Jedro

7. Uredba o lokacijskem načrtu za odsek avtoceste M. - L. (Uredba) in delno gradbeno dovoljenje tretjetoženi stranki D. d.d. ne moreta naložiti obveznosti glede nalog, ki jih zanjo opredeljuje Zakon o družbi za avtoceste RS (Uradni list RS 57/93 in 126/2003 - v nadaljevanju ZDARS), veljavnem v času izvajanja del zaradi katerih naj bi tožeči stranki nastala škoda, to je v letih 2006 in 2007. D. d.d. je tako v tem času, kakor tudi še danes opravljal vse naloge, bodisi v imenu in za račun RS (prvi in tretji odstavek 3. člena ZDARS), bodisi v svojem imenu in za račun RS (drugi odstavek 3. člena ZDARS).

Izrek

I Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča in tretjetožena stranka nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano delno sodbo je sodišče prve stopnje pod I zavrnilo tožbeni zahtevek zoper tretjetoženo stranko D. d.d. na plačilo odškodnine 52.862,85 EUR zaradi materialne škode na hiši in okolici, ki naj bi tožeči stranki nastala zaradi gradnje avtoceste M. - L. in pod II. na 12.795,00 EUR zaradi materialne škode, in sicer: - 3.000,00 EUR zaradi spremembe namembnosti parc. 313/1 in 313/3 k.o. ; - 1.500,00 EUR zaradi nedovoljenega premika vodovoda; - 2.195,00 EUR zaradi sušenja jablan in nevzpostavitve prejšnjega stanja parc. št. 313/1 k.o. in - 6.000,00 EUR zaradi dveletne nedovoljene uporabe parcel 313/1 in 313/2 k.o. za vožnjo tovornjakov in deponijo.

- Pod III. je del zahtevka v višini 3.000,00 EUR zavrnilo zoper vse tri tožene stranke ter pod IV. odločilo, da bo o stroških odločeno s končno odločbo.

2. Takšno sodbo s pravočasno pritožbo izpodbija tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom spremembe izpodbijane sodbe tako, da se njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tretje tožena stranka se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v tem pravdnem postopku na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Svojo odločitev je skrbno obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti povzema pravilne zaključke in razloge sodišča prve stopnje in le še glede na izrecna pritožbena izvajanja dodaja:

6. Neutemeljena je pritožba v delu kjer sodišču očita, da je izrek sodbe nejasen. Sodišče prve stopnje je izdalo delno sodbo, s katero je skladno z določilom prvega odstavka 314. člena ZPP odločalo le o delu tožbenega zahtevka, in sicer o tistem delu, ki je bil vložen zoper tretjetoženo stranko (torej le za materialno škodo), saj je bila tožba za nematerialno škodo vložena le zoper drugotoženo stranko Republiko Slovenijo) in o tistem delu, ki se je nanašal na plačilo odškodnine 3.000,00 EUR zaradi spremembe namembnosti parc. št. 313/1 in 313/2 k.o. in je bil vložen tudi zoper prvo in drugotoženo stranko. Sodišče prve stopnje bo moralo tako s končno sodbo odločiti še o: - zahtevku za plačilo 52.862,85 EUR zoper S. in R.S. - zahtevku za plačilo 9.795,00 EUR zoper S. in R.S. in - zahtevku za plačilo 4.000,00 EUR zoper R.S..

Sodišče prve stopnje tako res ni odločilo o vseh zahtevkih, zato pa je tudi izdalo delno sodbo. V katerem delu naj bi bil zahtevek prekoračen pritožba ne pove, zato se pritožbeno sodišče s tem ni ukvarjalo.

7. Uredba o lokacijskem načrtu za odsek avtoceste Maribor - Lenart (Uredba) in delno gradbeno dovoljenje tretjetoženi stranki D. d.d. ne moreta naložiti obveznosti glede nalog, ki jih zanjo opredeljuje Zakon o družbi za avtoceste RS (Uradni list RS 57/93 in 126/2003 - v nadaljevanju ZDARS), veljavnem v času izvajanja del zaradi katerih naj bi tožeči stranki nastala škoda, to je v letih 2006 in 2007. D. d.d. je tako v tem času, kakor tudi še danes opravljal vse naloge, bodisi v imenu in za račun R.S. (prvi in tretji odstavek 3. člena ZDARS), bodisi v svojem imenu in za račun R.S. (drugi odstavek 3. člena ZDARS). Pritožbeno sodišče se zaradi takšnih zakonskih določil, ki jim podzakonski in posamični akti ne smejo nasprotovati, ni posebej ukvarjalo in ni obravnavalo določil Uredbe in delnega gradbenega dovoljenja, na katerega se pritožba sklicuje.

8. Zakon o ureditvi določenih upravičenj v zvezi z gradnjo avtocestnega omrežja v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUDVGA) v tretjem odstavku 6. člena res določa, da lastniku zemljišča, ki mu je zaradi pripravljalnih del nastala škoda plača odškodnino DARS d.d., vendar pa pripravljalna dela določa 3. člen ZUDVGA, in sicer so to: - raziskave zemljiška, - parcelacija in druga merjenja, - cenitev nepremičnin in podobno.

