Jedro

zamudna sodba - 318. člen ZPP, nepremoženjska škoda - člen 200. ZOR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem obsodilnem delu (točka 1 izreka) potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo, s katero je v točki 1 izreka delno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo, da je dolžan tožniku plačati 300.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.9.2005 dalje do plačila, v točki 2 izreka pa je v presežku od prisojenega zneska, do vtoževanih

500.000,00 SIT s pp, tožbeni zahtevek zavrnilo. Obrazložilo je, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe po 318. členu Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ob pravilni uporabi materialnega prava (člen 200 Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) pa je tožnik upravičen do odškodnine za telesne bolečine v znesku 150.000,00 SIT in za strah v znesku 150.000,00 SIT ter tožniku tako prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 300.000,00 SIT s pripadki.

Zoper zamudno sodbo in sicer točko 1 izreka se pravočasno pritožuje toženec. Uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Predlaga, da naj višje sodišče njegovi pritožbi ugodi, "izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v nadaljnje odločanje".

Tožnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeni pregled zadeve pokaže, da je sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo v skladu z določbami ZPP, za izdajo zamudne sodbe so bili izpolnjeni vsi pogoji iz 318. člena ZPP. Po 318. členu ZPP izda sodišče zamudno sodbo, če toženec v roku iz 277. člena ZPP ne odgovori na tožbo, in so izpolnjeni naslednji pogoji:

1. da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor;

2. da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena tega zakona);

3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi;

4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Toženec priznava, da na tožbo ni odgovoril, vendar pa meni, da niso bile izpolnjene tudi vsebinske predpostavke za utemeljenost tožbenega zahtevka, "da sklicevanje tožnika na nepravnomočno končan kazenski postopek in v tem postopku uporabljeno izvedensko mnenje, na katerega se tožnik prav tako sklicuje, ni dokaz, na katerega bi lahko sodišče oprlo svojo odločitev, oziroma ne pomeni sklepčnosti tožbenega zahtevka, ki je prav tako eden od zakonskih pogojev za izdajo zamudne sodbe", kot tudi, da v primeru uveljavljanja nepremoženjske škode, posebno nepremoženjske škode, ki predstavlja pretrpljeni strah, zamudna sodba ne pride v poštev ter da je v tem delu tožnikova tožba "premalo substantirana in ne omogoča vsebinskega presojanja sklepčnosti". Temu ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v predmetni zadevi izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in je tako izpolnjen tudi pogoj iz 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, tako imenovana sklepčnost tožbenega zahtevka, kar obširno obrazlaga prvostopno sodišče in se višje sodišče v celoti sklicuje na razloge iz napadene zamudne sodbe, da se izogne nepotrebnemu ponavljanju.

Zaradi toženčeve pasivnosti se namreč šteje, da priznava resničnost v tožbi zatrjevanih dejstev in se zato ta dejstva štejejo za dejansko podlago zamudne sodbe. Tožnik je v tožbi navedel vso potrebno dejansko podlago tožbe, tako glede samega škodnega dogodka in odškodninske odgovornosti toženca, opisal poškodbe, ki jih zadobil v škodnem dogodku in opredelil intenzivnost in trajanje povzročenih fizičnih bolečin in strahu. Dejstva, na katera je opiral tožbeni zahtevek, tudi niso v nasprotju z dokazi, ki jih predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana (4. točka člena 318/I ZPP). ZPP ne daje podlage za stališče, da o zahtevkih za nepremoženjsko škodo ne bi bilo mogoče odločiti z zamudno sodbo, kot zmotno meni toženec.

Glede na tožbene navedbe je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo - člen 200 ZOR, čigar določila je potrebno uporabiti glede na 1060. člen sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika - OZ, ko je tožniku za v tožbi prikazane telesne bolečine in strah odmerilo denarno odškodnino v višini 150.000,00 SIT po vsaki postavki, skupno

300.000,00 SIT.

Po obrazloženem je višje sodišče potem, ko uradni preizkus zadeve tudi ni pokazal nobene uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere je dolžno paziti višje sodišče po uradni dolžnosti (člen 350/II ZPP), pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo v izpodbijanem obsodilnem delu (točki 1 izreka) zamudno sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev višjega sodišča temelji na 353. členu ZPP.

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker le-ti niso bili priglašeni.