Jedro

Ne drži torej, da je sodišče prve stopnje izvedlo dokaze po uradni dolžnosti in da za to ni bilo pristojno. Skladno z drugim odstavkom 413. člena ZKP je raziskalo le tista dejstva in priskrbelo dokaze, na katere sta se sklicevali obe stranki, tako zagovorniki v zahtevi za obnovo postopka, kot državna tožilka v odgovoru nanjo (drugi odstavek 413. člena ZKP), in zato s svojim postopanjem ni kršilo določb kazenskega postopka.

Izrek

I. Pritožba zagovornikov obsojene D.V. se kot neutemeljena zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati 360,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sklepom II Ks 28678/2011 z dne 4. 7. 2017 na podlagi prvega odstavka 414. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrnilo zahtevo za obnovo kazenskega postopka, ki jo je podala obsojena D.V. po svojih zagovornikih. Po 98.a členu ZKP (pravilno: po prvem odstavku 95. člena ZKP) so bili obsojenki v plačilo naloženi stroški kazenskega postopka iz 92. člena ZKP v višini 1.377,31 EUR in sodna taksa v znesku 420,00 EUR kot stroški postopka za obnovo postopka.

2. Zoper sklep so se pritožili zagovorniki obsojenke zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter stroškov kazenskega postopka, pritožbenemu sodišču pa predlagajo, da napadeni sklep spremeni tako, da zahtevi za obnovo postopka ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbe bistveno kršilo določbe kazenskega postopka, ker je izvajalo dokaze po uradni dolžnosti, s tem pa je kršilo drugi odstavek 413. člena ZKP, ki poizvedbe sodišča veže izključno na predloge, ki so podani v zahtevi za obnovo postopka in v odgovoru nanjo. Izvedlo ni le dokazov, ki jih je predlagala obramba, temveč je po uradni dolžnosti zaslišalo priče I.L., V.T. in M.F., prav tako pa je opravilo soočenje med pričo V.M. in oškodovancem ter J.K. in oškodovancem in pridobilo dve izvedenski mnenji. Ker so bili dokazi in poizvedbe nezakonito izvedeni, je nezakonit tudi izveden postopek. Sodišče je pisni izjavi prič, ki jih je predložila obramba, presojalo kot dokaz, načinu nastanka pisnih izjav pa je podelilo veliko večjo težo kot neposrednemu zaslišanju, čeprav sta v procesnem pomenu pisni izjavi o zahtevi za obnovo postopka predstavljali predvsem obrazložitev in utemeljitev novih dokazov z zaslišanjem obeh prič. Z izvedenimi dokazi je sodišče prve stopnje opravilo novo glavno obravnavo v nepristojni sestavi sodišča. 5. Pritožba nima prav. V zahtevi za obnovo postopka je bilo sodišču prve stopnje predlagano, da zahtevi ugodi in kot priči zasliši J.K. in V.M. ter vpogleda in prebere zahtevi priložene listine, zahtevo pa je sodišče prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 413. člena ZKP vročilo pristojnemu državnemu tožilstvu, ki je pritožbenemu sodišču predlagalo, da zahtevi za obnovo postopka obsojenke ne ugodi in jo v skladu z določilom prvega odstavka 413. člena ZKP zavrže. Po prejemu odgovora nasprotne stranke je sodišče prve stopnje skladno z drugim odstavkom 413. člena ZKP odredilo, da se raziščejo dejstva in priskrbijo dokazi, na katere se sklicujeta zahteva in odgovor nanjo in je odredilo zaslišanje prič J.K. in V.M., kot je bilo predlagano v zahtevi za obnovo postopka, ki sta bila 23. 9. 2016 zaslišana. Skladno s tretjim odstavkom istega člena je bil nato spis poslan državni tožilki, ki je v odgovoru navedla, da državno tožilstvo v tej fazi še ne more podati mnenja, kot ga predvideva tretji odstavek 413. člena ZKP, zaradi česar je predlagala zaslišanje oškodovanca I.L., kriminalistke V.T., ki se naj opredelita do navedb omenjenih prič ter pisnih izjav, sodišču pa je predlagala še, da opravi soočenje posamezne priče (J.K. in V.M.) z oškodovancem I.L. ter da zasliši priče M.F., ki jo navaja priča J.K. v zvezi z okoliščinami sestave in overitve pisne izjave omenjene priče, priči J.K. in V.M., glede katerih je določno navedla, o čem naj izpovesta, predlagala pa je tudi odreditev izvedenca računalniške stroke in izvedenca za forenzično - kriminalistične tehnične preiskave dokumentov, za katera je prav tako navedla, do česa naj se opredelita (l. št. 924 do 925 spisa). Ne drži torej, da je sodišče prve stopnje izvedlo dokaze po uradni dolžnosti in da za to ni bilo pristojno. Skladno z drugim odstavkom 413. člena ZKP je raziskalo le tista dejstva in priskrbelo dokaze, na katere sta se sklicevali obe stranki, tako zagovorniki v zahtevi za obnovo postopka, kot državna tožilka v odgovoru nanjo (drugi odstavek 413. člena ZKP), in zato s svojim postopanjem ni kršilo določb kazenskega postopka.

