Jedro

Tožena stranka je sporno parcelo pridobila z menjalno pogodbo v dobri veri, že prej kot je tožeča stranka uspela vpisati v zemljiško knjigo lastninsko pravico, pridobljeno s priposestvovanjem. Zato se tožeča stranka ne more uspešno sklicevati na priposestvovanje.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnica lastnica parc. št... in dela parc. št... vl. št... k.o..., kjer je vknjižena družbena lastnina in kot imetnica pravice uporabe Krajevna skupnost Ž., in na izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. Ugotovilo je, da je tožničin oče sporne nepremičnine priposestvoval že do leta 1967. Vendar so tedanji zemljiškoknjižni lastniki Z. zemljišče z menjalno pogodbo prenesli na Krajevno skupnost Ž. Ta je nato zemljišče prenesla na G. p. G., ki je šlo v stečaj. V stečajnem postopku pa je nepremičnine kupil v dobri veri S. V. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke. Potrdilo je prvostopne ugotovitve o priposestvovanju v korist tožničinega pravnega prednika, vendar je na podlagi pravnega pravila par. 1500 Občega državljanskega zakonika štelo tožničin zahtevek za neutemeljen, ker je lastninsko pravico na spornih nepremičninah pridobil v dobri veri S. V. tedaj, ko s priposestvovanjem pridobljena pravica ni bila vpisana v zemljiški knjigi. Tudi Krajevna skupnost Ž. je pridobila sporne nepremičnine z menjalno pogodbo od Z. v dobri veri, saj se je tožeča stranka šele kasneje sklicevala na priposestvovanje. Že to dejstvo izključuje utemeljenost tožničinega zahtevka. Tega, da sedanji lastnik V. ni bil v dobri veri, pa tožeča stranka sploh ni zatrjevala.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in tožbenemu zahtevku ugodi. Sklicuje se na 195. člen Zakona o pravdnem postopku. Krajevna skupnost Ž. in G. p. G. sta bila pred vložitvijo tožbe z dopisom z dne 27.12.1989 seznanjena s pravicami tožeče stranke na podlagi priposestvovanja. Tožeča stranka je že leta 1992 predlagala zaznambo spora, a je sodišče o tem odločilo šele leta 1995. Če bi sodišče ukrepalo takoj, bi bil V. pravočasno obveščen o pravdi. Tudi sicer ni verjetno, da je bil V. v dobri veri.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Prvotna tožena stranka Krajevna skupnost Ž. je res s pogodbo z dne 8.8.1990 prenesla sporna zemljišča na G. p. G. Ta pogodba, ki je bila sklenjena že po vložitvi tožbe v tej zadevi, glede na določbo 1. odstavka 195. člena ZPP ni bila ovira za dokončanje pravde proti Krajevni skupnosti Ž., oziroma proti sedanji toženi stranki kot njeni pravni naslednici. Tožbeni zahtevek pa je bil pravilno zavrnjen, ker sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je bila pravica uporabe vpisana na prvotno toženo stranko na podlagi menjalne pogodbe z dne 14.1.1981 in dodatka z dne 13.9.1988 že v letu 1988, ko KS Ž. še ni bila seznanjena s tožničinim lastninskim zahtevkom na podlagi priposestvovanja. Pravno pravilo par. 1500 ODZ namreč določa, da pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne more biti na škodo tistemu, ki je v zaupanju v javno knjigo pridobil stvar ali pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana. Prav to velja za prvotno toženo stranko KS Ž. Zato sklicevanje na določbo 1. odstavka 195. člena ZPP tožeči stranki ne more koristiti. Nadaljnji promet s spornim zemljiščem za utemeljenost tožničinega lastninskega zahtevka ni več pomemben. Tožnica namreč svojih s priposestvovanjem pridobljenih pravic ni mogla več uveljaviti tedaj, ko je prvotna tožena stranka s pogodbo in vknjižbo v zemljiški knjigi v dobri veri pridobila sporno zemljišče. Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).