Jedro

Delodajalec je lahko delavca - tujca zaposloval le za čas veljavnosti pridobljenega delovnega dovoljenja in zato ni mogoče šteti, da je tožniku delovno razmerje na podlagi 18. čl. ZDR prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi razveljavitve sklepa tožene stranke z dne 18.9.2001 o prenehanju delovnega razmerja ter tožbeni zahtevek na ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in je pri njej zaposlen tudi od 16.7.2001 dalje. Sodišče prve stopnje je prav tako zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna pri Zavodu RS za zaposlovanje, OE Velenje zaprositi za izdajo delovnega dovoljenja za tožnika za obdobje od 17.7.2001 do 16.7.2002. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna s tožnikom skleniti pogodbo o zaposlitvi za čas veljavnosti delovnega dovoljenja za zaposlitev od 17.7.2001 do 16.7.2002 in za v bodoče od vsakega 1.6. v tekočem letu vložiti prošnjo za izdajo delovnega dovoljenja za zaposlitev tožnika za poln delovni čas za obdobje najmanj enega leta in s tožnikom po pridobitvi ustreznega delovnega dovoljenja skleniti pogodbo o zaposlitvi za določen čas, kot je naveden v delovnem dovoljenju. Posledično navedenemu je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek zaradi plačila mesečnih plač v neto znesku 103.000,00 SIT od 17.6.2001 dalje do vrnitve na delo, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne plače v plačilo, to je 18. dne v mesecu za pretekli mesec, ter od bruto plače plačilo ustreznih davkov in prispevkov za socialno varnost. Odločilo je tudi, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo je vložil pravočasno pritožbo tožnik iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 338. členu ZPP. Navajal je, da je tožnik tujec - državljan BIH, ki je bil pri toženi stranki zaposlen od 25.8.1998 dalje in se je dne 7.9.1999 poškodoval pri opravljanju del na svojem delovnem mestu in bil v skladu z odločbo ZPIZ št. 7017021 z dne 23.1.2001 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti. Potrebno je tudi upoštevati, da sta pravdni stranki sklepali verižne pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Sodišče prve stopnje se v sodbi sklicuje izključno na določbe Zakona o zaposlovanju in delu tujcev, ne da bi pri tem upoštevalo tudi ostale določbe delovne zakonodaje in Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen skupaj skoraj 3 leta pri opravljanju montažerskih oziroma tesarskih del. Razporejen je bil na gradbišče E. v Mariboru, kjer je s premičnega delovnega odra z višine 4,5 metra padel na tla in se hudo telesno poškodoval. Zaradi navedenega je bil tožnik eno leto in pol nezmožen za vsakršno delo. Z odločbo ZPIZ o invalidnosti je bilo toženi stranki naloženo, da ga kot delovnega invalida obdrži na delu. Sodišče prve stopnje je takšno obveznost tožene stranke prezrlo in se naslonilo zgolj na določbe 5. člena Zakona o zaposlovanju in delu tujcev. Sodišče prve stopnje je napačno štelo, da je Zakon o zaposlovanju tujcev specialni predpis v primerjavi z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, kar pa ne drži. Tožnik je pridobil ustrezne pravice iz naslova invalidnosti, zato mora tožena stranka sprejeti ustrezne obveznosti, kot to izhaja iz odločbe o invalidnosti z dne 23.1.2001 in posledično tožnika razporediti na ustrezno lažje delovno mesto, in ga kot delovnega invalida tudi obdržati na delu. Zaradi verižnega sklepanja pogodb o zaposlitvi je tožnikovo delovno razmerje tudi prešlo v nedoločen čas. Zaradi navedenega je tožnik predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi v celoti ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahteveku, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa v obsegu, ki ga določa 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 12/2003 - uradno prečiščeno besedilo - ZPP). Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in ni storilo bistvenih kršitev določb postopka ter ni zmotno uporabilo materialno pravo.

