Jedro

Po drugem odstavku 13. člena ZDR-1 se delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, razen v primerih, ki jih določa zakon, če obstajajo elementi delovnega razmerja v skladu s 4. členom, v povezavi z 22. oziroma 54. členom tega zakona. Po prvem odstavku 4. člena ZDR-1 gre za delovno razmerje, kadar se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca.

Upoštevanje navodil pošiljatelja je tipično za prevozno pogodbo, pri čemer pa pomen pojma upoštevanja navodil v smislu prevozne pogodbe vsebinsko ni enak pojmu delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Navodila pošiljatelja oziroma naročnika prevozniku so okvirne narave in ne posegajo v samostojnost prevoznika pri organiziranju njegove dejavnosti.

Razmerje med tožnikom in toženo stranko ni bilo delovno razmerje, ampak pogodba o prevozu blaga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je bila med strankama sklenjena pogodba o zaposlitvi od 20. 9. 2013 dalje na delovnem mestu voznika kamiona s hladilnikom za nedoločen čas za polni delovni čas 40 ur tedensko in z mesečno osnovno bruto plačo 1.800,00 EUR, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 8. 2018 nezakonita in da delovno razmerje še vedno traja. Posledično je zavrnilo reintegracijski zahtevek oziroma podredno predlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi namesto reintegracije ter denarne zahtevke iz delovnega razmerja. Odločilo je, da stranki sami krijeta svoje stroške postopka.

2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo, razen glede odločitve o stroških postopka tožene stranke, iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je delal po navodilih tožene stranke in ji poročal o svojem delu. Delo je opravljal s sredstvi in razpoznavnimi znaki tožene stranke. Navzven je nastopal kot delavec tožene stranke in se ni v ničemer razlikoval od ostalih voznikov, ki so bili zaposleni pri toženi stranki. Odpoved civilne pogodbe tožniku kot ekonomsko odvisni osebi je bila nezakonita, s čimer je tožena stranka kršila svoje obveznosti iz 214. člena ZDR-1. Ker sodba glede nezakonitosti odpovedi prevozne pogodbe nima razlogov in je ni mogoče preizkusiti, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se ni opredelilo do vsebine pogodbenih določil o prevozu blaga v ambulantni prodaji, iz katere izhaja popolna organizacijska odvisnost tožnika oziroma vezanost na navodila tožene stranke. Tožnik ni samostojno odločal o kraju, času, vsebini in vrsti dela, temveč ga je tožena stranka vseskozi nadzirala. Z zavrnitvijo dokaznega predloga, da se pridobijo poslovne listine, to so naročila in dobavnice, in spis Inšpekcije RS za delo, je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zatrjuje, da je bil vključen v organizirani delovni proces pri toženi stranki. Tožnik je prejel plačilo za opravljene kilometre, stroški prevoza pa so bili visoki. Ne drži zaključek sodišča, da naj bi tožnik prejemal bistveno višje plačilo kot vozniki, ki so bili zaposleni pri toženi stranki. Za odsotnost in nadomeščanje je tožnik moral predhodno pridobiti privolitev tožene stranke. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni nepretrgano opravljal svojega dela. Tožnik je s kartico odprl drsna vrata in vstopil v podjetje tožene stranke, kar pomeni, da je tožena stranka evidentirala delovni čas tožnika enako kot za zaposlene. Potreba po neprekinjenem delu tožnika izhaja tudi iz dejstva, da ima tožena stranka sistemizirana delovna mesta, na katerih zaposluje voznike. Tožena stranka je razpolagala z vsemi dokazi in evidencami o obsegu, času in kontinuiteti tožnikovega dela, a jih kljub dokaznemu bremenu glede obstoja delovnega razmerja ni predložila. Zaradi narave dela (prevoza na terenu) tožena stranka sicer ni mogla stalno nadzirati tožnika, kar pa ne pomeni, da ni bilo nobenega nadzora nad tožnikom. Tožena stranka je imela po prevozni pogodbi možnost nadzirati tožnika prek sledilne naprave. Tožnik si ni sam organiziral delovnega časa, dolžan je bil voziti po razporedu in pod nadzorom tožene stranke, kar so potrdile zaslišane priče. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni storilo navedenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

6. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z nezakonitostjo odpovedi prevozne pogodbe tožniku kot ekonomsko odvisni osebi ni podana. Zavzemanje tožnika za ugotovitev statusa ekonomsko odvisne osebe avtomatsko izključuje možnost ugotovitve obstoja delovnega razmerja (in tudi pristojnost delovnega sodišča), saj je ekonomsko odvisni osebi zagotovljeno le omejeno pravno varstvo, kot ga predvideva 214. člen Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1), ki pa ne zajema ugotovitve obstoja delovnega razmerja. Dopustna je npr. presoja odpovedi prevozne pogodbe v primeru neutemeljenih odpovednih razlogov in kršitev prepovedi diskriminacije na podlagi osebnih okoliščin. Sodišče prve stopnje je v 20. točki obrazložitve sicer navedlo, da je tožena stranka zakonito odpovedala tožniku prevozno pogodbo, vendar to presega okvir tega delovnega spora, v katerem tožnik uveljavlja obstoj in nezakonitost prenehanja delovnega razmerja ter denarne zahtevke iz tega razmerja. S tem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da med strankama ni šlo za delovno razmerje, je odpadlo vprašanje, ali je delovno razmerje prenehalo zakonito ali ne.

7. Po drugem odstavku 13. člena ZDR-1 se delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, razen v primerih, ki jih določa zakon, če obstajajo elementi delovnega razmerja v skladu s 4. členom, v povezavi z 22. oziroma 54. členom tega zakona. Po prvem odstavku 4. člena ZDR-1 gre za delovno razmerje, kadar se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca.

8. Tožena stranka je dne 30. 4. 2013 s tožnikom, ki je bil samostojni podjetnik, sklenila pogodbo o prevozu blaga v ambulantni prodaji. To pogodbo je tožena stranka odpovedala dne 2. 8. 2018 s 45-dnevnim odpovednim rokom. Tožnik je prevoze opravljal z lastnim prevoznim sredstvom, štiri dni v tednu, določena obdobja pa ga je nadomeščal A.A.. Pripeljal je do nakladalne rampe, kjer je naložil blago in ga razvažal do kupcev. Po opravljenem prevozu je lahko odšel domov. Tožnik ni imel strnjenega osemurnega delavnika kot ostali zaposleni vozniki, ki so poleg prevozov v delovnem času opravljali tudi dela v skladišču. Tožena stranka je tožniku priskrbela razpored prog po dnevih in posameznih območjih. Način dela v okviru naročil si je tožnik izbral sam, delovnega časa ni imel določenega. Tožena stranka mu je dala okvirna navodila, kako se delo opravlja. Ni mu dajala navodil o tem, kako naj izvaja posamezne prevoze do prejemnikov oziroma kupcev oziroma katero prevozno pot bo izbral. Pred odpovedjo prevozne pogodbe si je tožnik prizadeval za ohranitev nadaljnjega poslovnega sodelovanja v okviru prevozne pogodbe z določitvijo višje prevoznine.

9. Pritožba ne more utemeljiti obstoja elementov delovnega razmerja s sklicevanjem na vsebino prevozne pogodbe. V skladu s sklenjeno pogodbo o prevozu blaga v ambulantni prodaji je bil tožnik res dolžan upoštevati navodila tožene stranke, vendar pa je vezanost na naročnikova navodila, tako kot obveznost obveščanja, ena od prevoznikovih dolžnosti (prvi odstavek 680. člena Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ), ki izhaja iz splošne prevoznikove obveznosti, da mora skrbeti za naročnikove interese pri prevozu blaga. Na podlagi 679. člena OZ mora prevoznik opraviti prevoz po dogovorjeni poti oziroma po tisti poti, ki najbolj ustreza interesom naročnika. Po drugi strani je naročnik dolžan obvestiti prevoznika o vrsti in vsebini blaga in mu sporočiti, kam je treba blago prepeljati, ter vse drugo, kar je potrebno, da bi lahko prevoznik brez odlašanja in ovir izpolnil svoje obveznosti (prvi odstavek 672. člena OZ). Upoštevanje navodil pošiljatelja je torej tipično za prevozno pogodbo, pri čemer pa pomen pojma upoštevanja navodil v smislu prevozne pogodbe vsebinsko ni enak pojmu delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Navodila pošiljatelja oziroma naročnika prevozniku so okvirne narave in ne posegajo v samostojnost prevoznika pri organiziranju njegove dejavnosti.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bila takšna tudi navodila tožene stranke tožniku. Tožena stranka je tožniku dajala zgolj okvirna navodila (glede posebnih pogojev za prevoz jajc in jajčnih izdelkov in lastnostih vozila, ipd.), ni pa se spuščala v njegovo operativno delo oziroma samo izvedbo prevoza. Ugotovitve sodišča prve stopnje o zgolj okvirnih navodilih ne morejo spremeniti pritožbene navedbe tožnika, da je prejel navodila, katere stranke obiskati. Zaradi preverjanja higienske ustreznosti s strani inšpekcijskih služb je razumljivo, da je morala tožena stranka skrbeti za ustrezen nadzor prevoza blaga. Ker je prevoz blaga po svoji naravi vezan na časovne roke dobave, prevoznik ne more prosto določiti, kdaj bo blago pripeljal do kupcev. Tožnik je moral uskladiti s toženo stranko le čas nakladanja, sicer je sam odločal, katere kupce oziroma prejemnike blaga bo najprej obiskal, da bo dosegel zastavljen cilj. To ne kaže na vnaprej določen delovni čas v smislu 31. člena ZDR-1, ki v pogodbi o zaposlitvi predvideva določilo o dnevnem ali tedenskem delovnem času in razporeditvi delovnega časa. Čas opravljanja dela je bil po prevozni pogodbi prepuščen tožniku. Dejstvo, da je imel tožnik kartico za dostop do drsnih vrat z elektronskim kartičnim sistemom, ne pomeni, da je bil zavezan k evidentiranju delovnega časa na vhodu v skladišče kot vozniki zaposleni pri toženi stranki. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da so zaposleni vozniki opravljali enako delo kot tožnik, saj so poleg prevoza s prevoznimi sredstvi tožene stranke in v njenih delovnih oblačilih v okviru osemurnega delavnika opravljali še druga skladiščna dela po odredbi delodajalca ter delali tudi ob vikendih in praznikih. Tudi navedbe tožnika, da naj dejansko ne bi šlo za pravo opravljanje nalog prevoznika, ampak da je delal izključno za toženo stranko kot naročnika, da je namestil reklamne oznake oziroma blagovne znamke na svojem vozilu in da je bila v pogodbi opredeljena možnost namestitve sledilne naprave, kar ni bilo izvedeno, ne morejo privesti do zaključka, da je šlo med strankama po vsebini ravno za delovno razmerje.

