Jedro

Zahtevki iz naslova razlike plače zaradi nezakonitosti razporeditve in iz naslova ugotovitve višje pokojninske osnove, ne predstavljajo samostojnih denarnih zahtevkov, glede katerih bi bilo dopustno neposredno sodno varstvo, saj je bila tožniku plača ves čas izplačevana na podlagi razporeditvenih odločb, ki so vsebovale tudi količnike za obračun plače, višina pokojninske osnove pa je bila ugotovljena z odločbo tožene stranke. Sodišče je zato dovoljenost tožbe utemeljeno preizkušalo z vidika procesnih predpostavk za uveljavljanje sodnega varstva zoper odločbo delodajalca v smislu 1. in 2. odstavka 83. člena ZTPDR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožnikovo tožbo z dne 11.11.1996, z dopolnitvami z dne 6.6.2001 in 11.6.2001, kot nedovoljeno oziroma prepozno zavrglo. Ne glede na to, da je tožnik šele v dopolnitvi tožbe z dne 11.6.2001 izrecno zahteval razveljavitev odločb tožene stranke z dne 17.7.1991, dne 12.8.1991, dne 9.10.1991, dne 1.12.1993, dne 21.4.1994 in dne 25.1.1996 o razporeditvi tožnika na delovno mesto in plačilo razlike plače v posledici tega, je presodilo, da niso bile podane procesne predpostavke za vložitev tožbe niti v zvezi z izpodbijanjem odločbe tožene stranke z dne 31.7.1996 o prenehanju delovnega razmerja zaradi upokojitve z 31.8.1996 in ugotovitvi višine pokojninske osnove. Ugotovilo je, da tožnik zoper to odločbo ni uveljavljal varstva pravic pri toženi stranki.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Soglašalo je, da niso podane procesne predpostavke niti za vložitev tožbe v zvezi s predhodnimi razporeditvenimi odločbami in niti v zvezi z odločbo o prenehanju delovnega razmerja in ugotovitvi pokojninske osnove. Ob dejstvu, da so bili pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije odpravljeni podzakonski akti, na podlagi katerih so bile izdane sporne razporeditvene odločbe, je ugotovilo, da bi v skladu z Zakonom o ustavnem sodišču (ZUstS - Ur. l. RS, št. 15/94) tožnik lahko zahteval razveljavitev teh odločb le neposredno pri toženi stranki, kar pa ni storil. Odločbo z dne 31.7.1996 pa je pred sodiščem prvič izrecno izpodbijal šele 18.9.2002. Zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče zmotno presodilo, da je tožnik odločbo o prenehanju delovnega razmerja zaradi upokojitve in o ugotovitvi višine pokojninske osnove izpodbijal šele v letu 2002, temveč jo je po vsebini izpodbijal že vse od vložitve tožbe 11.11.1996. V tem smislu so tožnikovi zahtevki ves čas izhajali iz nezakonitosti predhodnih razporeditvenih odločb, tako da je sodišče spregledalo, da je tožnik v času odprave podzakonskih aktov, na podlagi katerih so bile izdane sporne razporeditvene odločbe, le-te že izpodbijal pred sodiščem. Za tak primer pa je Ustavno sodišče RS v svoji odločbi ugotovilo, da sodišče pri presoji spornih razporeditvenih odločb odpravljenih podzakonskih aktov, na podlagi katerih so bile odločbe izdane, ne bo moglo uporabiti. To pomeni, da mora o razporeditvenih odločbah, o katerih že teče sodni spor, odločiti sodišče. Sicer pa tožnik vztraja, da je po vsebini uveljavljal denarne zahtevke iz naslova razlike plače, na podlagi katerih je bil upravičen tudi do višje pokojninske osnove. V osebni vlogi za revizijo je navajal, da mu je bila po prestopu v teritorialno obrambo plača neutemeljeno znižana in da pri odmeri pokojninske osnove ni bilo upoštevano, da je invalid II. kategorije.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/04) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo oziroma izpodbijani sklep samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

