Jedro

Ne glede na to, da je bila višina plače določena v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi, sta se s toženo stranko lahko ustno dogovorila za višjo urno postavko, ki jo naj bi tožnik prejemal za delo v tujini.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku ter naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki obračunati in izplačati plačo v višini 597,43 EUR bruto, ki je bila dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi z dne 27. 11. 2009, za čas od 27. 11. 2009 do 4. 1. 2010, pri čemer je za mesec november 2009 (od 27. 11. 2009 do 30. 11. 2009) dolžna obračunati sorazmerni del plače v bruto znesku, odvesti predpisane prispevke in davke in pripadajoči neto znesek izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2009 do plačila; za mesec december je dolžna obračunati bruto plačo v znesku 597,43 EUR, plačati prispevke in davke in neto znesek plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2010 do plačila; za mesec januar za čas od 1. 1. 2010 do 4. 1. 2010 pa obračunati sorazmerni del bruto plače, plačati davke in prispevke in tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2010 dalje do plačila (1. odstavek izreka sodbe). V ostalem je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke in sicer v presežku do višine neto zneska 3.372,00 EUR (1. alinea), zahtevek za obračun in plačilo prispevkov od preveč vtoževane neto plače in davkov (2. alinea), plačilo zakonskih zamudnih obresti za neto plačo za december od 31. 12. 2009 do 15. 1. 2010 (3. alinea) in plačo za januar 2010 od 31. 12. 2009 do 15. 2. 2010 (4. alinea 2. odstavka izreka sodbe). Sklenilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (3. odstavek izreka sodbe).

Zoper zavrnilni del navedene sodbe se v delu, v katerem je zavrnjen tožbeni zahtevek v presežku do neto zneska 3.372,00 EUR s pp, za obračun in plačilo prispevkov in davkov na neto plačo v tej višini ter zoper odločitev, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka, pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločitev spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku oz. podrejeno, da jo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v nasprotju s pravili o prekluziji dovolilo predlaganje in izvedbo dokazov tožene stranke po zaključku prvega naroka. Poleg tega se je sodišče trudilo izvesti dokaz o plačilu tožniku s strani nemškega državljana M.R., kot je to nedokazano zatrjevala tožena stranka, saj mu je sodišče samo pošiljalo številne dopise in pozive za odgovor, kar je najmanj neobičajno, v smislu določb ZPP pa pomeni tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tožeča stranka je zahtevala plačilo 3.372,00 EUR neto plače za 281 ur dela po dogovorjeni ceni 12,00 EUR neto na uro, plačilo dajatev in prispevkov in obresti, tožena stranka pa je temu ugovarjala, češ da je tožniku celotni zahtevek na roke plačal M.R. v neto znesku, da pa prispevki in dajatve res niso plačani – v tem delu je tožena stranka pripoznala zahtevek, vendar v skladu s podpisano pogodbo o zaposlitvi. Tako tožnik kot priča C.A. sta vsebinsko enako potrdila dogovor med pravdnima strankama za opravljanje dela v Nemčiji, ki bo plačano 12,00 EUR neto na uro. Tožnik je zanikal podpis pogodbe o zaposlitvi s toženo stranko z dne 27. 11. 2009, ki jo je v kopiji predložila tožena stranka in izrecno povedal, da je njegov podpis na pogodbi ponarejen (kar je dokazano tudi s podpisom na pooblastilu za odvetnika v spisu), predujma za izvedenca grafologa v znesku 500,00 EUR pa ni plačal, ker ga ni imel iz česa plačati, kar je bil tudi razlog, da je v tej zadevi zaprosil za brezplačno pravno pomoč. Tožeča stranka je prepričana, da je dokazno breme izključno na strani tožene stranke, ki bi morala dokazati obstoj pogodbe o zaposlitvi, vendar jo je predložila le v kopiji (kljub pozivom sodišča je v originalu ni predložila, ker je ni) s ponarejenim tožnikovim podpisom. Protispisna je ugotovitev sodišča v obrazložitvi, da je bila pogodba o zaposlitvi predložena inšpekciji dela, saj inšpekcija v uradnem zaznamku z dne 3. 3. 2010 med drugim povzema navedbe tožnika, da v času od 28. 11. 2009 do 30. 12. 2009 ni prejel nobene pogodbe o zaposlitvi.