11. Po sklenjeni prevozni pogodbi se od tožnika ni zahtevalo osebno opravljanje prevoza, ampak je bila potrebna zgolj predhodna odobritev drugega nadomestnega prevoznika. Tožnik je sam urejal nadomeščanje v času odsotnosti. V tem času je tožnik prevoz blaga zaupal drugemu prevozniku, to je A.A., s katerim je bil tožnik v pogodbenem razmerju, kar ni osebno opravljanje dela v smislu delovnega razmerja. Pritožbene navedbe v tej smeri so zato neutemeljene.

12. Tudi višina plačila za prevoz, kar je bilo prav tako predmet prevozne pogodbe, ne predstavlja bistvene lastnosti delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imel tožnik v pogodbi določeno prevoznino po kriterijih prevoženih kilometrov, prodane in dostavljene količine in števila dobav, ki je bila bistveno višja od plače zaposlenih voznikov. Za opravljeno delo je tožnik prejemal plačilo v povprečni višini 4.500,00 EUR, kar zajema tudi povračilo stroškov prevoza, medtem ko je neto plača zaposlenih voznikov pri toženi stranki znašala približno 1.000,00 EUR. Dejstvo, da je moral tožnik pokrivati prevozne stroške, ne pomeni, da je prejemal plačo v smislu delovnega razmerja, saj je v prevozni pogodbi poleg prevoza določen še znesek stroškov v zvezi s prevozom (prvi odstavek 677. člena OZ).

13. Glede na navedene dejanske ugotovitve je pravilna materialnopravna presoja, da razmerje med tožnikom in toženo stranko ni bilo delovno razmerje, ampak pogodba o prevozu blaga. V zvezi s tem je sodišče utemeljeno zavrnilo tožnikov predlog za pridobitev poslovnih listin oziroma opravo poizvedb pri Inšpektoratu RS za delo glede prijave zlorabe sklepanja civilnih pogodb, saj sodišče v sporu o obstoju delovnega razmerja ni vezano na stališča inšpekcijskega organa. Zato očitana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

14. Zaradi neobstoja elementov delovnega razmerja so neutemeljeni denarni zahtevki iz tega razmerja. Odpovedi prevozne pogodbe z dne 2. 8. 2018 ni mogoče šteti za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj v izvedenih dokazih ni podlage za ugotovitev, da je bil tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju od 30. 4. 2013 dalje. Ker tako odpoved prevozne pogodbe po vsebini ni mogla biti odpoved pogodbe o zaposlitvi, zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi že iz tega razloga ne more biti utemeljen. Posledično tudi ni nobene podlage za priznanje denarnega povračila namesto reintegracije.

15. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožnik s pritožbo sicer ni uspel, kljub temu pa tožena stranka, glede na določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) ni upravičena do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo. V skladu z navedeno določbo v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja (za takšen spor pa gre tudi v tej zadevi) delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.