Jedro

Eden od pogojev za sprejem v državljanstvo z naturalizacijo je tudi, da prosilec dejansko živi v Sloveniji 10 let, od tega neprekinjeno najmanj 5 let pred vložitvijo prošnje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1247/98-9 z dne 4.5.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 3.6.1998. S to je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS, Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 13/94). Kot razlog za zavrnitev je navedla, da tožnik ne izpolnjuje pogoja za sprejem v državljanstvo iz 3. točke 10. člena ZDRS. Ugotovila je, da je tožnik v Republiki Sloveniji živel od leta 1962 do septembra 1991, ko je odšel na delo v Nemčijo. V Slovenijo se je vrnil dne 28.3.1994. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče sklicuje na določbo 10. člena ZDRS ter na Uredbo o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo (Uredba, Uradni list RS, št. 47/94), ki v 2. členu določa kaj se šteje za prekinitev dejanskega življenja v Sloveniji. Sodišče soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da tožnik zadnjih pet let pred vložitvijo prošnje za sprejem v državljanstvo ni neprekinjeno živel v Republiki Sloveniji. Sklicuje se na podatke spisa iz katerih izhaja, da je tožnik prošnjo za sprejem v državljanstvo vložil dne 5.9.1994, da je v Sloveniji neprekinjeno živel od leta 1962 do septembra 1991, ko je odšel na delo v Nemčijo in da se je v Slovenijo vrnil dne 28.3.1994. Na tej podlagi je po presoji sodišča pravilen sklep tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje v 3. točki 10. člena ZDRS določenega pogoja za sprejem v državljanstvo z naturalizacijo.

Tožnik se v pritožbi sklicuje na tožbene navedbe. Navaja, da je za sprejem v državljanstvo z naturalizacijo zaprosil, ko se je vrnil z začasnega dela v Nemčiji. Medtem je bil nezakonito, brez vednosti in pristanka in brez odločbe izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. Rok za pridobitev državljanstva po določbi 40. člena ZDRS je bil prekratek in nezakonit, saj tedaj ko je bil določen, Slovenija še ni bila mednarodno pravno priznana država. Glede na navedeno mu ni preostalo drugega kot, da zaprosi za sprejem v državljanstvo z naturalizacijo. Tožena stranka mu je zato, ker ni slovenske narodnosti, odvzela v prejšnji državi pridobljeno pravico do državljanstva in stalnega prebivališča, kar je v nasprotju s Konvencijo o preprečevanju vseh oblik rasne diskriminacije. Sklicuje se na pravice, ki mu jih daje Konvencija o človekovih pravicah v Protokolu št. 4 in sicer 1. in 2. odstavek 2. člena in 3. člen tega Protokola. Navaja, da so mu bile kršene ustavne pravice iz 5., 8., 14., 18., 19., 21. 23., 32., 43., 50. in 51. člena Ustave Republike Slovenije. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter toženi stranki naloži, da svojo odločbo razveljavi in izda odločbo o sprejemu tožnika v državljanstvo Republike Slovenije in da odloči o primerni odškodnini za trpljenje povzročeno s strani tožene stranke. Predlaga, da ga sodišče oprosti plačila sodnih taks.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Podlaga za odločanje v tej zadevi je določba 10. člena ZDRS. Ta kumulativno določa pogoje za sprejem v državljanstvo z naturalizacijo. Eden od pogojev je tudi, da prosilec dejansko živi v Sloveniji 10 let, od tega neprekinjeno najmanj 5 let pred vložitvijo prošnje. Dejansko življenje v Sloveniji je sicer nedoločen pravni pojem, kateremu je po presoji pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje dalo z uporabo Uredbe pravilno vsebino. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, to pa izhaja tudi iz podatkov spisa in sicer iz tožnikove izjave, dane na zaslišanju, da je bil tožnik od septembra 1991 do 28.3.1994 na začasnem delu v Nemčiji. Te ugotovitve, ki je bistvena za odločitev, tožnik ne izpodbija. S tem, ko je tožnik odšel v Nemčijo in ga navedeno obdobje ni bilo v Sloveniji, pa je, glede na določilo 2. člena Uredbe, prekinil dejansko življenje v Sloveniji. Pritožbene navedbe, da je bil tožnik nezakonito izbrisan iz registra stalnega prebivalstva ne morejo vplivati na odločitev v tej zadevi, ker to ni predmet tega upravnega spora. Protokol Evropske konvencije o človekovih pravicah v 1. in 2. odstavku 2. člena in v 3. členu zagotavlja pravice do svobode gibanja, svobodne izbire prebivališča in svobodo prostega odhajanja iz države. Te pravice, pa s tem, ko je bila zavrnjena tožnikova prošnja za sprejem v državljanstvo zaradi neizpolnjenega, v zakonu določenega pogoja, niso bile kršene, kot tudi ne v pritožbi navedene ustavne pravice. Pritožbene navedbe v zvezi s 40. členom ZDRS so neupoštevne. Predmet tega upravnega spora ni presoja odločanja o pridobitvi državljanstva po navedeni določbi, pa tudi sicer tožnik očitno ni izkoristil možnosti, da pridobi državljanstvo pod ugodnejšimi pogoji, to je na podlagi 40. člena ZDRS. Tožnik povrnitve škode ne more zahtevati šele v pritožbi.

Zahtevek za povrnitev škode lahko vloži le skupaj s tožbo pri sodišču prve stopnje, ki o zahtevku odloči ali pa tožnika napoti na pravdo (63. člen ZUS). Da bi tožnik zahteval povrnitev škode iz vložene tožbe ne izhaja. Tudi o tožnikovem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks odloča sodišče prve stopnje in ne pritožbeno sodišče. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo, na podlagi 73. člena ZUS, zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.