Tožena stranka bi morala dokazati tudi izvršitev plačila za opravljeno delo, vendar tega ni storila. Navedla je le, da je tožniku plačal M.R., ki je sodišču sicer pisno odgovoril, da je tožniku za delo res plačal, a ni predložil nobenega dokazila. Sodišče se sicer strinja s tem, da je tožnik opravil več ur, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi, za plačilo s strani M.R. pa ugotavlja, da dokaza sicer nima, mu pa verjame, da je nekaj vendarle plačal. Tožniku ni jasno, na kakšni podlagi. Sodišče se tudi ni opredelilo do izpovedi priče C.A., ki je potrdila dogovor tožnika s toženo stranko, ampak je navedlo, da tožnik dogovora s toženo stranko ni dokazal. Tudi do postopkov tožene stranke, ki nikakor ni želela priti na sodišče, da bi bila zaslišana, se sodišče ni opredelilo, pa tudi priče S.F., ki je skupaj s tožnikom delal v istem času v Nemčiji, za enako plačilo, po enakem dogovoru s toženo stranko, ni zaslišalo, čeprav ima ukrepe za to, da zagotovi, da priča pride na sodišče. Sodišče tudi navaja, da naj bi dogovor o plačilu 12,00 EUR na uro sicer obstajal, vendar naj bi razliko od določil pogodbe plačal „lastnik“, kar naj bi bil verjetno M.R.. Takšen dogovor tožnik zanika, pa tudi tožena stranka in M.R. ga ne omenjata. Tožnik je prepričan, da dopis, poslan kot elektronska pošta s strani M.R., ni noben dokaz in ga v celoti zavrača, ker ni predložen noben dokaz o tem, da naj bi tožnik od M.R. prejel približno 5.000,00 EUR v gotovini. Tožeča stranka je prepričana, da ni nemškega podjetnika, ki bi na roko brez vseh potrdil in dokazil plačal slovenskega delavca, do katerega nima nobenih obveznosti. Po stališču tožeče stranke ne bi smelo biti nobenega dvoma, da je dokazno breme za plačilo delavca iz naslova opravljenega dela na strani delodajalca, torej tožene stranke in nikakor ne sodišča, ki se je zelo trudilo, da bi prejelo dokazila o tem, da je tožeča stranka prejela plačilo za svoje delo od tretje osebe, kar pa ni bilo uspešno. ¸ Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zlasti ne bistvene kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo smiselno uveljavlja pritožba z navedbami, da se sodišče do nekaterih bistvenih vprašanj v izpodbijani sodbi ni opredelilo. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki niso v nasprotju in jo je mogoče preizkusiti. S temi pritožbenimi navedbami tožeča stranka v bistvu uveljavlja druge pritožbene razloge, oziroma izraža nestrinjanje z dokazno oceno oz. pravno presojo sodišča prve stopnje.

Neutemeljena je pritožba tudi v delu, v katerem uveljavlja relativno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP s tem, da graja ravnanje sodišča prve stopnje, češ da ni upoštevalo določb ZPP o prekluziji predlaganja dokazov (286. člen ZPP), ker je izvajalo dokaze, predlagane po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo predlagala izvedbo dokaza z zaslišanjem priče M.R.. M.R. pa je sodišču pisno sporočil, kaj mu je znanega o plačilih tožniku. Kasneje podani predlog tožene stranke, naj se M.R. pošlje dopis, da natančneje odgovori na zastavljena vprašanja in pošlje dokumentacijo o plačilih, je v povezavi z dokaznim predlogom za zaslišanje te priče, ki je bil pravočasno podan, zato pritožbeno sodišče meni, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb 286. člena ZPP, ko je zahtevalo dodatna pojasnila od M.R., ki se zaslišanja zaradi dela v tujini ni mogel udeležiti. S tem pa tudi drugih določb postopka, ki jih sicer le pavšalno omenja pritožba, ni storilo.

Pritožba pa utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj dejansko stanje glede odločilnih dejstev ni bilo v zadostni meri razčiščeno, zaradi česar je dokazna ocena sodišča prve stopnje vprašljiva. Zato je vsaj preuranjena odločitev o zavrnitvi dela tožbenega zahtevka v višini razlike med vtoževanim zneskom 3.372,00 EUR in prisojenim zneskom plače. To odločitev je sodišče prve stopnje, kot je navedlo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, sprejelo na podlagi dokumentacije v spisu, upoštevajoč dopis M.R. in po načelu pravičnosti. Prvostopenjsko sodišče je pogodbo o zaposlitvi, ki jo je sodišču predložila tožena stranka, štelo za verodostojno, ker je bila predložena tudi inšpektorju za delo in se nahaja v upravnem spisu, dopustilo pa je možnost, da tožniku ni bila vročena. Ker je tožena stranka priznala, da tožniku plače (v višini, določeni v pogodbi o zaposlitvi) ni obračunala in plačala, je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožniku prisodilo plačo v višini, ki je določena v pogodbi o zaposlitvi. Višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo z utemeljitvijo, da je tožniku vse ure, ki jih je opravil na ladji, plačal M.R., ki naj bi mu plačal približno 5.000,00 EUR za opravljeno delo, dokumentov pa ni mogel predložiti sodišču, ker se je v času, ko je sodišču poslal sporočilo po elektronski pošti, nahajal v tujini. Pri tem je sodišče prve stopnje sicer ugotovilo (na podlagi evidence opravljenih ur in po opravljenih zaslišanjih), da je tožnik opravil več ur, kot je normalni delovni čas, ker se je delo opravljalo na ladji v ladjedelnici, ni pa verjelo tožniku, da od lastnika M.R. ni prejel nobenega plačila. V sodbi pa je nadalje zapisano, da tožnik ni z ničemer dokazal, da se je s toženo stranko dogovoril, da bi mu plačala višji znesek, kot je bilo zapisano v (pisni) pogodbi, čeprav je sodišče tožniku sicer verjelo, da mu je bilo povedano, da bo dobil 12,00 EUR na uro, vendar od lastnika, ki naj bi tožniku vse ure, ki jih je oddelal, tudi plačal. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami – ZDR) v 15. členu določa, da se pogodba o zaposlitvi sklene v pisni obliki (1. odstavek), če pa stranki nista sklenili pogodbe o zaposlitvi v pisni obliki ali če niso v pisni obliki izražene vse sestavine pogodbe o zaposlitvi iz 1. odstavka 29. člena tega zakona, to ne vpliva na obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi (4. odstavek). Iz citiranih določb torej izhaja, da je možna in veljavna tudi ustno sklenjena pogodba o zaposlitvi, če se dokaže, da sta jo delavec in delodajalec sklenila.