Med strankama v postopku ni bilo sporno, da je tožnik tujec - državljan BIH, prav tako ni bilo sporno, da se je tožnik dne 7.9.1999 poškodoval pri opravljanju nalog na svojem delovnem mestu in bil v skladu z odločbo ZPIZ št. 7017021 z dne 23.1.2001 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti.

Iz določb Ustave RS izhaja, da pravni sistem Republike Slovenije velja, zavezuje in daje pravice v načelu le njenim državljanom. v 79. členu Ustave je določeno, da imajo v Sloveniji zaposleni tujci in člani njihovih družin posebne pravice, določene z zakonom. Tako imajo tujci, ki so v delovnem razmerju v Republiki Sloveniji, v načelu enake pravice iz delovnega razmerja in socialne varnosti kot državljani Republike Slovenije z izjemami, ki jih določajo posebi predpisi. Tak poseben specialni predpis je Zakon o zaposlovanju in delu tujcev (Ur.l. RS št. 66/2000 - v nadaljevanju ZZDT), ki se kot primarni pravni vir uporabi takrat, ko tujec sklepa delovno razmerje ali ko se ugotavlja, ali so dani pogoji za prenehanje delovnega razmerja.

Pritožba tako neutemeljeno navaja, da bi tožena stranka morala zaradi veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas tožnika zaposliti za nedoločen čas, ker je njegovo delovno razmerje prešlo v nedoločen čas v skladu z veljavno splošno delovnopravno zakonodajo. Pritožbeno sodišče navaja, da je tožnik tujec - državljan BIH in zanj poleg splošne delovnopravne zakonodaje, velja tudi ZZDT kot specialni predpis, ki ureja zaposlovanje tujcev. Tožena stranka je tako lahko tožnika zaposlovala le za čas veljavnosti pridobljenega delovnega dovoljenja in ni mogoče šteti, da je tožniku delovno razmerje na podlagi 18. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93 - v nadaljevanju ZDR), ki določa, da če se iz razlogov, ki so na strani delodajalca, sklene delovno razmerje za določen čas v nasprotju z zakonom ali če ostane delavec na delu tudi po času, ko bi mu moralo delovno razmerje prenehati, se šteje, da je delavec sklenil delovno razmerje za nedoločen čas.

Kot določa 8. člen ZZDT, je delovno dovoljenje dokument, na podlagi katerega lahko domači ali tuji delodajalec sklene pogodbo o zaposlitvi ali pogodbo o delu, oziroma opravlja drugo delo s tujcem v skladu z določbami tega zakona. Po določbah 2. odst. istega člena se delovno dovoljenje izda kot osebno delovno dovoljenje, dovoljenje za zaposlitev ali dovoljenje za delo.

4. člen ZZDT v 5. točki določa, da je pogodba o zaposlitvi ali pogodba o delu, sklenjena s tujcem, ki nima delovnega dovoljenja nična. Nesporno tožnik po 16.7.2001 ni imel več delovnega dovoljenja, saj zanj ni zaprosila tožena stranka, niti sam ni pridobil osebnega delovnega dovoljenja, tako da tožena stranka po tem času ni mogla skleniti nove pogodbe o zaposlitvi, prejšnja pogodba o zaposlitvi pa je s potekom delovnega dovoljenja prenehala. Tako tudi odločba ZPIZ, ki določa, da tožena stranka obdrži tožnika delovnega invalida na delu, ne more veljati mimo določil ZZDT kot specialnim predpisom.

Tožena stranka ni ravnala v nasprotju z zakonom, ko ni zaprosila za delovno dovoljenje za tožnika in ni ponovno sklenila z njim delovnega razmerja, saj z odločbo ZPIZ št. 7017021 z dne 23.1.2001, s katero je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti, tožnik ni pridobil pravice do sklenitve delovnega razmerja za nedoločen čas pri toženi stranki, saj ZZDT, Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, niti splošna delovnopravna zakonodaja takšne pravice ne določajo.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.