Jedro

Ker tožeča stranka zahteva ugotovitev, da je zakonita dedinja po pokojnem in gre za premoženjskopravni zahtevek, je za stvarno pristojnost sodišča odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka ocenila z zneskom 1.100.000,00 SIT, zato je okrožno sodišče stvarno nepristojno za reševanje te zadeve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Ljubljani sklenilo, da ni stvarno pristojno za reševanje predmetne zadeve in da je stvarno pristojno Okrajno sodišče v Trbovljah, kateremu se bo zadeva odstopila po pravnomočnosti sklepa.

Proti sklepu se je pritožil toženec. Izpodbija ga iz vseh možnih pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ocenitev vrednosti spora, ki jo je navedla tožnica, je po mnenju pritožnikov očitno prenizka. Vrednost premoženja, ki ga tožnica zahteva v zapuščinskem postopku namreč presega vrednost 2.000.000,00 SIT, zato bi moralo okrožno sodišče odločati o zadevi kot stvarno pristojno sodišče. Sicer pa imata tudi toženca stalno prebivališče v Ljubljani in sicer P. A. že od leta 1984 dalje, J. P. pa je svoje bivališče prijavil naknadno. Na naslovu ... v Trbovljah. je prejela tožbo v imenu obeh tožencev mati toženca B.P., ne da bi vedela, da bo to imelo za toženca kakšne neugodne posledice. Iz teh razlogov je zato krajevno pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani in ne Okrajno sodišče v Trbovljah.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica zahteva ugotovitev, da je zakonita dedinja po pokojnem T. P., ker je z njim živela v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti.

Očitno je, da gre za spor o premoženjskopravnem zahtevku. Tožbeni zahtevek se ne nanaša na denarni znesek, zato je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi, kot to določa drugi odstavek 44. člena ZPP. Ker je ta vrednost spornega predmeta ocenila v višini 1.100.000,00 SIT, in torej ne presega 2.000.000,00 SIT, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 30. člena ZPP, ko se je izreklo, da ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi, ker je stvarno pristojno okrajno sodišče. Kar se tiče pomislekov pritožnikov, da je tožeča stranka vrednost spornega predmeta prenizko ocenila, pritožbeno sodišče pripominja, da na ocenitev vrednosti spornega predmeta glede na določbo 44. člena ZPP tožena stranka ne more vplivati, ampak lahko to stori le sodišče, če meni, da je bila navedena očitno previsoka ali prenizka vrednost. Kot je razvidno iz podatkov spisa, sodišče v konkretnem primeru ni menilo, da bi šlo za tak primer.

Pravilno je sodišče prve stopnje tudi odločilo, da se bo zadeva odstopila po pravnomočnosti sklepa Okrajnemu sodišču v Trbovljah kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču. Po drugem odstavku 17. člena ZPP se pristojnost presodi na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana. Ker je tožeča stranka navedla kot naslov stalnega prebivališča tožencev Trbovlje, je lahko Okrožno sodišče v Ljubljani odločilo le, da se Okrajnemu sodišču v Trbovljah odstopi zadeva.

Pritožba tožene stranke je tako neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP. Glede na določbo 22. člena ZPP pa ima tožena stranka še vedno, najkasneje pa v odgovoru na tožbo, oziroma do razpisa glavne obravnave, možnost ugovarjati krajevni nepristojnosti Okrajnega sodišča v Trbovljah.