Jedro

Toženka je izpodbijano odločbo izdala na podlagi 42. člena ZBPP, potem ko je v ugotovitvenem postopku pridobila podatke o dohodkih tožnika in njegovih družinskih članih ter svojo odločitev oprla izključno na te podatke. To pomeni, da gre za dejstva, ki so bila bistvenega pomena za odločitev. Vendar pa ob tem tožniku ni omogočila, da se izjasni o dejstvih, ki so pomembna za presojo njegove upravičenosti do BPP. Tožnik se namreč v tožbi sklicuje na stroške v zvezi s svojim zdravstvenim stanjem in invalidnostjo žene, te okoliščine pa so po presoji sodišča take narave, da bi lahko vplivale na ugotovitev toženke, ali tožnik morda izpolnjuje povišani finančni kriterij po 22. členu ZBPP (izjemna BPP) in zato v skladu z drugim odstavkom 42. člena istega zakona ni treba izdati drugačne odločbe.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 547/2011 z dne 4. 1. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo ugotovila, da tožnik ni upravičen do brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP). V obrazložitvi navaja, da je bila tožniku z odločbo z dne 15. 12. 2011 dodeljena BPP za pravno svetovanje, zastopanje in vročitev sodne odločbe v socialnem sporu zoper Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije zaradi priznanja dodatka za pomoč in postrežbo. Toženka je hkrati z izdajo te odločbe opravila tudi poizvedbe o osebnem in premoženjskem stanju tožnika in njegove žene pri organih, ki vodijo ustrezne evidence. Ugotovilo je, da je povprečni mesečni dohodek na člana tožnikove družine v relevantnem obdobju znašal 514,59 EUR, kar pomeni, da je presegel dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, zaradi česar tožnik v času vložitve prošnje ni izpolnjeval finančnega pogoja, ki ga za dodelitev BPP določa Zakon o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Toženka je zato v skladu z 42. členom ZBPP ugotovila, da je bila BPP dodeljena neutemeljeno.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je njegovo zdravstveno stanje zelo slabo, povzroča pa mu tudi vrsto stroškov, ki jih podrobno opisuje. Tožbi prilaga zdravniško potrdilo osebne zdravnice, sodišču pa smiselno predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženki v ponovni postopek.

Toženka je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, v odgovoru na tožbo pa je ponovila navedbe iz obrazložitve izpodbijane odločbe.

Tožba je utemeljena.

Med strankama ni sporno, da povprečni mesečni dohodek na člana tožnikove družine (lastni dohodek družine) presega znesek, ki ga ZBPP v drugem odstavku 13. člena določa kot finančni kriterij za dodelitev BPP. Ker pa se tožnik v tožbi sklicuje na stroške v zvezi s svojim zdravstvenim stanjem in invalidnost svoje žene, sodišče šteje za sporno, ali niso morda izpolnjeni pogoji za odobritev izjemne BPP, ki se po prvem odstavku 22. člena ZBPP lahko pod tam določenimi pogoji dodeli tudi v primeru, če lastni dohodek prosilca ne presega dvakratnega zneska iz drugega odstavka 13. člena, med drugim zaradi družinskih razmer ali zdravstvenega stanja prosilca.

Tožnik v prošnji za dodelitev BPP, ki jo je vložil na predpisanem obrazcu, ni navedel nobenih okoliščin, ki bi bile glede na določbe drugega in tretjega odstavka 22. člena ZBPP pravno pomembne za odločanje o izjemni odobritvi BPP. Ker je po podatkih, s katerimi je toženka razpolagala ob prvem odločanju o BPP, tožnik izpolnjeval finančni pogoj za dodelitev BPP, je bilo tedaj to tudi povsem nepomembno.

Izpodbijana odločba je bila izdana v nadaljnjem postopku in sicer na podlagi 42. člena ZBPP. Po prvem odstavku tega člena začne strokovna služba za BPP postopek ugotavljanja upravičenosti do brezplačne pravne pomoči po uradni dolžnosti, kadar ugotovi, da so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi bilo potrebno izdati drugačno odločbo, ker upravičenec ni več upravičen do BPP, ali pa je do BPP upravičen v ožjem obsegu ali le za nekatere oblike. Po drugem odstavku istega člena strokovna služba predlaga po izvedenem ugotovitvenem postopku pristojnemu organu za BPP izdajo odločbe, s katero se ugotovi prenehanje upravičenosti do BPP ali določi drug obseg oziroma obliko BPP.

Po navedeni določbi ZBPP organ odloča na podlagi izvedenega ugotovitvenega postopka. Ker ZBPP ugotovitvenega postopka ne ureja posebej, je po 2. odstavku 34. člena tega zakona zanj treba uporabiti določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Toženka je v ugotovitvenem postopku pridobila podatke o dohodkih tožnika in njegovih družinskih članov ter svojo odločitev oprla izključno na te podatke. To pomeni, da gre za dejstva, ki so bila bistvenega pomena za odločitev. Vendar pa ob tem iz upravnega spisa ne izhaja, da bi toženka kakorkoli omogočila tožniku, da se izjasni o dejstvih, ki so pomembna za presojo njegove upravičenosti do BPP.

V tem primeru bi tožnik že v postopku pred toženko lahko uveljavljal vse okoliščine, ki jih zdaj navaja v tožbi. Te okoliščine so po presoji sodišča take narave, da bi lahko vplivale na ugotovitev toženke, ali tožnik morda izpolnjuje povišani finančni kriterij po 22. členu ZBPP (izjemna BPP) in zato v skladu z drugim odstavkom 42. člena istega zakona ni treba izdati drugačne odločbe.

V zadevi tudi niso bili izpolnjeni pogoji za odločanje v skrajšanem postopku, v katerem ni treba zaslišati strank (tretji odstavek 144. člena ZUP). Podatkov, na katere je toženka oprla odločitev, namreč ni posredoval tožnik sam, niti ne izhajajo iz uradne evidence (1. in 2. točka prvega odstavka 144. člena ZUP).

S tem, ko toženka ni omogočila tožniku, da se izjasni o dejstvih, pomembnih za izdajo odločbe, je torej zagrešila bistveno kršitev postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

Sodišče je iz navedenih razlogov tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in zadevo v skladu s tretjim odstavkom istega člena vrnilo organu, ki je to odločbo izdal, v ponovni postopek.