Jedro

Kršitve, ki se delavcu očitajo, morajo biti v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka vsebinsko, časovno in pravno opredeljene. Opis dejanja mora vsebovati vse znake, ki jih splošni akt določa za očitane kršitve in naveden mora biti čas storitve posamezne kršitve. Disciplinska komisija in nato tudi sodišče, lahko o disciplinski odgovornosti delavca odločata le v okviru opisa (opredelitve) dejanj v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka (objektivna identiteta zahteve pristojnega organa in odločbe disciplinskega organa). Ne zadošča zgolj nedoločen opis ravnanja, ki prepušča disciplinski komisiji sami ugotovitev, kaj je delavec storil in kdaj. Na jasno vsebinsko in časovno določenost očitanih kršitev že v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka so vezane tudi druge pomembne pravne posledice: vprašanje zastaranja, načelo ne bis in idem, zagotavljanje pravice do obrambe. Načelo ugotavljanja materialne resnice kot eno temeljnih načel, tako v disciplinskem postopku kot v sodnem postopku, zahteva, da se v postopku za ugotovitev delavčeve odgovornosti popolnoma in po resnici ugotovijo dejstva, na katerih bo temeljila odločitev o disciplinski odgovornosti in njenem obsegu. Materialno pomembna dejstva, torej dejstva, ki tvorijo znake dejanskega stanu disciplinske kršitve, morajo biti dokazana, torej ugotovljena s popolno gotovostjo, v nasprotnem primeru se sicer po načelu in dubio pro reo šteje, da ne obstajajo. Bistvo tega načela je v tem, da se pri dvomljivem dejanskem stanju vzame za ugotovljeno tisto možnost, ki je ugodnejša za kršitelja. To pomeni, da morajo biti vsa dejstva, ki bremenijo delavca, v disciplinskem postopku (tako predsodnem kot sodnem) ugotovljena in dokazana, sicer se šteje, da ne obstajajo. Nasprotno pa je treba vsa dejstva, ki so v prid kršitelju, če se pojavi dvom, da morda obstajajo in ta dvom z gotovostjo ni izključen, šteti kot da obstajajo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep disciplinske komisije z dne 28.10.1983 (v izreku je očitno pomotoma navedena letnica 1993) in delavskega sveta z dne 18.11.1983, s katerima je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Tak ukrep mu je bil izrečen, ker naj bi ponarejal podatke v potnih nalogih - vpisoval več voženj, kot jih je bilo dejansko opravljenih - in se s tem materialno okoristil. Ugodilo je tudi tožbenim zahtevkom za reintegracijo in denarnim zahtevkom, zavrnilo je le del tožbenega zahtevka za plačilo nadomestila plače za čas suspenza. Odločitev sodišča temelji na ugotovitvah, da je disciplinski postopek za kršitve pred decembrom 1982 potekal izven zahteve direktorja. Postopek na te kršitve je razširila disciplinska komisija sama, ki za kaj takega ni bila pooblaščena. Poleg tega pa tožnik z razširitvijo ni bil seznanjen, zaradi česar mu ni bila omogočena obramba, postopek za te kršitve pa je tudi že zastaral. Za kršitve v času od decembra 1982 do februarja 1983 pa tožena stranka ni dokazala, da jih je tožnik storil oziroma za to ni predložila ustreznih dokazov.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožena stranka revizijo zaradi "nepravilne uporabe materialnega in procesnega prava". Navaja, da je zaključek sodišča, da za razširitev disciplinskega postopka ni bilo upravičenega predlagatelja, v nasprotju z listino v spisu - zapisnikom 18. seje Delavskega sveta. S tem je podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP). Sodišče se ni ukvarjalo s pristnostjo te listine, temveč le s tem, kdaj je bila predložena. Ker gre za javno listino, bi sodišče moralo z njo ravnati v smislu 224. člena ZPP in ker ni, je podana bistvena kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP. V nasprotju z vsebino listine je tudi trditev sodbe, da je disciplinski postopek razširila disciplinska komisija sama. Nadalje navaja, da je mnenje izvedenke Hraševčeve (pravilno Krašovčeve) v nasprotju z listinami v spisu in bi sodišče moralo upoštevati neizpodbito mnenje izvedenca Murka. Tožnik je v potne naloge vpisoval relacije, ki jih ni opravil in si je prisvajal gorivo ter opravičeval mesečno plačo in včasih stimulacijo. Tožnik je mnenju izvedenca Murka oporekal zaradi višine ugotovljene pridobljene koristi. Zaradi očitanih ravnanj je zoper tožnika tekel tudi kazenski postopek zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja goljufije, ki je bil ustavljen zaradi neznatne družbene nevarnosti (v posledici inflacije) in absolutnega zastaranja. Iz izvedenih dokazov naj bi izhajalo, da je tožnik storil očitane kršitve, res pa mu ni bila dokazana natančna količina goriva in tudi ne koliko stimulacije je dobil neupravičeno izplačane. Zato naj bi sodišče ravnalo v nasprotju z 8. členom ZPP in s tem kršilo določbo prvega odstavka 339. člena ZPP.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila, in predlaga, da se revizija kot neutemeljena zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Predmet sodnega postopka je dokončen sklep disciplinskih organov tožene stranke, s katerim je bil tožnik spoznan za odgovornega, da si je "v času od 1.1.1981 do vključno 28.2.1983 pripisal na potne naloge za skupaj 28.380 km voženj, ki jih ni opravil, pri tem stalno izkazoval porabo goriva, ki se je gibala v normalnih mejah ter si tako protipravno prilastil na škodo TOZD T. 6.488 litrov plinskega olja v vrednosti 289.870,86 dinarjev ter pridobil večji osebni dohodek za 32.310,75 dinarjev". Sodišče je tako odločitev o disciplinski odgovornosti tožnika razveljavilo iz dveh razlogov: glede kršitev za čas od 1.1.1981 do vključno novembra 1982 zato, ker za vodenje postopka v tem delu ni bilo zahteve upravičenega predlagatelja in ker je vodenje postopka v tem delu tudi zastaralo, glede kršitev za čas od decembra 1982 do februarja 1983 pa zato, ker ni dokazano, da bi jih tožnik storil. Pri presoji materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in presojalo sodišče druge stopnje. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato ni mogoče upoštevati tistih navedb v reviziji, ki se nanašajo na domnevno zmotno ugotovljeno dejansko stanje ali dokazno oceno sodišča (zlasti glede vsebine in ocene izvedenskih mnenj, vsebine zapisnika seje delavskega sveta z dne 10.10.1983 in izvlečka iz tega zapisnika z dne 14.10.1983).