6. Pritožba ni utemeljena niti, ko uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Dokaze, ki so bili predloženi in predlagani v zahtevi za obnovo kazenskega postopka in v odgovoru nanjo, so bili na prvi stopnji pravilno ocenjeni in sodišče prve stopnje je na njihovi podlagi utemeljeno zaključilo, da zahtevi za obnovo postopka ne gre ugoditi, saj niso izkazali pričakovanega učinka, ker ne potrjujejo v zahtevi za obnovo zatrjevanih odločilnih dejstev. V sklepu je pravilno pojasnilo, da je zahtevi za obnovo mogoče ugoditi le, če je podan precejšen oziroma resen dvom o ugotovljenem dejanskem stanju, in da izvedeni dokazi ne morejo povzročiti spremembe obsodilne sodbe v oprostilno oziroma obsodbe po milejšem zakonu, ker ne vzbujajo dvoma v pravilnost dejanskega stanja, ugotovljenega v pravnomočni sodbi. Z razlogi za takšen zaključek, ki jih je navedlo v obrazložitvi sklepa, se pritožbeno sodišče v celoti strinja in jih kot pravilne povzema, glede pritožbenih navedb pa še dodaja:

7. Pritožba navaja, da sta priči V.M. in J.K. potrdila zagovor obsojene D.V. in dala drugačno vrednost listinam, ki so bile že v prvem postopku predložene sodišču, kljub temu pa je sodišče prve stopnje dalo večjo težo izpovedbi oškodovanca, ki je zaradi izpovedb novih prič še toliko bolj neverodostojen. Trdi, da sta izpovedbi V.M., ki je bil prisoten pred hišo obsojenke in je videl oškodovanca, ko je iz njene hiše prišel s papirnato vrečko polno denarja, pokojni S. pa mu je pojasnil, kdo je ta človek, ki nosi denar in od kod ga je prejel, ter iz izpovedbe priče J.K. o vlaganjih oškodovancev v švicarske sklade, takšni, da vzbujata dvom v ugotovljeno dejansko stanje do te mere, da bi lahko privedli do drugačne ugotovitve odločilnih dejstev, ki bi za obsojenko pomenile oprostilno sodbo. Sodišče pa je ne glede na navedeno, čeprav je že izvedenec finančne stroke v svojem mnenju na več mestih ugotovil gotovinsko poslovanje, pri čemer je lahko v svojem mnenju izhajal le iz podatkov transakcijskih računov in ugotavljal promet na osebnem in poslovnem računu obsojenke, izpovedbo V.M. ocenilo kot takšno, ki ne more vnesti dvoma v ugotovljeno dejansko stanje. V nadaljevanju navaja, da je tudi izvedenec sam pojasnil, da bi bilo možno, da je D.V. S. posodila lastna sredstva neznanega izvora in da je odločilnega pomena, ali je oškodovanec dobil svoj denar nazaj, četudi v obliki gotovine, ki je izvedenec v mnenju ni in tudi ni mogel upoštevati. Ob upoštevanju dokazov v prvem postopku, predvsem glede izpovedbe S. brata J., ki je potrdil, da je na potrdilu o posojilu podpis njegovega pokojnega brata ter priče J., ki je v pisarni obsojenke videla tako denar kot S., ki je nato z njim odšel, je izpovedba V.M. nedvomno takšna, da vzbuja resen dvom v pravilnost ugotovljenih odločilnih dejstev v pravnomočni sodbi in bi lahko pripeljala do oprostilne sodbe, pri čemer izpovedbi J.K. in V.M. očitno omajeta verodostojnost izpovedbe oškodovanca, na kateri, ob pomanjkanju listinske dokumentacije, skoraj v celoti temelji pravnomočna sodba. Graja zaključek v prvostopenjskem sklepu, da zadeve ne bi spremenilo niti, če bi se ugotovilo, da oškodovanec obsojenki ni izročil 61.784,56 EUR, kot sam trdi, saj naj bi preostanek še vedno predstavljal veliko premoženjsko korist in bi s tem ostala pravna kvalifikacija enaka, pri čemer je sodišče spregledalo, da bi ugotovitev, da obsojenka niti objektivno ni mogla prejeti te gotovine, ker je bila takrat z V.M. v tujini, bistveno vplivala na dokazno oceno in ugotovljeno dejansko stanje. Ne strinja se z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ko je v sklepu pojasnilo, da tudi če bi I.L. poskušal vplivati na priče in ponujal podkupnino za pričanje zoper obsojenko, to ne bi vplivalo na oceno trdnosti njegove izpovedbe in ob tem poudarja izpovedbi prič R.Č. in J. B., ki sta povedala, da je oškodovanec zmožen manipulacij in ni pošten, ter navaja, da je pri dokazni oceni ostalo prezrto, da je R. Č. tudi za obravnavano zadevo povedala, da je oškodovanec poskušal vplivati na njeno izpoved. Slednje in izpovedba J. K. v postopku zahteve za obnovo postopka o ponujenem denarju za pričanje proti obsojenki, v povezavi z izvedenimi dokazi v prvotnem postopku, tako po oceni pritožbe vzbujajo močan dvom v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja in sodišče je neutemeljeno obsojenki v škodo štelo, da so nekatere priče, ki bi lahko izpovedovale, že pokojne, ter da V.M. po desetih letih nima več dokumentacije o poslovni poti v Nemčijo.

