Jedro

Ker mora upravni organ odločati po predpisih, ki veljajo v času odločitve in ne v času vložitve zahteve in je uporaba napačnega predpisa vplivala na pravilnost in zakonitost izdanega lokacijskega dovoljenja, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in spremenilo sodbo tako, da je tožbi ugodilo in odpravilo odločbo tožene stranke in upravnega organa prve stopnje ter zadevo vrnilo upravnemu organu v nov postopek.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni in se tožbi ugodi tako, da:a) se odpravita odločba Ministrstva za okolje in prostor z dne 23. 3. 2005, in lokacijsko dovoljenje Upravne enote Kranj z dne 26. 5. 2004, ter se zadeva vrne Upravni enoti Kranj v ponoven postopek. b) tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora na prvi stopnji v znesku 696,00 EUR v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dneva po poteku paricijskega roka do plačila. II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora v pritožbenem postopku v znesku 847,00 EUR v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dneva po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 23. 3. 2005, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnikov zoper lokacijsko dovoljenje Upravne enote Kranj z dne 26. 5. 2004, s katerim je bila investitorju C. dovoljena gradnja večstanovanjsko - poslovnega objekta z oznako A in B ob tam navedenih pogojih.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožena stranka v svoji odločbi navedla dejansko in pravno podlago, ki utemeljuje zakonitost izdaje izpodbijanega lokacijskega dovoljenja in se z odločitvijo strinja, sprejema pa tudi razloge, s katerimi so bili zavrnjeni ugovori tožnikov. Navaja še, da so ugovori pavšalni in brez dokazov oziroma tožniki z ugovori ne izkazujejo, da bodo zaradi predvidene gradnje prizadeti v svojih pravicah oziroma pravnih koristih. Ugotavlja še, da tožniki sicer pravilno navajajo, da je tožena stranka pri presoji potrebnega števila parkirnih mest uporabila napačen predpis, in sicer Pravilnik o minimalnih tehničnih pogojih za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj (Ur. l. RS, št. 45/2000 in 12/2002, v nadaljevanju Pravilnik 2000) namesto Pravilnika o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev stavb in stanovanj (Ur. l. RS, št. 125/2003, v nadaljevanju Pravilnik 2003), vendar pa ta napaka ni vplivala na odločitev o stvari.

3. Tožniki vlagajo pritožbo zoper izpodbijano sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagajo, da Vrhovno sodišče njihovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, podredno pa razveljavi ter vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške tega postopka skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo brez opravljene glavne obravnave: samo je izvedlo dokaz z vpogledom v zemljiško knjigo in s tem ugotavljalo dejansko stanje, poleg tega pa je izvajalo le dokaze v korist ene stranke, medtem ko je vse predlagane dokaze tožnikov brez utemeljene obrazložitve zavrnilo. Tožnikom ni poslalo odgovora na tožbo tožene in prizadete stranke ter jim tako ni omogočilo, da se pred odločitvijo seznanijo z navedbami nasprotne stranke. Tožena stranka je uporabila napačen predpis, to pa je kršitev, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe oziroma sodbe. V tožbi so podrobno pojasnili, kolikšno je minimalno število parkirnih mest, ki so v primeru take gradnje potrebna, in jih mora zagotoviti investitor. Sodišče je odločilo nezakonito in ni pojasnilo, zakaj šteje, da gre v obravnavani zadevi zgolj za napako, kljub jasnemu predpisu in ne za nezakonitost, zaradi katere bi bilo treba izpodbijani upravni akt odpraviti. Nadalje ponavljajo svoje tožbene navedbe v zvezi z vrsto gradnje in trdijo, da gre za strnjeno gradnjo, ki na tem območju ni dovoljena in je v nasprotju z določili PUP ter se ne prilagaja oblikovnim značilnostim obstoječe zazidave.

4. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi in obeh upravnih organov, da se ugodi zahtevi za izdajo lokacijskega dovoljenja investitorju C. za gradnjo večstanovanjsko poslovnega objekta A in večstanovanjsko poslovnega objekta B na zemljišču parc. št. ... k.o. D., temelji na določbi drugega odstavka 54. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN), po kateri se lokacijsko dovoljenje za poseg v prostor izda v skladu s pogoji, ki jih določa prostorski izvedbeni akt tega prostora v obravnavanem primeru Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za ureditveno območje ...(v nadaljevanju PUP), in ugotovitvi, da je predviden poseg v prostor skladen z določili PUP. Upravni organ se v lokacijskem dovoljenju glede parkiranja sklicuje na 4. člen Pravilnika 2000, ki določa, da mora biti na vsako stanovanje zagotovljeno najmanj eno parkirno mesto za osebne avtomobile, v večstanovanjski stavbi s pripadajočimi garažami ali pokritimi parkirišči pa mora biti na vsako stanovanje zagotovljeno najmanj eno garažno ali pokrito parkirno mesto, na vsaka štiri stanovanja pa še najmanj eno dodatno parkirno mesto na prostem. V času odločanja organa prve stopnje, ki je lokacijsko dovoljenje izdal dne 26. 5. 2004, pa navedeni predpis ni več veljal, saj je bil izdan nov Pravilnik 2003, ki je v prehodnih in končnih določbah v 29. členu določal, da z dnem uveljavitve tega pravilnika preneha veljati Pravilnik 2000. Pravilnik 2003 je začel veljati z 31. 12. 2003. 7. V 3. členu Pravilnika 2003 je določeno, da mora biti za vsako stanovanje na gradbeni parceli zagotovljenega najmanj 1,50 parkirnega mesta. Kadar na gradbeni parceli ni tehničnih in prostorskih možnosti za zagotovitev zadostnega števila parkirnih mest, mora investitor manjkajoča parkirna mesta zagotoviti na drugih ustreznih površinah, ki so od stavbe oddaljena največ 200 m in je etažnim lastnikom omogočena njihova trajna uporaba. Iz upravnih spisov izhaja, da bo v večstanovanjsko poslovnih objektih A in B skupno 61 stanovanjskih enot ter štiri poslovne enote in da je investitor skupno zagotovil 88 parkirnih mest. Iz upravnih spisov ne izhaja, da bi investitor zagotovil dodatna parkirna mesta, ki bi etažnim lastnikom omogočala njihovo trajno uporabo. Ker iz podatkov v upravnih spisih ne izhaja, da bi bilo po Pravilniku 2003 zagotovljeno zadostno število parkirnih mest, je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da napačna uporaba Pravilnika pomeni le napako, ki ni vplivala na pravilno odločitev upravnih organov. Sodišče prve stopnje v upravnih spisih ni imelo podlage za odločitev, da je zadoščeno minimalnim tehničnim zahtevam glede parkirnih mest in da uporaba napačnega predpisa ni vplivala na odločitev o stvari.

8. Ker mora upravni organ glede na načelo zakonitosti (6. člen ZUP) odločati po predpisih, ki veljajo v času njegove odločitve, in ne v času vložitve zahteve, in je uporaba napačnega predpisa vplivala na pravilno odločitev upravnega organa, je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke tretjega odstavka 80. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. l. RS, št. 105/2006) pritožbi tožnikov ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbi ugodilo, odpravilo izpodbijani upravni akt ter akt upravnega organa prve stopnje ter na podlagi 3. odstavka 64. člena ZUS-1 zadevo vrnilo upravnemu organu prve stopnje v nov postopek. S tem je zadeva vrnjena v stanje, v katerem je bila, preden so bili odpravljeni akti izdani. V novem postopku bo moral upravni organ prve stopnje pri odločitvi upoštevati veljavne predpise in ugotoviti, ali so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo lokacijskega dovoljenja, ponovno bo moral preveriti, ali so izpolnjeni vsi pogoji, ki jih na območju predvidenega posega v prostor določa veljavni PUP, tako glede vrste gradnje kot morfoloških značilnosti okolja. Pritožbeno sodišče še pripominja, da je upravni organ, kot tudi prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da za dostop do objekta zadošča ustanovljena služnost in ni potrebe, da bi investitor za dostop do objektov moral izkazovati pravico graditi oziroma lastninsko pravico. Glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na procesne kršitve pred sodiščem, pa pritožbeno sodišče še navaja, da je bila zadeva vrnjena upravnemu organu prve stopnje, da opravi nov postopek, in bodo tožniki v primeru novih kršitev lahko le-te uveljavljali v ponovljenem postopku.

