Jedro

Tožnik je upravičen do odškodnine le za tolikšno število ur, ki ustreza uram več opravljenega dela, tj. uram dela, opravljenega v času, ko bi sicer moral koristiti dnevni počitek.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki v plačilo naložilo znesek 6.717,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2018 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka v znesku 1.426,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 8 dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je zmotno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da je pri presoji zahtevka potrebno upoštevati le določbe ZDR-1. Potrebno je upoštevati tudi ZSSloV, ki v 53. členu opredeljuje pojem »potrebni počitek«, do katerega se sodišče sploh ni opredelilo, pa tudi določbe ZObr in Pravil službe v Slovenski vojski, ki so zaradi specifike vojaške službe vse specialne v relaciji do ZDR-1. Te določbe je sodišče napačno interpretiralo. Iz pisne izjave priče A. A. je razumeti, da je imel tožnik med dnevom večkratne prekinitve dela, tudi tožnik sam je pojasnil, da je po večerji včasih delal do 22. ure, včasih pa dlje, konkretnih opravil za posamezen delovni dan pa ni navedel. Ne glede na take splošne opise je sodišče zaključilo, da tožnik nikoli ni imel 11 ur dnevnega počitka. Tožnik je imel zagotovljen potrebni počitek, neprekinjenega 11 urnega počitka pa tožena stranka ni bila dolžna zagotoviti, saj na tak način ni bil organiziran niti za druge mednarodne pripadnike na misiji. Namen počitka je v regeneraciji delavca. Glede na to, da je sodišče ugotovilo, da je bil razpored dela na ladji organiziran po različnih sklopih z vmesnimi odmori, je tako zadoščeno kriteriju regeneracije. Sodišče tudi ni ugotovilo, do kdaj natančno je tožnik na posamezni dan dejansko delal, saj je kot odločilno dejstvo nepravilno štelo zgolj nepretrgan seštevek 11 ur. Do izpovedi, ki se nanašajo na specifičnost dela na vojaški ladji se ni opredelilo, čeprav je delo na misiji ter sama varnostna situacija drugačna kot v domovini, zaradi česar pripadnikom na misiji ni mogoče vedno zagotoviti dnevnega počitka na način in v obsegu, kot ga določa splošna delovnopravna zakonodaja. Opozoriti je tudi na odločitev sodišča EU v zadevi C‑742/19, ki toženko razbremenjuje dolžnosti zagotavljanja tedenskega in dnevnega počitka na mednarodnih operacijah in misijah. V tej sodbi je sodišče izpostavilo, da imajo nekatere posebne dejavnosti javnih služb, tudi kadar se opravljajo v običajnih pogojih, tako posebne značilnosti, da uporaba Direktive ni na mestu. To še posebej velja za vse vojaške osebe, vpoklicane za sodelovanje pri operacijah, ki vključujejo vojaško posredovanje oboroženih sil držav članice. S tem, ko je sodišče odločilna dejstva za ugoditev zahtevku presodilo v nasprotju z veljavno zakonodajo glede zagotavljanja potrebnega dnevnega počitka in izpovedjo prič, je zmotno uporabilo materialno pravo in storilo postopkovno kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP. Tožena stranka graja tudi višino prisojene odškodnine in odločitev sodišča, da je pravica do dnevnega počitka enovita pravica. Tožnik je po mnenju toženke v primeru kršitve pravice do potrebnega počitka lahko upravičen zgolj do razlike med posameznimi urami zagotovljenega počitka in 11 urami, ki bi pomenile dejansko prikrajšanje za navedeno obdobje. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne zahtevek oz. sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik ni odgovoril na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba; po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je dejansko stanje nepopolno ugotovilo in posledično sprejelo najmanj preuranjeno odločitev o utemeljenosti zahtevka.

6. Neutemeljen je očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba ga utemeljuje s tem, da je sodišče prve stopnje odločilna dejstva presodilo v nasprotju z zakonodajo in izpovedmi prič. Navedeno ne predstavlja kršitve iz citirane določbe ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Nasprotij v smislu citirane določbe pritožba niti ne konkretizira.

7. Iz prvostopenjskih ugotovitev izhaja, da je tožena stranka napotila tožnika na opravljanje nalog v tujino, v okviru sodelovanja Republike Slovenije in Slovenske vojske v mirovni operaciji »EU EUNAVFOR MED«. Tožnik je bil razporejen na formacijsko dolžnost podčastnik, ki se opravlja v nazivu »štabni vodnik«. Delo je opravljal kot referent v oddelku B. v FHQ, in sicer na ladji C. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožena stranka kršila pogodbeno obveznost, ker mu ni zagotovila 54 dnevnih počitkov v trajanju vsakokratnih 11 nepretrganih ur. Tožniku je zato prisodilo 6.717,50 EUR odškodnine za premoženjsko škodo.

8. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno izhajalo iz določbe 155. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), v skladu s katero ima delavec v obdobju 24 ur pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur oziroma 11 ur, če je delovni čas neenakomerno razporejen ali začasno prerazporejen. Pravica do dnevnega počitka delavcev na obrambnem področju izhaja tudi iz 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/94 in nadalj.). Ker tožnik, izhajajoč iz njegove trditvene podlage, ne uveljavlja odškodnine za nepremoženjsko škodo, v zvezi s premoženjsko škodo pa ne utemelji škode zaradi posega v pravico kot tako (enovito pravico do dnevnega počitka), ampak zaradi opravljanja več ur dela, kot bi ga, če bi mu toženka zagotovila dnevni počitek, so nebistvene pritožbene navedbe, da pripadnikom v času opravljanja dela v tujini na podlagi drugega odstavka 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, št. 68/2007 in nadalj.) pripada (zgolj) pravica do potrebnega počitka (prim. sklepa Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 8/2021 in VIII Ips 45/2021). Glede na to so neutemeljene tudi pritožbene navedbe o tem, da je bilo upoštevajoč specifičnost opravljanja nalog na ladji in specifike vojaške ladje regeneraciji tožnika oziroma potrebnemu počitku zadoščeno z razporedom dela na ladji, ki je bil organiziran po različnih sklopih z vmesnimi odmori.

9. Zmotno je pritožbeno zavzemanje, da je bila na podlagi drugega odstavka drugega člena Direktive 89/391/EGS z dne 12. 6. 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu tožena stranka razbremenjena dolžnosti zagotovitve dnevnega počitka na mednarodnih misijah. Iz določb nacionalne zakonodaje (155. člen ZDR-1, 97.f člen ZObr) namreč ne izhaja, da pripadnikom Slovenske vojske na mednarodnih misijah ne pripada dnevni počitek v nepretrganem trajanju najmanj 11 ur oziroma da je ta lahko omejen v izjemnih primerih in pod posebnimi pogoji. V zvezi s tem je neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje na sodbo Sodišča EU št. C-742/19, saj se ta ne nanaša na vprašanje zagotovitve dnevnega počitka.

10. Toženka pa v pritožbi utemeljeno oporeka višini prisojene odškodnine in v zvezi s tem opozarja, da je bil tožniku dnevni počitek zagotovljen vsaj delno (v določenem obsegu ur). Utemeljeno je tako pritožbeno zavzemanje, da je tožnik upravičen do odškodnine le za tolikšno število ur, ki ustreza uram več opravljenega dela, t. j. uram dela, opravljenega v času, ko bi sicer moral koristiti dnevni počitek. Sodišče prve stopnje je odločitev o odškodnini za vseh 11 ur dnevnega počitka v posameznem dnevu zmotno utemeljilo z obrazložitvijo, da pravica do dnevnega počitka predstavlja vsebinsko enovito pravico, ki je kršena že z vsakršnim posegom vanjo. V istovrstnih sporih, v katerih so tožniki uveljavljali odškodnino za premoženjsko škodo za kršitev pogodbe zaradi več opravljenih ur dela zaradi nezagotovljenega dnevnega počitka, je Vrhovno sodišče RS utemeljilo, da ni bistvena sama pravica do dnevnega počitka, ampak kršitev obveznosti plačila za (dejansko) opravljeno delo.1 V tem okviru pa je bistveno, koliko ur dela (več) je delavec – pripadnik Slovenske vojske opravil in katere konkretne naloge je v tem času opravljal, česar sodišče prve stopnje doslej zaradi zmotne materialnopravne presoje ni ugotavljalo.

11. Pritožbeno sodišče je utemeljeni pritožbi toženke zato ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP), v katerem naj dopolni dokazni postopek glede bistvenih vprašanj, ali je tožnik v spornem času dejansko opravljal delo, ki presega tisto, za katerega je prejel plačo, kot če bi delal 174 ur mesečno (drugi odstavek 98.c člena ZObr ter prvi odstavek 3. člena in drugi odstavek 6. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami – Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.).

12. Pri odločitvi, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, je pritožbeno sodišče upoštevalo, da glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti ugotovljenih pomanjkljivosti dejanskega stanja. Če bi opravilo pritožbeno obravnavo, bi dejstva, povezana z natančnim obsegom dela (višino premoženjske škode) prvič ugotavljalo pritožbeno sodišče. To ni namen pritožbenega postopka, ampak je v preizkusu odločitve, kot jo sprejme sodišče prve stopnje. Razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje glede na datum vložitve tožbe ne bo povzročila (hujše) kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 Sklepa VS RS VIII Ips 8/2021, VIII Ips 45/2021.