Jedro

Tožnica je z gradnjo oz. rekonstrukcijo stanovanjske hiše začela po požaru. V času začetka del tako niti ni bilo več pogojev za nujne gradbene posege po določbah ZGO, ki govorijo o nujnih posegih zaradi naravnih ali drugih nesreč, saj je objekt že pogorel in nove neposredne nevarnosti torej ni več bilo.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Tožničina zahteva za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

: Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ odločil, da je tožnica kot inšpekcijska zavezanka dolžna takoj po prejemu odločbe ustaviti vsa dela v zvezi z rekonstrukcijo obstoječe stanovanjske zgradbe tlorisnih dimenzij 13,87 x 5,45 m na parc. št. *42/1 k.o. ..., ki jo je pričela izvajati po požaru v letu 1985 tako, da je v lastni režiji odstranila v požaru uničeno leseno strešno in stavbno konstrukcijo ter zgradila nadomestni leseni strop nad pritličjem objekta in novo leseno ostrešje v obliki enostavne dvokapnice v strmem naklonu, vse brez gradbenega dovoljenja (1. točka izreka). Zavezanka mora odstraniti lesen strop nad pritličjem in celotno ostrešje na rekonstruiranem objektu v roku do 1. 7. 2010, preostalo konstrukcijo objekta pod stropom pritličja pa vzpostaviti v prvotno stanje oz. v stanje po požaru, sicer se bo opravila izvršba po drugi osebi na njene stroške (2. točka). Za objekt iz 1. točke izreka veljajo tam določene prepovedi, pritožba ne zadrži izvršitve odrejenega ukrepa, o stroških postopka bo izdan poseben sklep, zavezanka je dolžna o odpravi pomanjkljivosti takoj obvestiti organ, ki je izdal odločbo (3. do 6. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je bila izpodbijana odločba izdana v ponovnem postopku, v katerem je gradbena inšpektorica ugotovila, da je požar v letu 1984 uničil vse lesene dele obstoječe stanovanjske zgradbe, ki je bila zgrajena pred letom 1967. V času požara je v objektu živela zavezanka z očetom in družino, zato je v začetku leta 1985 pristopila k izvedbi novega nadomestnega lesenega stropa in lesenega ostrešja v obliki enostavne dvokapnice z enakim strmim naklonom tako, da se oblika objekta ni spreminjala, hkrati pa je zaščitila objekt pred propadom, pa tudi omogočila bivanje v objektu, saj drugega stanovanja ni imela. Za izvedbo navedenih del si ni pridobila gradbenega dovoljenja, niti potrdila ali odločbe o dovolitvi priglašenih del. Zavezanka je šele leta 1986, ob vpogledu v zemljiško knjigo izvedela, da njena starša A.A. in B.B., nista bila zemljiškoknjižna lastnika predmetnih nepremičnin (parc. št. 42/1 k.o. ...), zato je neuspešno poskušala prepis nepremičnine urediti po njuni smrti. Vseskozi je bila prepričana, da je tedanja zemljiškoknjižna lastnica (sedaj že pokojna) C.C. hišo s pripadajočim zemljiščem pred odhodom v Kanado prodala staršem. C.C. (ki je takrat živela v Kanadi) na poslano pošto ni odgovarjala. Šele leta 2005, ko je s strani sedanje lastnice D.D. iz Toronta v Kanadi prejela zahtevo za izpraznitev objekta (po pooblaščeni odvetniški pisarni C.), je izvedela, da je C.C. umrla. Za obravnavani poseg tožnica ni pridobila gradbenega dovoljenja, ki bi ga ob začetku gradnje v letu 1985 morala imeti glede na določbo 33. člena takrat veljavnega Zakona o graditvi objektov (ZGO, Ur. list SRS, št. 34/84 in RS, št. 59/96), niti ga nima danes, ko je v veljavi ZGO-1. Izvajala je torej nelegalno gradnjo. Izvedbo rekonstrukcije objekta po požaru ne moremo šteti med nujna dela, za katera ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja oz. med dela iz tretjega odstavka 12. člena ZGO, saj se je predmetna določba nanašala na dela zaradi pretečih naravnih ali drugih nesreč, da se prepreči njihovo delovanje ali zagotovi zaščita ter odprava njihovih posledic, v obravnavanem primeru pa gre za dela, ki so se izvedla po izrednem dogodku, to je po požaru in ne pred ali med požarom.

