Jedro

Začasna odredba je bila predlagana za zavarovanje dela tožničinega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na to, da naj sodišče toženi stranki naloži, da tožnico na njen predlog in na podlagi potreb policijske uprave (za stalno) premesti v drugo policijsko upravo na nezasedeno delovno mesto v naziv „policist I“. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v zvezi s tem delom tožničinega tožbenega zahtevka svoje terjatve tožnica ni verjetno izkazala. Veljavna zakonodaja sodišču ne daje pristojnosti, da bi toženi stranki nalagalo, da tožnico na njen predlog (oziroma na njeno željo) razporedi na drugo delovno mesto v drugo policijsko upravo. Premestitev javnega uslužbenca na njegovo željo je institut, katerega namen je tudi omogočanje usklajevanja službenih dolžnosti javnega uslužbenca z njegovimi družinskimi obveznostmi, vendar je odločitev o tem, ali bo delodajalec taki želji ugodil, na strani delodajalca. Ta odločitev je odvisna tudi oziroma predvsem od tega, kako bi takšna premestitev vplivala na delovni proces pri delodajalcu (v smislu organizacije dela, učinkovitosti dela, …). Delodajalec torej javnega uslužbenca ni dolžan na njegovo željo premestiti na drugo delovno mesto, če oceni, da takšna premestitev ne bi bila v interesu organa. Ker za terjatev tožnice s takšnim tožbenim zahtevkom ni materialnopravne podlage, tudi začasna odredba za zavarovanje takšne nedenarne terjatve ne more biti utemeljena, saj se takšna terjatev ne more šteti za verjetno izkazano (272. člen ZIZ). Zato je sodišče prve stopnje tožničin predlog za izdajo začasne odredbe utemeljeno zavrnilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnice za izdajo začasne odredbe, na podlagi katere naj bi se toženi stranki v zavarovanje nedenarne terjatve tožnice naložilo, da v čas od 1. 4. 2016 dalje do pravnomočne odločitve o njenem tožbenem zahtevku glede premestitve na delovno mesto, ki ustreza nazivu tožnice oziroma znanjem in usposobljenosti ter zahtevam zakonodaje tako glede delazmožnosti tožnice kot glede obveznega počitka in s tem povezano oddaljenostjo delovnega mesta od kraja bivanja, najpozneje v roku 8 dni od izdaje te začasne odredbe tožnico razporedi oziroma napoti na delo na delovno mesto, ki ustreza nazivu tožnice oziroma znanjem in usposobljenosti ter ugotovljeni delazmožnosti in nadalje od kraja bivanja tožnice ni oddaljeno več kot 70 km oziroma več kot eno uro vožnjo z javnim prevoznim sredstvom. Zavrnilo je tudi njen predlog, da se toženi stranki v primeru, če ne bo izpolnila svoje zgoraj opisane obveznosti, izreče denarna kazen v višini 5.000,00 EUR, pri čemer naj sodišče na podlagi sklepa o izrečeni denarni kazni po uradni dolžnosti opravi izvršbo in hkrati izda nov sklep, s katerim naj toženi stranki določi nov rok za izpolnitev obveznosti in izreče novo denarno kazen, višjo kot v prejšnjem sklepu, za primer, če tožena stranka niti v novem roku ne bo izpolnila svojih zgoraj opisanih obveznosti. Tako naj bi sodišče ravnalo, dokler seštevek kazni ne doseže 500.000,00 EUR. Posledično je zavrnilo tudi njen predlog, da ugovor in pritožba zoper navedeno začasno odredbo ne zadržita izvršitve in da naj bi predlagana začasna odredba veljala še 30 dni po pravnomočnosti sodbe.