Tožnika ne zatrjujeta škode zaradi naštetih pripravljalnih del. Dela, ki naj bi povzročila škodo tožnikoma, so: - izbira neustreznega svedra, - neustrezna ureditev cest, - neizvedba protihrupnih ukrepov, - preprečitev poškodb na hiši in - neustanovitev pravice uporabe na zemljiščih tožeče stranke, in ne predstavljajo pripravljalnih del podobnih tistim, ki so kot pripravljalna dela našteta v 3. členu ZUDVGA.

9. Sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 68/2008 ni najnovejša odločba glede problematike v zvezi s pasivno legitimacijo D., za škodo, ki nastane imetnikom zemljišč zaradi gradnje avtoceste. Stališču, da D. d.d. ne odgovarja za škodo, ki nastane lastnikom zemljišč zaradi gradnje avtoceste, je Vrhovno sodišče RS s svojo sodbo III Ips 13/2014 z dne 15. 11. 2015 pritrdilo stališču, ki ga je zavzelo s sodbo II Ips 502/2004. Pri tem je potrebno še povedati, da sodba III Ips 68/2008 ne obravnava identičnega primera, kot je v tej pravdni zadevi in se tudi nanaša na obdobje pred spremembo ZDARS objavljeno v Ur. l. RS, št. 126/2003, to je na škodo nastalo leta 1999. 10. Vrhovno sodišče RS je v svoji sodbi III Ips 13/2013 zavzelo stališče, da za škodo, ki nastane lastnikom zemljišč zaradi graditve avtocest odgovarja R.S. in ne D.. Stališče je utemeljeno z analizo besedila drugega in tretjega odstavka 3. člena ZDARS po noveli iz leta 2003 (Uradni list RS, št. 126/2003). Po teh zakonskih določbah D. opravlja naloge iz prvega odstavka 3. člena v imenu R.S., naloge iz drugega odstavka pa v svojem imenu, vendar za račun R.S.. Med prve sodijo naloge v zvezi s prostorskim načrtovanjem in umeščanjem avtocest v prostor ter naloge v zvezi s pridobivanjem nepremičnin za potrebe izgradnje avtocest. V ta sklop sodijo skoraj vsi vzroki, zaradi katerih nastaja lastnikom okoliščin zemljišč škoda ob gradnji avtoceste. Povsem podrejen položaj D. glede na državo je še podkrepljen s tem, da so zemljišča in avtocesta, ki je speljana preko teh zemljišč last države in ne D., ker je država njen edini delničar, in ker je zastopanje države določeno v samem zakonu in sta zato vsebina in obseg zastopanja razvidna za vse, ki se na to tudi smejo zanašati.

11. Glede na to, da je bil tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije tretjetožene stranke D. d.d. se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ukvarjati s krivdno odgovornostjo tretjetožene stranke.

12. Tožeča stranka je uveljavljala plačilo 3.000,00 EUR zato ker, da sta bili parc. št. 313/1 in 313/3 pred posegi sadovnjak in travnata površina, sedaj pa preko njih poteka gramozna cesta ter izkopan jarek. To je opredelila kot protipravno razdelitev dela nepremičnine 313/3 k.o. ter nevzpostavitev v prejšnje stanje. Glede tega zahtevka je med pravdnimi strankami nesporno, da je tožeča stranka lastnica nepremičnin 313/1, 313/3 in 314/1 k.o., v njeno last pa je spadala tudi parcela 313/2 k.o., ki je bila razlaščena. Tožečima strankama je bila v nepravdnem postopku priznana odškodnina 20.836,07 EUR, in sicer: - 7.403,76 EUR za razlaščeno parcelo 314/2 k.o. - 3.432,29 EUR za povečanje stroškov pri kmetijski obdelavi - 564,05 EUR za škodo na trajnem nasadu - 1.918,88 EUR za neuporabnost parcele št. 313/3 k.o. Tožeči stranki je bila za neuporabnost parc. št. 313/3 k.o. v nepravdnem postopku izplačana enaka odškodnina, kakor bi ji bila ob razlastitvi te parcele, zato zanjo ne more več zahtevati odškodnine za protipravno razlastitev (ker ni bila razlaščena) in nevzpostavitev prejšnjega stanja (ker je bila lastnikom izplačana odškodnina zaradi nemožnosti njene uporabe, in sicer v vrednosti, kot bi jo dobila, če bi bila parcela razlaščena). Sodišče je v nepravdnem postopku obravnavalo tudi manjvrednost parc. št. 313/1 k.o. in tožnikom za to parcelo priznalo odškodnino v višini 3.430,29 EUR zaradi povečanja stroškov kmetijske proizvodnje. Glede na to, da je bila tožnikoma v nepravdnem postopku že izplačana odškodnina za parc. št. 313/3 k.o., v enakem znesku, kot če bi bila razlaščena, za parc. št. 313/1 k.o. pa za njeno manjvrednost (povečanje stroškov kmetijske proizvodnje) je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine 3.000,00 EUR zavrnilo zoper vse tri tožene stranke, pravilna.

13. Pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkusu zadeve tudi ni našlo tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP), zato je na podlagi določila 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. in prvi odstavek 165. člena ZPP), tretja tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča (155. člen ZPP).