8. Dokazi, ki so bili predloženi in zbrani v postopku za obnovo postopka, tudi po oceni pritožbenega sodišča ne dajejo podlage za zaključek, da bi sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročili oprostitev obsojenke ali pa njeno obsodbo po milejšem zakonu. Pritožba podaja dokazno oceno, ki ji ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je v razlogih sklepa pravilno pojasnilo, zakaj priči J.K. in V.M. nista verodostojni tako glede njunih navedb, kot pisnih izjav, ki sta bili predloženi sodišču in glede katerih je na podlagi izvedenskih mnenj sodnih izvedencev mag. J.U. in dr. D.K. ugotovilo, da obstaja precejšnja verjetnost, da je obe izjavi napisala ista oseba. Pri tem je ocenilo verodostojnost priče J.K. tudi glede na okoliščino, da je njegova sestra M.F. zanikala, da bi mu izjavo pomagala napisati, kot je zatrjeval, nato pa je svojo trditev spremenil in povedal, da mu je izjavo pisal K. M., torej priča, ki naj bi bila navzoča, ko naj bi ga oškodovanec iskal na Z., medtem ko je verodostojnost priče V.M. pravilno ocenilo glede na njegovo navedbo, da je svojo izjavo napisal sam doma na računalniku, pri čemer sta obe priči zanikali, da bi se poznali. Glede navedbe J.K., da naj bi oškodovanec I.L. vplival na priče, ter izpovedb prič R.Č. in J.B. v kazenskem postopku je pravilno pojasnilo še, da sta bili njuni izpovedbi že ocenjeni in obrazloženi v prvostopenjski in drugostopenjski sodbi, torej da je bilo ocenjeno tudi, kar sta priči povedali o nepoštenosti oškodovanca, oziroma da sta ga opisali kot nepošteno osebo, ki je zmožna manipulacij. Pritožba zato neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da bi moralo izpovedbo priče V.M., ko je povedal, da je neposredno zaznal vračilo denarja v gotovini, kar se ujema z zagovorom obsojenke, oceniti kot resnično, V.M. pa šteti kot verodostojno pričo. 9. Pritožba neutemeljeno navaja še, da je izvedenec finančne stroke v svojem mnenju lahko izhajal samo iz podatkov transakcijskih računov in ugotavljal promet na osebnem in poslovnem računu obsojenke ter da je tudi sam na več mestih ugotovil gotovinsko poslovanje, saj je sodišče prve stopnje v napadenem sklepu glede izjave V.M. pravilno pojasnilo, da tudi če ne bi obstajal resen dvom v njeno resničnost, ne predstavlja dokaza, zaradi katerega bi postala vprašljiva ugotovitev pravnomočne sodbe glede odločilnih dejstev, ker je izvedenec finančne stroke dr. D.D.i prepričljivo in konkretizirano pojasnil, da ni mogoče slediti zagovoru obsojenke, da naj