Zatrjevanega neskladja med razlogi sodbe in vsebino listin ni. Obe nižji sodišči sta točno povzeli vsebino zapisnika o glavni obravnavi pred skupno disciplinsko komisijo dne 28.10.1983 (da je "disciplinska komisija kršitev delavca razširila za čas od 1.1.1981 do konca februarja 1983") in sklepa te komisije z dne 28.10.1983 (da je "v ponovljenem postopku disciplinska komisija razširila kršeno obdobje na čas od 1.1.1981 do 28.2.1983"). Vendar odločitev sodišča ne temelji zgolj na tej ugotovitvi. Bistvena za presojo zakonitosti postopka je dejanska ugotovitev sodišča, da noben od za to pristojnih organov (po 149. členu takrat veljavnega Zakona o delovnih razmerjih in enaki določbi v splošnem aktu tožene stranke) ni zahteval uvedbe disciplinskega postopka zoper tožnika za čas od 1.1.1981 do novembra 1982 in predvsem da mu taka zahteva ni bila vročena. Sklicevanje tožene stranke na vsebino sklepa, zapisanega v zapisniku seje delavskega sveta z dne 10.10.1983, na tako ugotovitev ne vpliva.

Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo (prvi odstavek na 7. strani obrazložitve), da tak sklep tožniku ni bil vročen - izvleček iz zapisnika z dne 14.10.1983 pa o kakšni razširitvi disciplinskega postopka sploh ne govori. Po določbi 130. člena Pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke (določba je prepis takrat veljavne določbe 203. člena Zakona o združenem delu), pa je morala biti delavcu vročena zahteva za postopek pred disciplinsko komisijo. Taka ureditev (enaka velja tudi sedaj) ni sama sebi namen. Kršitve, ki se delavcu očitajo, morajo biti v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka vsebinsko, časovno in pravno opredeljene. Opis dejanja mora vsebovati vse znake, ki jih splošni akt določa za očitane kršitve in naveden mora biti čas storitve posamezne kršitve. Disciplinska komisija in nato tudi sodišče, lahko o disciplinski odgovornosti delavca odločata le v okviru opisa (opredelitve) dejanj v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka (objektivna identiteta zahteve pristojnega organa in odločbe disciplinskega organa). Ne zadošča zgolj nedoločen opis ravnanja, ki prepušča disciplinski komisiji sami ugotovitev, kaj je delavec storil in kdaj. Na jasno vsebinsko in časovno določenost očitanih kršitev že v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka so vezane tudi druge pomembne pravne posledice: vprašanje zastaranja, načelo ne bis in idem, zagotavljanje pravice do obrambe.