To pa za obravnavani primer pomeni, da sta se kljub določbi o višini plače v pisni pogodbi o zaposlitvi z dne 27. 11. 2009, ki jo je sodišče prve stopnje ob dejstvu, da zaradi neplačanega predujma ni moglo izvesti dokaza z izvedencem grafologom, ki naj bi potrdil, da je tožnikov podpis na pogodbi ponarejen, utemeljeno štelo za veljavno, tožnik in toženec lahko ustno dogovorila o višji urni postavki za delo v tujini, ki ga je tožnik opravljal. Dokazna ocena sodišča prve stopnje s tem v zvezi je vprašljiva in neprepričljiva, zlasti zato, ker temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Sodišče prve stopnje je na eni strani verjelo tožniku, da „mu je bilo povedano, da bo dobil urno postavko v višini 12,00 EUR na uro“, po drugi strani pa mu ni verjelo, da je bil tak njegov dogovor s toženo stranko. Predlaganega dokaza z zaslišanjem tožene stranke, ki je nedvomno bistvenega pomena, pa prvostopenjsko sodišče ni izvedlo. Pritožbeno sodišče dvomi tudi v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da naj bi bilo dokazano, da je M.R. tožniku za opravljeno delo plačal okrog 5.000,00 EUR. Tak zaključek je prvostopenjsko sodišče namreč sprejelo zgolj na podlagi dopisa M.R.., v katerem je navedel, da je V.P. prejel izplačilo v višini približno 5.000,00 EUR v gotovini za ure, opravljene na AIDI, ni pa predložil nobenih dokumentov s tem v zvezi (ker se je za daljše časovno obdobje nahajal v tujini), čeprav je bil M.R. z dopisom sodišča pozvan, da pojasni, ali je izročil denar R.G. ali V.P. oz. ali je kateremu od njih nakazal denar na račun dela za družbo M.M. za delo, opravljeno v obdobju od 28. 11. 2009 do 30. 12. 2009, da konkretizira plačila (višino denarja, ki ga je plačal) R.G. ali V.P., navede, kdaj je plačila izvedel, za katera dela in za katere dni dela, ter konkretizira račune (višino, obdobje dela, na katerega se nanaša plačilo) in sodišču dostavi kopije računov, ki sta mu jih izstavila R.G. ali V.P.. Odločitev sodišča prve stopnje torej temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju glede odločilnih dejstev – obstoja ustnega dogovora med tožnikom in tožencem o plačilu po urni postavki 12,00 EUR neto na uro in (domnevnega) plačila za opravljeno delo s strani podjetja M.M. ladijske in hotelske montaže. Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek vsaj preuranjeno zavrnilo, na kar utemeljeno opozarja pritožba.

V tem delu je torej pritožba utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo in razveljavilo izpodbijani del sodbe, skupaj z odločitvijo o stroških postopka tožeče stranke ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je namreč ugotovilo, da glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti postopka oz. to ne bi bilo smotrno, zato so izpolnjeni pogoji za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje v skladu z določbo 355. člena ZPP.

V ponovnem postopku naj prvostopenjsko sodišče dopolni dokazni postopek in razčisti vsa sporna vprašanja, na katera opozarja pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu ter nato ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka in o stroških postopka. Pri tem bo potrebno zlasti pridobiti ustrezna dokazila o domnevnem plačilu tožniku za opravljeno delo pri nemškem podjetju (ki naj jih pridobi tožena stranka, ki se sklicuje na to, da je bilo plačilo tožniku opravljeno s strani lastnika zgoraj navedenega podjetja, za katerega je tožnik s posredovanjem tožene stranke opravljal delo v Nemčiji) ter izvesti dokaz z zaslišanjem tožene stranke, pri čemer naj sodišče upošteva tudi določbe 262. člena ter 215. člena ZPP.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.