Jedro

Upoštevaje izvedensko mnenje je sodišče prve stopnje delno poseglo v odločitev toženca tako, da je dodalo dodatne razbremenitve pri delu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je spremenilo II. točko izreka odločbe toženca številka zadeve: ..., številka dosjeja: ... z dne 4. 11. 2023, in sicer tako, da se tožnik razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni 50 % in poškodbe zunaj dela 50 % ter se mu prizna pravica do premestitve na drugo delo z omejitvami: lažje fizično delo, brez dvigovanja in prenašanja bremen, težjih od 8 kg, brez dolgotrajne vsiljene hoje po neravnem terenu, brez dela na višini (lestve, odri), brez del, kjer je potrebno klečanje ali čepenje, s polnim delovnim časom od 20. 10. 2022 dalje. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da se tožniku prizna pravica do dela na dosedanjem delovnem mestu oljar s polovičnim delovnim časom 4 ure dnevno. Nadalje je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

2.Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje odločitev oprlo na mnenje sodnega izvedenca. Izvedenskemu mnenju tožnik ni nasprotoval, saj je le-ta tožnikovo zdravstveno stanje strokovno ocenil. Bistvo problema pa ni ocena zdravstvenega stanja tožnika in njegove potencialne delazmožnosti z omejitvami in s polnim delovnim časom, temveč popolna ugotovitev dejanskega stanja in posledično odgovor na vprašanje, ali pri tožniku dejansko obstaja delo znotraj dejavnosti, ki lahko zadosti kriterijem iz izpodbijanih odločb. Gre torej za vprašanje, ali pri tožniku znotraj dejavnosti, za katero je zavarovan in ki predstavlja tako delo v proizvodnji kot tudi delo v administraciji, obstaja delo, ki ga upoštevaje vse stvarne razbremenitve, lahko opravlja 8 ur dnevno oziroma s polnim delovnim časom. Ni naloga izvedenca medicinske stroke, da ugotavlja, ali pri zavarovancu objektivno obstaja delo, ki ustreza stvarnim razbremenitvam in ki zagotavlja delo za polni delovni čas. Na to vprašanje mora odgovoriti sodišče. Za presojo je tako bistvenega pomena delo "oljar", ki zahteva fizične obremenitve, katerih tožnik ne zmore več. Administrativna dela, ki bi ustrezala omejitvam, pa predstavljajo zgolj 50 % delovnega časa oziroma 50 % dela, ki ga mora opraviti oljar znotraj svoje dejavnosti. Sodišče tako ni presojalo, ali pri tožniku objektivno obstaja delo, ki bi mu omogočilo opravljanje dela s polnim delovnim časom. Posledično je nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Pri odločanju je potrebno upoštevati specifiko samozaposlenih oseb in dejavnosti, ki jo opravljajo v povezavi z oceno delazmožnosti ter ugotoviti, ali glede na razbremenitve, ki jih zavarovanec potrebuje, še lahko v okviru svoje dejavnosti opravlja objektivno obstoječa dela. V konkretnem primeru je potrebno upoštevati delo oljarja, ki je v pretežnem delu fizično delo. Glede na zdravstveno stanje, za delo s polnim delovnim časom ni več zmožen, lahko pa opravlja svoje dosedanje delo s krajšim delovnim časom od polnega, in sicer največ 4 ure dnevno. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)2 je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

5.Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca številka zadeve: ..., številka dosjeja: ... z dne 4. 11. 2023, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo, številka zadeve: ..., številka dosjeja: ... z dne 21. 2. 2023. V reviziji je drugostopenjski organ spremenil prvi odstavek izreka prvostopenjske odločbe tako, da se tožnika razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni 50 % in poškodbe zunaj dela 50 % ter se mu prizna pravica do premestitve na drugo delo z omejitvami: lažje fizično delo, z ročnim prenašanjem bremen do 8 kg, brez dolgotrajne vsiljene hoje po neravnem terenu, brez dela na višini, brez pogostega počepanja, s polnim delovnim časom od 20. 10. 2022 dalje.

6.V zadevi je sporno, ali tožnik izpolnjuje z zakonom določene pogoje, da se mu prizna pravica do dela na dosedanjem delovnem mestu "oljar" s polovičnim delovnim časom 4 ure dnevno.

