Jedro

Ni sprejemljivo stališče za katerega se zavzema tožnik, da ni mogoče šteti za obrazložen odgovor tistega odgovora, v katerem toženec ni substancirano ugovarjal posameznim navedbam v tožbi. Takšno stališče bi pretirano poseglo v pravico toženca, ki je bil ob vročitvi tožbe opozorjen, da mora iz odgovora na tožbo izhajati ali nasprotuje tožbenemu zahtevku v celoti, ali deloma in v katerem delu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbo v delu, v katerem je tožnik zahteval vrnitev zunanjega kovinskega žara lastnoročne izdelave in dveh železnih konstrukcij ter prepoved odnašanja stvari toženca z njegove posesti, zavrglo (I. točka izreka). Nadalje je tožbeni zahtevek v delu, s katerim je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, da se toženi stranki (v nadaljevanju tožencu) prepoveduje v bodoče odnašati pošto naslovljeno na tožnika, zavrnilo (II. točka izreka). V III. točki izreka je tožniku naložilo plačilo stroškov toženca v znesku 447,98 EUR.

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožuje tožnik. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da je potrebno dejanje iz 1. 9. 2022 in dejanje storjeno v juliju 2022 obravnavati kot eno dejanje, saj gre za posamezna dejanja za katere teče rok za sodno varstvo za vsako posebej. Sicer pa je tožnik dejanje v juliju 2022 zgolj zapisal v podkrepitev svojih trditev. Takšno stališče sodišča prve stopnje je nelogično, zato je sodišče prve stopnje tožbo zmotno zavrglo, sicer pa Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) instituta nadaljevalnega motilnega dejanja ne pozna in predstavlja takšno stališče pretiran poseg v pravico tožnika. Sodišče prve stopnje bi moralo o tožbenem zahtevku vsebinsko odločiti. Sicer pa toženec v 8 dnevnem roku od prejema tožbe ni podal odgovora na tožbo v skladu z 277. in 278. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Dejanskega stanja ni obrazloženo prerekal in bi sodišče moralo izdati zamudni sklep. Sodišče prve stopnje se s pasivno legitimacijo toženca ne bi smelo ukvarjati, saj je pasivna legitimacija toženca neprerekano dejstvo. Prav tako je sodišče zmotno zaključilo, da bi moral tožnik posebej podati trditveno podlago glede izpolnitvenega pomočnika motitvenega dejanja. Sicer pa je tožnik zaslišan povedal, da mu je toženec 100 % odtujil konstrukcijo in žar in da je kad in prešo videl na njegovi zemlji, ter da je kovinsko konstrukcijo porabil toženec za vrata svojega hleva. Sodišče prve stopnje bi moralo zahtevku v celoti ugoditi, v nasprotju s tem pa je dejansko stanje zmotno ugotovilo, s tem pa je tudi napačna odločitev glede stroškov postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je tožbo v delu, ki se nanaša na vrnitev zunanjega kovinskega žara ter dveh železnih konstrukcij namenjenih za postavitev reklamnih panojev zavrglo. Prav tako je zavrglo tožbo v delu, v katerem se tožencu prepoveduje odnašanje stvari, ki so v lasti tožnika.

5. Tožnik primarno uveljavlja, da bi sodišče v predmetni zadevi moralo izdati zamudni sklep, saj odgovor na tožbo ne izpolnjuje pogojev iz 277. in 278. člena člena ZPP.

6. Pregled zadeve pokaže, da je toženec v pravočasnem odgovoru na tožbo najprej povzel trditve tožnika, potem pa navedel, da je ugotoviti, da tožnik ni izkazal niti enega izmed pravno relevantnih dejstev, zaradi česar je njegova tožba v celoti neutemeljena, zato predlaga, da sodišče tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne, tožniku pa naloži povrnitev stroškov postopka.