Nižji sodišči sta pravilno presodili, da tožnikovi zahtevki iz naslova razlike plače zaradi nezakonitosti razporeditve na v bistvu fiktivno delovno mesto in iz naslova ugotovitve višje pokojninske osnove ne predstavljajo samostojnih denarnih zahtevkov, glede katerih bi bilo dopustno neposredno sodno varstvo, saj je bila po ugotovitvah sodišča tožniku plača ves čas izplačevana na podlagi razporeditvenih odločb, ki so vsebovale tudi količnike za obračun plače, višina pokojninske osnove pa je bila ugotovljena z odločbo tožene stranke. Sodišče je zato dovoljenost tožbe utemeljeno preizkušalo z vidika procesnih predpostavk za uveljavljanje sodnega varstva zoper odločbo delodajalca v smislu prvega in drugega odstavka 83. člena takrat veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90), na podlagi katerih je bilo mogoče tožbo vložiti le v roku 15 dni od dokončnosti odločbe in ob pogoju, da je delavec zoper prvostopno odločbo pravočasno uveljavljal varstvo pravic pri delodajalcu.

Pravilno sodišče druge stopnje ugotavlja, da odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-12/95 z dne 20.11.1997 (Ur. l. RS, št. 76/97), s katero so bile odpravljene odredbe Ministrstva za obrambo, št. 14/100 z dne 27.9.1991, št. 14/1-A z dne 7.1.1992 in št. 143/1439 z dne 26.11.1993, ki so predstavljale pravno podlago za izdajo spornih že pravnomočnih odločb o razporeditvi tožnika na delovno mesto, ni pomenila pravne podlage za uveljavljanje spremembe oziroma odprave teh odločb neposredno pred sodiščem. Pri tem sodišče soglaša, da je tožnik odločbe o razporeditvi pred sodiščem neposredno izpodbijal šele v dopolnitvi tožbe z dne 11.6.2001, ki dejansko pomeni spremembo tožbe v smislu drugega odstavka 184. člena ZPP. Pred tem tožnik posamičnih razporeditvenih odločb ni niti omenjal. Pravilno zato sodišče ugotavlja, da bi lahko tožnik na podlagi navedene odločbe Ustavnega sodišča v skladu s 46. členom ZUstS zahteval spremembo ali odpravo spornih, takrat že pravnomočnih razporeditvenih odločb, le neposredno pri toženi stranki in to le v roku treh mesecev od objave odločbe Ustavnega sodišča. Za neposredno izpodbijanje pred sodiščem pa tudi odločba Ustavnega sodišča ni dajala pravne podlage.

Sporna odločba z dne 31.7.1996 o prenehanju delovnega razmerja tožnika zaradi upokojitve in o ugotovitvi višine tožnikove pokojninske osnove je bila izdana na podlagi določb drugega in tretjega odstavka 108. člena Zakona o obrambi (ZObr - Ur. l. RS, št. 82/94). V drugem odstavku navedenega člena je bilo določeno, da delavcem na obrambnem področju, ki so jim bile varovane pravice po 14. členu Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, zaradi pristopa v teritorialno obrambo in delavcem, ki so bili pripadniki stalne sestave teritorialne obrambe na dan 18.7.1991, pa jih v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona ni mogoče razporediti na (konkretno) delo, oz. jim zagotoviti druge ustrezne zaposlitve, preneha delovno razmerje s pravico do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji. Pri tem se jim pokojnina odmeri v višini 85 % pokojninske osnove, ki jo predstavlja delavčeva mesečna plača v zadnjem koledarskem letu oziroma povprečna mesečna plača primerljivega delavca z enako izobrazbo, če je to za delavca ugodneje. V tretjem odstavku tega člena je ZObr za izdajo odločbe o prenehanju delovnega razmerja s pravico do pokojnine po prejšnjem odstavku pooblastil ministra za obrambo in izrecno določil, da je taka odločba dokončna.

Na podlagi gornje zakonske ureditve o izjemnem prenehanju delovnega razmerja in upokojitvi posebne skupine delavcev, v katero se je uvrščal tudi tožnik, je bilo zoper sporno odločbo z dne 31.7.1996 izrecno izključeno uveljavljanje pravic pri delodajalcu v smislu določb 80. in 81. člena ZTPDR, saj je postala odločba dokončna že z vročitvijo tožniku. Zoper to odločbo bi lahko tožnik uveljavljal sodno varstvo v roku 15 dni (prvi odstavek 83. člena ZTPDR). Ker tega ni storil, temveč je vsaj v vsebinski povezavi s to odločbo tožbo vložil šele 11.11.1996, jo je sodišče tudi na podlagi 274. člena ZPP kot nedovoljeno in prepozno utemeljeno zavrglo.

Glede na povedano revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena in četrtega odstavka 384. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.