Disciplinski postopek se je lahko začel tudi na zahtevo delavskega sveta (prvi odstavek 129. člena Pravilnika v zvezi s 149. členom ZDR). Vendar ni zadoščalo, da je delavski svet o tem le razpravljal (tudi če je bil delavec ob tem navzoč) in sprejel splošen sklep, naj se postopek razširi še za obdobje dveh let (od januarja 1981 do decembra 1982). Tako odločitev bi bilo treba ustrezno izvršiti: z izdajo pisnega sklepa z vsemi elementi, ki jih mora vsebovati zahteva za uvedbo disciplinskega postopka in tak sklep bi moral biti tožniku vročen. Tožena stranka je izdala le izvleček zapisnika delavskega sveta, kjer se sklep delavskega sveta povzema le glede razveljavitve odločitve disciplinske komisije (pa še to le smiselno), nič pa ne govori o razširitvi postopka za druge kršitve delovnih obveznosti. Ne gre torej samo za vprašanje, ali je disciplinska komisija sama razširila disciplinski postopek, ali pa je to storila na zahtevo delavskega sveta, kot za to pristojnega organa. Bistvena je ugotovitev, da tožniku ni bila vročena nobena zahteva za razširitev disciplinskega postopka.

Zato je zato tudi po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilna odločitev obeh nižjih sodišč, da se zaradi absolutne bistvene kršitve določb disciplinskega postopka razveljavi kot nezakonita sklepa disciplinskih organov tožene stranke v delu, ki se nanašata na očitane kršitve delovnih obveznosti pred decembrom 1982. Odločitev, ki je obremenjena s tako postopkovno kršitvijo, je nezakonita tudi ne glede na dejstvo, da je bila tožniku v disciplinskem postopku sicer dana možnost zagovora. Ker je v tem delu izpodbijana sodba pravilna in zakonita že iz zgoraj navedenih razlogov, ni več pomembno morebitno zastaranje uvedbe in vodenja postopka. Zato se revizijsko sodišče ni posebej ukvarjalo z vprašanjem pravilne uporabe določb ZDR o zastaranju, kadar ima očitana kršitev delovnih obveznosti znake kaznivega dejanja.

V delu, ki se nanaša na kršitve delovnih obveznosti od decembra 1982 do februarja 1983, revizija očita sodišču ravnanje v nasprotju z 8. členom ZPP in s tem bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Ravnanje sodišča v nasprotju z 8. členom ZPP je relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Takšna kršitev postopka relativnega značaja se lahko uveljavlja z revizijo le, če jo je stranka zaman uveljavljala s pritožbo. Sicer pa je mogoče bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP uveljavljati le, če so storjene v postopku pred sodiščem druge stopnje. Tožena stranka v pritožbenem postopku ni izrecno uveljavljala relativnih procesnih kršitev (izpodbijala je le dokazno oceno in uveljavljala zmotno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava). V reviziji zato ne more več uveljavljati, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, ker teh kršitev ni uveljavljala že v pritožbi proti odločbi sodišča prve stopnje.

Sicer pa uveljavljeni revizijski razlog relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, po mnenju revizijskega sodišča, v bistvu pomeni revizijski razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V reviziji pa ni dopustno izpodbijati dejanskih ugotovitev sodišča prve in druge stopnje in so zato neupoštevne navedbe revizije, ki se nanašajo na obstoj objektivnih in subjektivnih znakov tožniku očitanih disciplinskih kršitev. Vse te okoliščine pomenijo dejanske ugotovitve, v katere pa revizijskemu sodišču zaradi prepovedi iz določila 3. odstavka 370. člena ZPP ni dovoljeno več posegati.

Stranke morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena ZPP). Katera dejstva je šteti za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Dokazna ocena, temelječa na prepričanju, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da je tožnik storil očitane kršitve, je zgrajena na obširnem dokaznem postopku, sama ocena pa je prepričljiva in jo je mogoče preizkusiti.

Sicer verjetno izkazana dejstva še ne morejo nuditi opore odločitvi, če niso dokazana s stopnjo prepričanja. Za vsebinsko (meritorno) odločitev je potrebno vsaj prepričanje - če že ne gotovost - o pravno relevantnih dejstvih. Če naj sodišče vzame določeno dejstvo za podlago svoje odločitve, mora biti o tem dejstvu prepričano. Pri tem je pomembno tudi, kdo ima dokazno breme, torej kdo je tisti, ki mora prepričati sodišče, da obstojijo določena pravno relevantna dejstva. Po določbi 2.a točke 9. člena Konvencije MOD št. 158 ((Zakon o ratifikaciji _ Uradni list SFRJ-Mednarodne pogodbe, št. 4/84, Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS-MP, št. 18/92), je dokazno breme, da obstoji resen razlog za prenehanje delovnega razmerja, ki izhaja iz obnašanja delavca, na delodajalcu. Delodajalec je torej tisti, ki v disciplinskem postopku in sodnem sporu nosi breme (odgovornost) za uspeh dokazovanja.