7.Sodišča prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja sodnega izvedenca ortopeda in splošnega kirurga. Iz pisno podanega izvedenskega mnenja izhaja, da gre pri tožniku za stanje po rekonstrukciji prednje križne vezi levega kolena, nadalje za stanje po delni odstranitvi notranjega meniskusa desnega kolena in za kronične bolečine v ledvenokrižnem delu hrbtenice. Okvara na levem in desnem kolenu ter bolezenske spremembe na ledvenokrižni hrbtenici so take narave, da ne dopuščajo zahtevnejšega organiziranega fizičnega dela, kjer je potrebno delo na terenu, dvigovanje in prenašanje težkih bremen, za delo kleče ali čepe, za delo na višini ali pretežno stoječa dela. Okvare pa dopuščajo dela, ki so deloma sede in deloma stoje s hojo po ravnem terenu ali po blagih klančinah in občasno po stopnicah, brez dvigovanja ali prenašanja težkih bremen, v polnem delovnem času. Glede na to, da tožnik kot s. p. opravlja delo v oljarni in glede na opis tega dela, iz katerega izhaja, da je delo v proizvodnji zahtevno in je potrebno dvigovati in prenašati težja bremena, delo je pretežno stoječe, občasno čepe ali kleče, po mnenju sodnega izvedenca tožnik za tako delo ni zmožen. Zmožen je zgolj za lažja fizična dela z razbremenitvami, v polnem delovnem času.

8.Iz dokumentacije v spisu in tudi iz pritožbenih navedb izhaja, da se tožnik s podanim izvedenskim mnenjem strinja.

9.Upoštevaje navedeno izvedensko mnenje je torej sodišče prve stopnje delno poseglo v odločitev toženca tako, da je dodalo dodatne razbremenitve pri delu. Pritožbeno sodišče s tako odločitvijo soglaša.

10.Ključno glede na pritožbene navedbe je vprašanje obstoja drugega ustreznega dela v okviru dejavnosti, za katero je zavarovan tožnik, to pa je "oljar". Tožnik je samostojni podjetnik, po izobrazbi strojni tehnik, kot je to tudi povedal zaslišan na glavni obravnavi.

11.Pri ugotavljanju invalidnosti je bistven odgovor na vprašanje glede zmožnosti opravljanja svojega poklica. Za zavarovance iz 15., 16. in 17. člena tega zakona, kamor spada tudi tožnik, se kot svoj poklic šteje opravljanje dejavnosti, na podlagi katere je zavarovan, in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje.

12.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče s tem v zvezi ni razjasnilo dejanskega stanja. Upoštevalo je dejavnost, na podlagi katere je tožnik zavarovan in tudi obremenitve pri delu. Tožnika je tudi zaslišalo. Vprašanje glede zmožnosti opravljanja svojega poklica je razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja, pri čemer je izvedenec glede na tožnikove zdravstvene težave podal mnenje, da tožnik pod splošnimi pogoji za dejavnost, ki jo opravlja, ni zmožen. Kot izhaja iz tožnikove izpovedbe na vprašanje, ali obstaja kakšno delovno mesto z vsemi omejitvami, kot izhajajo iz odločbe z dne 4. 11. 2023, je povedal, da takega dela ni ter da je večino dela z bremeni. Tudi na vprašanje, ali bi lahko opravljal delo po 4 ure brez omejitev, je povedal, da ne. Sodišče je tako pravilno presodilo, da tožnik dejavnosti, na podlagi katere je zavarovan, in sicer "oljar", ni zmožen opravljati. Potrebne so stvarne razbremenitve pri delu, s tem, da drugo delo lahko opravlja v polnem delovnem času. Posledično mu je že toženec v okviru III. kategorije invalidnosti priznal pravico do premestitve.

13.Sodišču v tem primeru ni mogoče očitati niti, da je zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje, niti, da je zmotno uporabilo materialno pravo. Takšna odločitev tudi ne spravi tožnika kot samozaposlene osebe v neenakopraven položaj v primerjavi z delavci v rednem delovnem razmerju in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. Tudi za zaposlene, enako kot za samozaposlene, se ugotavlja zmožnost za opravljanje svojega poklica. Če je ugotovljeno, da je podana invalidnost in so potrebne določene razbremenitve pri delu, se tako delavcem kot tudi samozaposlenim prizna pravica do premestitve. Skladno z drugim odstavkom 81. člena ZPIZ-2 zavarovancu, ki ima sklenjeno delovno razmerje v Republiki Sloveniji, zagotovi pravico do premestitve delodajalec. V primeru samozaposlenega, pa je realizacija pravice do premestitve prepuščena samozaposleni osebi.

14.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

-------------------------------

1Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.

2Ur. l. RS, št. 2/2004.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (2012) - ZPIZ-2 - člen 15, 16, 17, 81, 81/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.