bi še istega dne sredstva, ki ji jih je izročil oškodovanec I.L., posodila M.S. in tako ravnala v skladu s pogodbenim določilom, ter da je analiza finančnih tokov v celoti ovrgla zagovor obsojenke, ker je iz prometa na obeh njenih računih razvidno, da to niso mogla biti sredstva I.L., ker so bila porabljena za druge namene. Pri tem je utemeljeno opozorilo na okoliščino, da je M.S. umrl in ne more ne potrditi ne zavreči trditve obsojenke, da mu je posodila denar, njegovi svojci pa o tem ničesar ne vedo, in pravilno obrazložilo, da so navedbe obsojenke v nasprotju s predhodno podpisano (četrto) pogodbo o tihi družbi z dne 31. 8. 2007 z vplačanim zneskom 240.000,00 EUR, saj je v 5. členu četrte pogodbe med drugim tudi zapisano, da bodo donosi tihemu družbeniku nakazani na njegov bančni račun, obsojenka pa bi morala pri izplačilu vložka tihemu družbeniku izdelati tudi obračun, saj ji je pripadala provizija v višini 2 % (str. 6 obrazložitve sodbe). Ne drži niti, da je sodišče spregledalo, da bi bistveno vplivala na dokazno oceno in ugotovljeno stanje ugotovitev, da obsojenka ni mogla prejeti gotovine, ker je bila takrat z V.M. v tujini, saj je iz obrazložitve napadenega sklepa razvidno, da je tudi to okoliščino ocenilo in zaključilo, da V. M. ni predložil nobenih listinskih dokazil o zatrjevani službeni poti 17. in 18. 5. 2006 ter da je priča B., s katerim naj bi imela priča in obsojenka sestanek, že pokojna, kot je pokojen tudi M.O., ki naj bi po navedbah J.K.lahko potrdil oškodovančev obisk pri njem na Z. (str. 5 obrazložitve).

10. Neutemeljena je pritožba tudi, ko graja odločbo o stroških postopka, ki jih po njeni oceni obsojenka ni dolžna plačati v delu, ko gre za izvedenski mnenji in potne stroške prič, ki jih ni predlagala za zaslišanje. Postopek za obnovo kazenskega postopka je tekel na podlagi zahteve obsojenke, zato je dolžna plačati vse stroške tega postopka, ker z zahtevo ni uspela.

11. Po obrazloženem, in ker tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost zaključkov prvostopenjskega sodišča, je pritožba zagovornikov obsojenke zoper napadeni sklep neutemeljena, zato je pritožbeno sodišče o njej odločilo tako, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

12. Ker obsojenka z zahtevo za obnovo kazenskega postopka ni uspela, je dolžna kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso, ki je odmerjena po tarif. št. 7243 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (prvi odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).