Temeljni pogoj delavčeve odgovornosti za kršitev delovnih obveznosti je, da so njegove obveznosti določene v zakonu in splošnem aktu, da je delavec očitano dejanje storil in da je podana njegova odgovornost za storjeno dejanje. Načelo ugotavljanja materialne resnice kot eno temeljnih načel, tako v disciplinskem postopku kot v sodnem postopku, zahteva, da se v postopku za ugotovitev delavčeve odgovornosti popolnoma in po resnici ugotovijo dejstva, na katerih bo temeljila odločitev o disciplinski odgovornosti in njenem obsegu. Materialno pomembna dejstva, torej dejstva, ki tvorijo znake dejanskega stanu disciplinske kršitve, morajo biti dokazana, torej ugotovljena s popolno gotovostjo, v nasprotnem primeru se sicer po načelu in dubio pro reo šteje, da ne obstajajo. Bistvo tega načela je v tem, da se pri dvomljivem dejanskem stanju vzame za ugotovljeno tisto možnost, ki je ugodnejša za kršitelja. To pomeni, da morajo biti vsa dejstva, ki bremenijo delavca, v disciplinskem postopku (tako predsodnem kot sodnem) ugotovljena in dokazana, sicer se šteje, da ne obstajajo. Nasprotno pa je treba vsa dejstva, ki so v prid kršitelju, če se pojavi dvom, da morda obstajajo in ta dvom z gotovostjo ni izključen, šteti kot da obstajajo.

V obravnavani zadevi sodišče ni moglo odločiti na podlagi nekaterih listinskih dokazov, ki jih tožena stranka ni predložila: tahografov, spremnic k potnim nalogom in podatkov za sodelavca, ki je tožnika nadomeščal od 15.12.1982 do 7.1.1983. Okoliščina, da dokazi niso bili predloženi zato, ker jih ni bilo več, gre v breme tiste stranke, na kateri je dokazno breme, torej tožene stranke. Brez manjkajočih dokumentov tudi sodne izvedenka ni mogla podati mnenja o tem, koliko kilometrov več je tožnik vpisal. Sodišče tega ni moglo ugotoviti niti iz izpovedi prič P. J. (internega kontrolorja pri toženi stranki), M. K. (voznika pri toženi stranki) in A. B. (vodje transporta pri toženi stranki). Iz njihovih izpovedi izhaja še dodaten dvom, ali in koliko razlika v kilometrih izhaja iz upoštevanja enkrat normiranih, enkrat pa dejansko prevoženih kilometrov (stran 14 in 15 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Pri toženi stranki se ni vodila evidenca porabe goriva po vozniku in ker tožnik v spornem času ni edini vozil, podatkov za drugega voznika pa tožena stranka ni predložila, ni bilo mogoče ugotoviti ali si je in koliko si je tožnik morda prisvojil goriva (stran 12 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Na podlagi podatkov o plači pa je izvedenka ugotovila, da število prevoženih kilometrov na višino plače tožnika (iz naslova učinka) ni vplivalo (stran 12 in 13 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

Tožniku se ni očitalo zgolj vpisovanje napačnih podatkov v potne naloge, temveč predvsem pridobitev protipravne premoženjske koristi na podlagi takih podatkov. Njegovo ravnanje je bilo tako tudi kvalificirano: nezakonito razpolaganje z družbenimi sredstvi in druga nezakonita dejanja, zloraba položaja ali prekoračitev danega pooblastila ter neupravičena uporaba sredstev, zaupanih delavcem za opravljanje del oziroma nalog (taka ravnanja so bila kot hujša kršitev delovnih obveznosti določena tako v pravilniku, ki je bil sprejet v letu 1983 kot tudi v prej veljavnem pravilniku; ugotovitev sodišča prve stopnje, stran 10 obrazložitve sodbe). Zato tudi zgolj ugotovitev, da je tožnik v potne naloge vpisoval napačne podatke, še ne zadošča za ugotovitev, da je storil očitane kršitve, če niso dokazani tudi drugi elementi teh kršitev. Ker na podlagi izvedenega dokaznega postopka ni bilo dokazano, koliko goriva naj bi si tožnik dejansko prisvojil (koliko bi si ga morda lahko ne zadošča) oziroma, da si ga je sploh kaj, in ob ugotovitvi, da iz naslova več vpisanih kilometrov ni prejel več osebnega dohodka, je pravilna odločitev sodišča o razveljavitvi disciplinskih sklepov. Tožena stranka ni dokazala, da obstaja resen razlog za prenehanje delovnega razmerja tožniku.

Glede na navedeno, zatrjevane bistvene kršitve pravil pravdnega postopka niso podane, izpodbijana sodba pa je materialno pravno pravilna, zato je bilo revizijo treba zavrniti kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

Ker navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale ničesar bistvenega za odločitev, krije svoje stroške revizijskega postopka tožena stranka sama (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).