9. Ker je bila pritožba vložena pred 1.1.2007, ko je začel veljati ZUS-1, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije pritožbo na podlagi 2. odstavka 107. člena lokacijskega dovoljenja ZUS-1 obravnavalo kot pritožbo ZUS-1, ker je po ZUN pravnomočnost lokacijskega dovoljenja pogoj za njegovo izvršitev.

10. ZUS-1v prehodnih in končnih določbah v 104. členu določa, da se za postopke, ki so ob uveljavitvi tega zakona v teku, uporabljajo določbe ZUS, kolikor ni v členih 105 do 107 tega zakona drugače določeno. V obravnavanem primeru se je postopek v upravnem sporu začel z vložitvijo tožbe dne 4. 5. 2005, torej pred začetkom veljave ZUS-1, in je tako za odločitev o stroških postopka treba uporabiti določbe ZUS. Ob uporabi teh določb pa je treba upoštevati odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-68/04 z dne 6. 4. 2006. S to odločbo je Ustavno sodišče delno razveljavilo 3. odstavek 23. člena ZUS, ki je določal, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, kadar sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti upravnega akta, zaradi česar ni več izrecno in posebej urejena povrnitev stroškov v sporu o zakonitosti posamičnega akta. Ker ZUS v 1. odstavku 16. člena določa, da se za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, smiselno uporabljajo določbe ZPP, delna razveljavitev 3. odstavka 23. člena ZUS pomeni, da se tudi pri sporih o zakonitosti posamičnega akta odloči o stroških postopka po določbah ZPP.

11. Pri odločanju o povrnitvi stroškov upravnega spora je pritožbeno sodišče upoštevalo določilo 1. odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in intervenientu povrniti stroške, in 2. odstavka 165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, da sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka. Tožeča stranka je v obravnavani zadevi v celoti uspela s svojim zahtevkom. Stroške upravnega spora je revizijsko sodišče odmerilo v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (OT; Uradni list RS, št. 67/03), 155. členom ZPP (priznajo se samo potrebni stroški) in Zakonom o sodnih taksah (ZST-UPB1; Uradni list RS, št. 20/04).

12. Pooblaščencu tožečih strank je pritožbeno sodišče tako priznalo naslednje priglašene stroške po stroškovnikih: za sestavo tožbe 1000 točk (tar. št. 30/1b in 9. člen) in za sestavo pritožbe 1250 točk (tar. št. 30/4), skupno torej 2250 točk, kar ob vrednosti točke 110,00 SIT (člen 15/1 OT) oziroma 0,459 EUR (člen 13/1 Zakona o uvedbi eura - ZUE; Uradni list RS, št. 114/06) predstavlja znesek 1032,75 EUR. Na ta znesek je pritožbeno sodišče pooblaščencu tožnikov priznalo še 20% DDV v skupnem znesku 206,55 EUR (člen 14/2 OT). Priznalo je tudi stroške sodnih taks za tožbo v znesku 15.200,00 SIT oziroma 65,9 EUR, za sodbo v znesku 19.000,00 SIT oziroma 79,29 EUR in za pritožbo v znesku 38.000,00 SIT oziroma 158,57 EUR, ni pa ji priznalo stroškov za opomine za plačilo taks (za tožbo 4.750,00 SIT in za sodbo ter pritožbo 19.000,00 SIT), saj so navedeni stroški nastali po krivdi tožnikov. Skupni stroški tožeče stranke tako predstavljajo znesek 1543,00 EUR. Vse priznane stroške je tožena stranka dolžna povrniti v roku 15 dni od prejema sodbe, po poteku paricijskega roka pa dolguje tudi zakonske zamudne obresti do plačila.