Drugostopni organ je s svojo odločbo, izdano na tožničino pritožbo, odločil, da se druga točka izreka prvostopne odločbe odpravi in nadomesti z novo, po kateri mora zavezanka na svoje stroške do 1. 7. 2010 odstraniti lesen strop in celotno ostrešje na objektu in vzpostaviti prejšnje stanje, v ostalem pa se pritožba zavrne. Iz obrazložitve izhaja, da se sklicuje na dobro utemeljene in konkretno obrazložene razloge prvostopne odločbe. Določbe 152. člena ZGO-1 se nanašajo tako na objekte, ki se gradijo v času vodenja inšpekcijskega postopka in odločanja, kot tudi na že zgrajene objekte. Glede pritožbene navedbe, da je šlo za nujen ukrep, pritožbeni organ pojasnjuje, da se določbe prej veljavnega ZGO kot tudi sedaj veljavnega ZGO-1, nanašajo na gradnjo tistih nujnih objektov, oz. dela, ko je treba ukrepati takoj oz. hitro in pred gradnjo ni mogoče izvršiti v zakonu predpisanih dejanj in obveznosti. Po prenehanju vzroka pa je treba tudi za takšen objekt pridobiti ustrezno upravno dovoljenje (43. člen ZGO in 101. člen ZGO-1). Torej bi morala pritožnica tudi v primeru, če bi res šlo za nujno gradnjo, pridobiti upravno dovoljenje, katerega pa še sedaj nima. Razlogi za odločitev niso pravno pomembni. Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da gre za rekonstrukcijo objekta, saj se določbe prvega odstavka 3. člena ZGO-1, po katerih mora investitor pred gradnjo pridobiti ustrezno upravno dovoljenje, nanašajo tako na gradnjo novega objekta, kot tudi na rekonstrukcijo že obstoječega objekta ali njegovo odstranitev. Pritožnica se tudi ne more uspešno sklicevati na pravdni postopek zaradi priznanja lastninske pravice na nepremičnini, saj tek pravdnega postopka ne ovira inšpekcijskega postopka. Prav tako na odločitev ne more vplivati ugovor, da bo po odstranitvi ostrešja in stropa objekt ostal nezaščiten. Morebitna zaščita objekta se nanaša že na izvrševanje inšpekcijskega ukrepa, kar pa ni predmet tega postopka.

Tožnica v tožbi navaja, da niti ona, niti prej njen pravni prednik (oče) nista mogla pridobiti gradbenega dovoljenja oz. drugega ustreznega upravnega dovolila, ker nista bila zemljiško knjižna lastnika nepremičnine. Pred Okrožnim sodiščem v Mariboru teče pravdni postopek pod opr. št. III P 152/2006 zaradi ugotovitve njune lastninske pravice na predmetni parceli št. 42/1 k.o. ..., ki še ni pravnomočno končan. V času, ko je tožnica, zaradi posledic požara (da bi si zagotovili možnost bivanja v objektu), uničeno streho nadomestila z nadomestnim ostrešjem, pred tem pa je morala nadomestiti tudi v požaru uničen lesen strop, je veljal ZGO, ki je v tretjem odstavku 1. člena določal, da njegove določbe ne veljajo za objekt in dela, ki se gradijo oz. izvedejo zaradi pretečih naravnih in drugih nesreč ali izrednih dogodkov ali med njimi, da se prepreči njihovo delovanje ali zagotovi zaščita ter odpravljanje njihovih škodljivih posledic. V obravnavanem primeru gre za takšno nesrečo, saj gre za požar, ki je nastal v zimskem času. Zaradi varstva življenja ljudi je bilo treba objekt zaščititi, slednje pa je bilo mogoče le z nadomestnim ostrešjem, pri čemer se objekt ni spreminjal. Ker prvostopni organ ni ugotavljal stanja objekta in njegovih tehničnih značilnosti pred požarom, ni mogoče zatrjevati, da gre za poseg v konstrukcijo objekta. Odstranitev lesenega stropa in celotnega ostrešja na objektu, bi pomenilo, da bi objekt ostal povsem nezaščiten pred vsemi zunanjimi vplivi, naravnimi nesrečami ali drugimi naravnimi dogodki. Predlaga, da sodišče odpravi obe izpodbijani odločbi, toženi stranki pa naloži, da ji je dolžna povrniti stroške tega postopka, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je prvostopni organ tudi po presoji sodišča zakonito odločil, da mora tožnica kot inšpekcijska zavezanka takoj po prejemu odločbe ustaviti vsa dela v zvezi z rekonstrukcijo predmetne stanovanjske zgradbe in vzpostaviti prvotno stanje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi sojo odločitev utemeljujeta oba upravna organa in se nanje, da ne bi prišlo do ponavljanja, sklicuje v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. list RS, št. 105/06, 62/010).