2. Zoper navedeni sklep se iz pritožbenih razlogov absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pritožuje tožnica z obrazložitvijo, da izrek sklepa nasprotuje razlogom sklepa, kar vse je posledica dejstva, da je pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe sodišče spregledalo, da so v danem primeru izpolnjeni vsi pogoji za izdajo začasne odredbe po 227. členu ZIZ. Poleg tega se pritožuje tudi zaradi bistvene kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, saj sodišče prve stopnje ni upoštevalo napotka iz citiranega člena. Zato je napačno zaključilo, da tožničina terjatev ni verjetno izkazana in da nadalje ni izkazan niti eden izmed dodatnih pogojev iz 272. člena ZIZ. Posledično pa je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da naj izpodbijani sklep razveljavi in samo izda sklep, s katerim naj ugodi tožničinemu predlogu za izdajo začasne odredbe oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavano. V pritožbi navaja, da je v tem individualnem delovnem sporu enkrat že predlagala izdajo začasne odredbe, ki pa je bila pravnomočno zavrnjena. Po tej pravnomočni zavrnitvi prvotnega predloga za izdajo začasne odredbe pa so se na strani tožnice še dodatno spremenile okoliščine, ki narekujejo takojšnje ukrepanje, zaradi česar je predlagala novo začasno odredbo. Navaja, da je zaradi bolezni v neprekinjenem bolniškem staležu že vse od 6. 3. 2015 dalje, da je bila na podlagi zahtevka ZZZS napotena na ustrezen pregled pri pooblaščenem specialistu medicine dela, prometa in športa zaradi ocene njene delazmožnosti do eventualnega operativnega posega in da iz obvestila pregledanih oseb z dne 9. 2. 2016 izhaja, da je bil zdravstveni pregled tožnice opravljen z namenom, da bi se obvarovalo njeno zdravje. Iz tega obvestila nadalje izhaja, da je tožnica zmožna za drugo delo, oziroma da je svetovana premestitev tožnice bližje domu. Poleg tega iz tega obvestila izhaja tudi, da se tožnici priporoča zdrav življenjski slog z ustrezno rekreativno dejavnostjo, redne vaje za obhrbtenično in trebušno muskulaturo in nadaljnja obravnava pri izbranem zdravniku. Kljub zgoraj opisanim novim okoliščinam pa je sodišče prve stopnje njen predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo z obrazložitvijo, da njena terjatev za premestitev na drugo delovno mesto ni verjetno izkazana. Zavzelo je namreč stališče, da četudi tožnica ni več zmožna za delo na sedanjem delovnem mestu in je zmožna za drugo delovno mesto, tožnica od delodajalca ne more zahtevati premestitve s strani delodajalca. Takšno stališče sodišča je napačno. Po drugem odstavku 7. člena in 11. členu Zakona o varnosti in zdravju pri delu, mora delodajalec pri načrtovanju dela upoštevati duševne in telesne zmožnosti delavcev ter zmajševati tveganja zaradi delovnih obremenitev, ki bi lahko vplivala na varnost in zdravje delavcev pri delu, zagotavljati pa mora takšno delo in delovno okolje, ki delavcu zagotavlja varnost in zdravje pri delu. V času trajanja delovnega razmerja delavec ne sme biti diskriminiran (prvi odstavek 6. člena ZDR-1). Tožena stranka pa kljub seznanjenosti s tožničinim zdravstvenim stanjem ni ugodila predlogu tožnice za premestitev na območje PU A., čeprav tožnica za delo, ki ga opravlja v PU B. in ki traja v turnusu po 12 ur, ni več sposobna. Tožnica z družino stalno živi v C., za prihod na delovno mesto v B. sploh nima ustreznih povezav z javnimi prevoznimi sredstvi, zaradi vožnje na delo in nazaj pa je ves čas v prisilni drži, ki škoduje njenemu zdravju. Prav tako škoduje njenemu zdravju tudi delo v 12 urnem turnusu. Tako se izkaže, da tožničina pravica do premestitve na drugo delovno mesto ni le verjetna, temveč z zdravniškim spričevalom tudi izkazana in materialnopravno utemeljena z zgoraj omenjenimi določbami Zakona o varnosti in zdravju pri delu oziroma določbami 28. in 35. člena ZDR-1. Več kot očitno je, da tožnica zaradi zdravstvenega stanja ni zmožna za delo, za katero ima sklenjeno veljavno pogodbo o zaposlitvi, hkrati pa je sposobna za drugo delo, kar bi ji morala tožena stranka omogočiti. Pritožbenih stroškov ne priglaša. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Sodišče prve stopnje je predlog tožnice za izdajo začasne odredbe zavrnilo zato, ker je ugotovilo, da zanjo niso izpolnjeni pogoji iz 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ; Ur. l. RS, št. 51/1998 in nadalj.), ki se na podlagi 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) uporablja tudi pri izdajanju začasnih odredb v individualnih delovnih sporih. Ugotovilo je, da tožnica ni izkazala za verjetno, da njena terjatev obstoji, oziroma da ji bo zoper toženo stranko nastala. Iz tega razloga ni presojalo verjetne izkazanosti obstoja preostalih predpostavk, ki so potrebne za izdajo začasne odredbe (drugi odstavek 272. člena ZIZ).

6. Tožnica v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi izrek izpodbijanega sklepa nasprotoval njegovim razlogov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da med izrekom in razlogi izpodbijanega sklepa ni nikakršnega nasprotja, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da za izdajo predlagane začasne odredbe niso izpolnjeni pogoji iz 272. člena ZIZ, zato je posledično njen predlog zavrnilo in to svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo.

7. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnice o relativni bistveni kršitvi določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP zato, ker naj sodišče prve stopnje ne bi pravilno upoštevalo določbe 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je utemeljenost predloga za izdajo začasne odredbe presojalo glede na listine, ki jih je v spis vložila tožnica. Pri tem je ugotovilo, da iz tožničinih navedb v povezavi z listinskimi dokazi in materialno pravnimi predpisi ne izhaja verjeten obstoj tožničine terjatve do tožene stranke v zvezi s tožbenim zahtevkom, ki ga v tem individualnem delovnem sporu vtožuje, zato je tudi po stališču pritožbenega sodišča predlog za izdajo začasne odredbe utemeljeno zavrnilo.

8. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnica v tožbenem zahtevku vtoževala ugotovitev kršitve prepovedi in diskriminacije in pravice do premestitve na lastno željo v drug organ, ki izkazuje potrebe po tožničinem delu, zaradi česar naj bi se razveljavila sklepa tožene stranke z dne 25. 5. 2015 in 22. 7. 2015. V tožbenem zahtevku je predlagala tudi, da se njenemu predlogu za stalno premestitev ugodi in da se toženi stranki naloži, da jo na njen predlog in na podlagi potreb PU A. prerazporedi na nezasedeno delovno mesto v naziv „policist I“ na to PU, pri čemer se premestitev izvede v skladu z veljavno zakonodajo, s sklenitvijo ustreznega aneksa k veljavni pogodbi o zaposlitvi, vse v 8 dneh in pod pretnjo izvršbe. Poleg tega je predlagala tudi povrnitev njenih pravdnih stroškov.

9. Svoj tožbeni zahtevek je utemeljevala s tem, da ji je bila kršena pravica do premestitve in da je bila ta kršitev posledica diskriminatornega ravnanja tožene stranke. Tožnica torej v tem individualnem delovnem sporu ne zahteva presoje zakonitosti njene premestitve, temveč to, da jo je dolžna tožena stranka na njeno (tožničino) željo premestiti na delo v drugo PU. Tožena stranka tožničini želji ni ugodila, kar je razvidno iz sklepov tožene stranke z dne 25. 5. 2015 (A16) in z dne 22. 7. 2015 (A18).

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila začasna odredba predlagana za zavarovanje dela tožničinega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na to, da naj sodišče toženi stranki naloži, da tožnico na njen predlog in na podlagi potreb PU A. (za stalno) premesti iz PU B. v PU A. na nezasedeno delovno mesto v naziv „policist I“. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno ugotovilo, da v zvezi s tem delom tožničinega tožbenega zahtevka svoje terjatve tožnica ni verjetno izkazala. Pritožbeno sodišče je že v sklepu opr. št. Pdp 1040/2015 z dne 5. 11. 2015, s katerim je bila zavrnjena pritožba tožnice zoper sklep prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe (ki je bil praktično identičen predlogu, o katerem je odločalo sodišče prve stopnje s sklepom, ki je predmet pritožbenega preizkusa), zavzelo stališče, da veljavna zakonodaja sodišču ne daje pristojnosti, da bi toženi stranki nalagalo, da tožnico na njen predlog (oziroma na njeno željo) razporedi na drugo delovno mesto v drugo PU. Premestitev javnega uslužbenca na njegovo željo je institut, katerega namen je tudi omogočanje usklajevanja službenih dolžnosti javnega uslužbenca z njegovimi družinskimi obveznostmi, vendar je odločitev o tem, ali bo delodajalec taki želji ugodil, na strani delodajalca. Ta odločitev je odvisna tudi oziroma predvsem od tega, kako bi takšna premestitev vplivala na delovni proces pri delodajalcu (v smislu organizacije dela, učinkovitosti dela, …). Delodajalec torej javnega uslužbenca ni dolžan na njegovo željo premestiti na drugo delovno mesto, če oceni, da takšna premestitev ne bi bila v interesu organa.

11. Ker za terjatev tožnice s takšnim tožbenim zahtevkom (da se toženi stranki naloži, da tožnico na njen predlog na podlagi potreb PU A. prerazporedi oziroma premesti na nezasedeno delovno mesto v nazivu „policist I“) ni materialnopravne podlage, tudi začasna odredba za zavarovanje takšne nedenarne terjatve ne more biti utemeljena, saj se takšna terjatev ne more šteti za verjetno izkazano. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da zgoraj opisanega stališča in ugotovitev ne more spremeniti niti novo zatrjevane okoliščine tožnice v zvezi s tožničinim zdravstvenim stanjem oziroma obvestilom pregledani osebi (A46), iz katerega izhaja, da je tožnica zmožna za drugo delo. Podlago za premestitev bi kvečjemu lahko predstavljala odločba Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, iz katere bi izhajalo, da tožnica ni zmožna za delo na svojem delovnem mestu. Tudi v kolikor bi bila tožnici takšna odločba izdana, pa tožnica vseeno ne bi mogla od delodajalca zahtevati, da bi jo premestil na želeno delovno mesto v PU A., temveč le na ustrezno delovno mesto. Poleg tega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tudi iz obvestila pregledani osebi, na katerega se sklicuje tožnica, izhaja, da je morebitna premestitev pogojena s kadrovskimi zmožnostmi stranke.

12. Sodišče prve stopnje pa je pravilno zaključilo tudi, da predlagana začasna odredba ni primerna (in s tem ni utemeljena) niti v zvezi z zatrjevanim diskriminatornim ravnanjem tožene stranke. V primeru kršitve prepovedi diskriminacije (ki jo opredeljuje 6. člen ZDR-1) je namreč z ozirom na 8. člen ZDR-1 delodajalec delavcu zgolj odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava (torej ima v takšnem primeru delavec do delodajalca denarno terjatev, s predlogom za izdajo začasne odredbe, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo, pa želi tožnica zavarovati nedenarno terjatev).

13. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

14. Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožnice ni odločalo, ker niso bili priglašeni.