana.

Pritožbena trditev, da so posamezni zadružniki kot fizične osebe pridobili lastninsko pravico na nepremičninah zadruge s priposestvovanjem, pa je nedovoljena pritožbena novota, ki je pritožbeno sodišče ni moglo presojati (1. odstavek 71. člena ZUS).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo (73. člen ZUS).