V 3. odstavku 1. člena ZGO, ki je veljal v času, ko je tožnica po požaru pričela z rekonstrukcijo objekta, je bilo določeno, da določbe tega zakona ne veljajo za objekte in dela, ki se gradijo, oziroma izvedejo zaradi pretečih naravnih in drugih nesreč, oziroma drugih izrednih dogodkov ali med njimi, da se prepreči njihovo delovanje ali zagotovi zaščita ter odpravljanje njihovih škodljivih posledic. V 43. členu pa je bilo določeno, da lahko objekti iz tretjega odstavka 1. člena ostanejo kot stalni, če investitor v treh mesecih po prenehanju okoliščin vloži zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja in potem pridobi tudi uporabno dovoljenje. Po 3. členu sedaj veljavnega ZGO-1 (pogoji za začetek gradnje) se lahko gradnja novega objekta, rekonstrukcija objekta, nadomestna gradnja in odstranitev objekta začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja oz. pod pogoji iz drugega odstavka tudi po dokončnosti gradbenega dovoljenja. Gradnja brez gradbenega dovoljenja predstavlja izjemo od pravila, da se sme graditi le z gradbenim dovoljenjem. Ta izjema je mogoča le v primeru, da gre za enostavni objekt iz tretjega odstavka 3. člena ZGO-1. Iz citiranih in drugih določb obeh navedenih zakonov (prej veljavnega in sedanjega) izhaja ureditev, po kateri se ob naravnih nesrečah in drugih izrednih dogodkih (pred ali med njimi) sicer lahko ukrepa z gradbenimi posegi zato, da bi se zaščitili ljudje in premoženje, vendar je treba v primeru, če bi naj tako zgrajen objekt ostal, naknadno pridobiti ustrezna upravna dovoljenja.

Tožnica je z gradnjo oz. rekonstrukcijo stanovanjske hiše, v kateri je živela skupaj s svojo družino, začela po požaru leta 1985. V času začetka del niti ni bilo več pogojev za postopanje po citiranih določbah ZGO, ki govorijo o nujnih posegih zaradi naravnih ali drugih nesreč, saj je objekt že pogorel in nove neposredne nevarnosti torej ni več bilo. Poleg tega pa bi bilo treba tudi za nujno zgrajen objekt kasneje pridobiti gradbeno in uporabno dovoljenje. To pa bi bilo mogoče le v primeru, če bi tožnica izkazala, da ima pravico graditi. V primeru gradnje na tujem zemljišču oz. celo rekonstrukcije tuje nepremičnine (hiše) brez soglasja lastnika ni mogoče izkazati pravice do gradnje. Kot je razvidno iz spisov zadeve, pa tožnica ni imela soglasja prejšnje (sedaj že pokojne) lastnice, sedanja zemljiškoknjižna lastnica pa gradnji oz. že izvedenim posegom odločno nasprotuje.

Ob navedenih dejstvih, sicer res težke okoliščine zadeve, na odločitev ne morejo vplivati. Prav tako na odločitev ne more vplivati okoliščina, da je lastništvo za tožnico sporno in da glede tega teče pravdni postopek pred pristojnim sodiščem. Nedokončan lastniški sodni spor ne dokazuje kake tožničine pravice, v zemljiški knjigi je izkazana lastninska pravica druge osebe (D.D.), ki tožničinim posegom odločno nasprotuje. Pa tudi sicer bi lahko na odločitev v zadevi vplivala zgolj pridobitev gradbenega dovoljenja oz. drugega ustreznega upravnega dovoljenja.

Prav tako na odločitev, glede na doslej navedeno, ne more vplivati tožbeni ugovor, da bo odstranitev ostrešja in stropa objekt, izpostavila zunanjim vplivom, saj se (poleg že navedenega) morebitna zaščita objekta nanaša na samo izvršitev inšpekcijskega ukrepa, kar ni predmet tega postopka.

Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev upravnega organa zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K 2. točki izreka: Odločitev o zavrnitvi zahteve za povrnitev stroškov postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, saj tožnica v obravnavanem primeru v sporu ni uspela, zato je dolžna sama nositi svoje stroške postopka.