Jedro

1. Pritožbo je toženec vložil zoper sklep, s katerim je bil zavrnjen njegov predlog za oprostitev plačila sodnih taks. V takem postopku pa plačilo sodne takse ni predvideno.

2. Zastaranje pravice zahtevati plačilo takse oz. prisilno izterjavo takse prekine vsako uradno dejanje pristojnega organa, katerega namen je plačilo oz. izterjava takse, zastaranje pa nastopi v vsakem primeru, ko potečejo 4 leta od takrat, ko je nastala obveznost za plačilo takse. Sodišče mora na zastaranje paziti tudi samo, ne le na ugovor stranke, ker gre v konkretnem primeru za obveznost, določeno z zakonom.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in izpodbijani sklep v tč. II izreka r a z v e l j a v i; sicer se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (točka I izreka) potrdi sklep sodišče prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom odmerilo sodni taksi za pritožbi in sicer z dne 10.12.1999 na 18.000,00 SIT (tč. I izreka) in za pritožbo z dne 26.10.2001 na 22.800,00 SIT (tč. II izreka). Zoper sklep se je toženec pritožil. Odločba ni zakonita že iz razloga, ker v uvodu navaja, da tožečo stranko zastopa odvetnik S. O. iz T., kar ne drži, že od leta 2001 dalje stranke ne zastopa. Takse za pritožbo toženec ni dolžan plačati. Za pritožbo z dne 10.12.1999 zato, ker je ob vložitvi pritožbe nastala taksna obveznost, pravica zahtevati plačilo takse pa je po določbi 9. čl. Zakona o sodnih taksah (ZST) prenehala do zaključka leta 2001. Do tedaj odločba o odmeri sodne takse po 27. čl. ZST ni bila izdana in je sodna taksa zastarala. Takse za pritožbo z dne 26.10.2001 pa pritožnik ni dolžan plačati že zato, ker tega Taksna tarifa ne predvideva, gre za pritožbo zoper sklep, s katerim je bilo odločeno o zahtevi za oprostitev plačila sodne takse, odmera je v nasprotju z določbami ZST. Pritožbeno sodišče naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da toženec ni dolžan plačati navedenih taks.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožnik pravilno opozarja, da je sodna taksa za pritožbo z dne 26.10.2001, ki jo je sodišče odmerilo na 22.800,00 SIT, odmerjena v nasprotju z določbami Zakona o sodnih taksah in Taksne tarife. Pritožbo je toženec vložil zoper sklep, s katerim je bil zavrnjen njegov predlog za oprostitev plačila sodnih taks. V takem postopku pa plačilo sodne takse ni predvideno. Ker podlage za odmero sodne takse ni, je sklep nezakonit in je zato pritožbeno sodišče pritožbi v tem obsegu ugodilo in izrek v tč. II razveljavilo.

Neutemeljena pa je pritožba zoper odločitev, vsebovano v tč. I izreka. Sodno takso za pritožbo z dne 10.12.1999 je prvostopenjsko sodišče odmerilo na 18.000,00 SIT. Res pravica zahtevati plačilo sodne takse zastara v dveh letih po preteku leta, v katerem bi bilo treba takso plačati, kot to določa 1. odst. 9. čl. ZST, toda pritožnik ob tem spregleda 2. odst. citiranega člena, po katerem zastaranje pravice zahtevati plačilo takse oz. prisilno izterjavo takse prekine vsako uradno dejanje pristojnega organa, katerega namen je plačilo oz. izterjava takse, zastaranje pa nastopi v vsakem primeru, ko potečejo 4 leta od takrat, ko je nastala obveznost za plačilo takse. Obveznost za plačilo takse je nastala z vložitvijo pritožbe (4. čl. ZST), torej 10.12.1999. V istem mesecu je sodišče poslalo stranki nalog za plačilo takse, s sklepom z dne 13.6.2001, pred potekom dveh let, pa je zavrnilo predlog za oprostitev sodnih taks, s tem je bilo prekinjeno zastaranje. Izpodbijani sklep je izdan dne 4.9.2003, zopet pred potekom dveh let. Do izdaje izpodbijanega sklepa tudi štiriletni absolutni rok ni potekel. Zato do izdaje izpodbijanega sklepa pravica zahtevati plačilo sodne takse ni zastarala, kot to zmotno meni pritožnik. Pritožbeni razlogi tako niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi uradoma upoštevnih kršitev (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP) ni zasledilo ter je zato v nespremenjenem, a izpodbijanem obsegu (v tč. I) potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Bo pa v nadaljnjem postopku moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi določeni štiriletni rok, saj mora na zastaranje paziti tudi samo, ne le na ugovor stranke, ker gre v konkretnem primeru za obveznost, določeno z zakonom. Odločitev sodišča druge stopnje temelji na določbi 2. in 3. tč. 365. čl. ZPP.