Jedro

Če najemna pogodba za uporabo dodatne sobe ni bila sklenjena, drži zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik uporabljal tujo stvar (dodatno sobo) v svojo korist. Zato lahko imetnik (osebno ali zanj pooblaščenec) ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek, da je toženec dolžan tožniku plačati 1.200 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2021 do plačila in mu povrniti pravdne stroške (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, da tožencu v roku 15 dni povrne 679,56 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2.Zoper to sodbo se je v celoti zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožil tožnik in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, vse s stroškovno posledico za toženca.

Tudi od 1. 1. 2019 dalje je želel tožencu za najemodajalca A. A. plačevati po 150 EUR mesečne najemnine, vendar je moral tožencu plačevati po 200 EUR, ker se ga je bal, saj mu je grozil, da bo njegove stvari vrgel ven in ga tako izselil. Drugačna kot pisna najemna pogodba z dne 15. 5. 2015 ni bila sklenjena. Če ni drugače dogovorjeno, so spremembe take najemne pogodbe dovoljene le v pisni obliki. Do spremembe najemne pogodbe med tožnikom in najemodajalcem A. A. pa ni prišlo. Domnevno ustno pooblastilo najemodajalca, dano tožencu, je sporno in ne more veljati tudi zato, ker ni znan obseg pooblastila. Obligacijski zakonik (OZ) v 78. členu določa, da so pooblaščencu dovoljeni le tisti posli, za katere je pooblaščen. A. A. s tožnikom ni komuniciral.

Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ker je napačno štelo, da je bil toženec upravičen določati višino najemnine brez spremembe najemne pogodbe in brez izkazanega pooblastila za spremembo pogodbe s strani A. A. Sam najemodajalec je izpovedal, da ni vedel, kakšno najemnino je toženec določal, prav mu je bilo, karkoli in kakorkoli je toženec počel. To pa kaže, da najemodajalec toženca ni pooblastil za spremembo najemne pogodbe. Toženec je postopal samovoljno in brez konkretnega pooblastila najemodajalca in si tako v celoti prilastil po 50 EUR na mesec. Toženec zato od 1. 1. 2019 ni bil dolžan plačevati po 200 EUR mesečne najemnine, toliko pa je plačeval v strahu in pod prisilo, da ga bo toženec izselil. Tožnik je bil zato neupravičeno in brez pravnega temelja na strani toženca prikrajšan za obtoževani znesek v celoti, ki si ga je toženec prilastil. Poleg tega pa že ob upoštevanju načela pravičnosti in morale sodišče ne bi smelo pritrditi tožencu, ki je pred sodiščem lagal, da je vse prejete najemnine od tožnika izročal najemodajalcu, saj je ta izpovedal, da razen prvih dveh najemnin najemnin ni nič prejel.

3.Na pritožbo je odgovoril toženec in predlaga, da se jo zavrne.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Predmet obravnavanega spora je denarni znesek, ki ne presega vrednosti 2.000 EUR. Gre torej za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), za katerega veljajo posebne določbe 30. poglavja ZPP. Velja, da so v teh sporih pritožbeni razlogi omejeni. Sodbo v sporu majhne vrednosti je mogoče izpodbijati samo zaradi absolutno zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP ali zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Slednje uvodoma pritožbeno sodišče poudarja, ker pritožbene navedbe pretežno merijo na izpodbijanje dejanskega stanja, ki ga je v izpodbijani sodbi ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Takšne navedbe so neupoštevne, saj je pri presoji pravilnosti in zakonitosti sodbe na predhodne dejanske ugotovitve vezano tudi pritožbeno sodišče. Izjemo predstavlja zgolj položaj, ko je sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje (drugi odstavek 458. člena ZPP), vendar je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi materialno pravo pravilno uporabilo.

6.Tožnik je svoj zahtevek gradil na trditvi, da je toženec brez pravnega temelja obogaten na njegov račun (za po 50 EUR mesečno, skupaj za 1.200 EUR) in mu je zato neutemeljeno prejet znesek dolžan vrniti (prvi odstavek 190. člena OZ).

7.Sodišče prve stopnje je v okviru dejanskega stanja, na katerega je pritožbeno sodišče vezano, ugotovilo:

-da je tožnik kot najemnik z A. A. kot najemodajalcem dne 15. 5. 2015 sklenil najemno pogodbo za en prostor v stavbi na naslovu ... (sedaj ...), za najemnino 150 EUR mesečno;

-ko se je na tožnikovo željo oziroma zahtevo izpraznila soba, preko katere je dostopal do najete sobe, je dobil v uporabo tudi to sobo v izmeri približno 8 ㎡, za katero je moral plačevati dodatnih 50 EUR mesečno, ki jih je od njega zahteval toženec;

-tožnik je tožencu plačeval po 50 EUR več od prvotno dogovorjenih 150 EUR zato, ker je pridobil možnost uporabe še ene dodatne sobe in ne zato, ker se je toženca bal;

-najemodajalec je toženca ustno pooblastil za vsa opravila v hiši v zvezi z najemniki, najemninami in skrbjo za hišo ter mu že vnaprej prepustil samostojno vodenje teh poslov;

-najemodajalec je izvršena ravnanja toženca izrecno odobraval in sprejemal ter zapisal, da imata s tožencem zadeve urejene.

8.Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da ne gre za situacijo, ko bi tožnik plačal nekaj, česar ne bi bil dolžan oziroma ne bi dodatno uporabljal, pač pa je plačal to, kar je bil dolžan oziroma je dodatno uporabljal.1 Neutemeljeno je zato zatrjevanje pritožbe, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker pisna najemna pogodba za dodatno sobo ni bila sklenjena in ker naj ne bi bil znan obseg pooblastila, ki ga je najemodajalec dal tožencu. Sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo 190. in 198. člen OZ in presodilo, da zahtevek zaradi neupravičene obogatitve ni utemeljen in sicer zaradi uporabe dodatne sobe v hiši. Pogodba z dne 15. 5. 2015 za 150 EUR mesečno tožniku ne daje upravičenja uporabljati dodatno sobo. Če najemna pogodba za uporabo dodatne sobe ni bila sklenjena, drži zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik uporabljal tujo stvar (dodatno sobo) v svojo korist. Zato lahko imetnik (osebno ali zanj pooblaščenec) ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil razlog dodatnega plačila uporaba dodatne sobe in ne strah pred tožencem, tožnik od toženca tudi na podlagi 191. člena OZ ni upravičen zahtevati vračila plačanih zneskov v skupnem znesku 1.200 EUR, kar pravilno zaključuje sodišče prve stopnje. V postopku pa se tudi ni izkazalo, da bi toženec prekoračil pooblastilo, ki mu ga je dal najemodajalec, prav nasprotno.

9.Pritožbene navedbe o zmotni uporabi materialnega prava se tako izkažejo za neutemeljene. Hkrati pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

10.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), odločitev o tem pa je zajeta v zavrnilnem delu izreka. Toženec pritožbenih stroškov ni priglasil.

11.V skladu s petim odstavkom 458. člena ZPP je o pritožbi odločila sodnica posameznica.

-------------------------------

1Morebitna neupravičena obogatitev na strani toženca v razmerju do najemodajalca, ker mu naj ne bi izročil vtoževanega zneska, ni predmet tega postopka. Izjava najemodajalca pa kaže, da imata s tožencem zadeve urejene.