7. Po presoji sodišča druge stopnje je odgovor na tožbo toženca obrazložen. Iz njega namreč jasno izhaja, da zahtevku nasprotuje v celoti, saj zanika obstoj samega dejstva motenja in predlaga, da se zahtevek kot neutemeljen v celoti zavrne. To pa je tudi edina zahteva, ki jo ZPP glede obrazloženosti odgovora na tožbo postavlja1. Ni sprejemljivo stališče za katerega se zavzema tožnik, da ni mogoče šteti za obrazložen odgovor tistega odgovora, v katerem toženec ni substancirano ugovarjal posameznim navedbam v tožbi. Takšno stališče bi pretirano poseglo v pravico toženca, ki je bil ob vročitvi tožbe opozorjen, da mora iz odgovora na tožbo izhajati ali nasprotuje tožbenemu zahtevku v celoti, ali deloma in v katerem delu. Toženec pa je jasno napisal, da je tožba po njegovem mnenju v celoti neutemeljena, saj tožnik ni izkazal pravno relevantnih dejstev potrebnih za odločitev v predmetnem postopku. V primeru drugačnega stališča bi sodišču prve stopnje bilo naloženo, da že v tej fazi postopka presoja ne le, ali iz odgovora na tožbo izhaja, da toženec nasprotuje zahtevku, temveč tudi, ali navaja pravno relevantna dejstva, ki lahko privedejo do zavrnitve zahtevka. Ta presoja pa se izvaja kasneje v postopku, ko sodišče glede na trditve in dokaze posamezne stranke presoja ali iz dokazanih dejstev izhaja (ne)utemeljenost tožbenega zahtevka2. 8. Sodno varstvo pred motenjem oziroma odvzemom posesti določa 32. člen SPZ in ga je mogoče zahtevati v 30 dneh od dneva, ko je posestnik izvedel za motenje in storilca, najpozneje pa v enem letu od dneva, ko je motenje nastalo. 30 dnevni subjektivni rok je materialne in prekluzivne narave, če ga tožnik zamudi do sodnega varstva ni več upravičen. Pravočasnost vložene tožbe je procesna predpostavka, na katero sodišče pazi po uradni dolžnosti.

9. Tožnik nadalje očita sodišču prve stopnje, da bi o zahtevku moralo odločiti vsebinsko, ne pa da je tožbo zavrglo z obrazložitvijo, da je šlo za nadaljevano dejanje motenja posesti in je tožba vložena prepozno, saj je toženec odnašal stvari s tožnikove nepremičnine že v juliju 2022, ko je odtujil kopalno kad in prešo za grozdje, tožba pa je bila vložena 8. 9. 2022. Nadalje je tožnik zatrjeval, da bi naj bilo drugo dejanje, ko je iz njegovega zemljišča odnesel dve železni konstrukciji namenjeni za postavitev reklamnih panojev in zunanji kovinski žar njegove lastnoročne izdelave, storjeno v mesecu avgustu 2022, ugotovil pa ga je dne 1. 9. 2022. 10. Sodišče druge stopnje v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru šlo za nadaljevano motilno dejanje, pri takšnem dejanju pa rok za vložitev motenjske tožbe teče od prvega dne, ko je bilo dejanje opaženo in ko se je izvedelo za storilca to pa je bilo v juliju 2022. Sodišče prve stopnje je v 8. točki obrazložitve pojasnilo, da je glede na tožnikovo izpovedbo toženec odtujil kopalno kad in prešo 15. 7. 2022, zatem je 17. 7. 2022 dal prijavo na policijsko postajo, kad in preša pa nista bila vrnjena, zato prejšnje posestno stanje ni bilo vzpostavljeno in je rok za vložitev tožbe začel teči ob prvem ravnanju, torej 15. 7. 2022 oziroma najkasneje 17. 7. 2022, ko je podal prijavo na policijo, saj je takrat vedel za motilno ravnanje in tistega, ki je dejanje storil. Iz samega tožbenega zahtevka nenazadnje izhaja, da tožnik zahteva vrnitev kovinskega žara ter dveh železnih konstrukcij, ter nadalje, da se tožencu prepove odnašanje stvari, ki so v lasti tožnika.

11. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da tako tožnik zatrjuje motenje posesti predmetne nepremičnine, ki naj bi ga toženec storil s tem, ko iz te nepremičnine odnaša tožnikove stvari. S tem pa je bila tožba vložena prepozno.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno v 8. točki obrazložitve pojasnilo, zakaj gre za eno samo nadaljevano motilno dejanje3 in se je pravilno najprej ukvarjalo s vprašanjem, ali je bila tožba vložena pravočasno ter na podlagi trditev strank in izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da tožnik ni uspel izkazati, da je bilo motilno dejanje storjeno v roku 30 dni pred vložitvijo tožbe, ki je bila vložena 8. 9. 2022 oziroma, da je motenje posesti ugotovil šele 1. 9. 2022 in ne že 15. 7. 2022. S tem, ko je tožnik že v tožbi navedel, da je toženec posegal v njegovo posest že 15. 7. 2022 in potem ponovno v avgustu 2022, kar je ugotovil 1. 9. 2022, jasno kaže na to, da je do motilnih dejanj toženca prihajalo že od meseca julija 2022, ko je tožnik za storilca in dejanje vedel, tožbo pa je vložil šele v septembru 2022. Ker je tožnik zamudil prekluzivni rok za vložitev motenjske tožbe, jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo.

13. Glede zavrnitve tožbenega zahtevka v delu, kjer je zahtevek zavrnjen glede ugotovitve, da je toženec odnašal pošto tožnika, ki je naslovljena na njegovo ime in bilo odloženo v poštni nabiralnik, tožnik očita sodišču prve stopnje, da je neutemeljeno ugotavljalo pasivno legitimacijo, ki je tožnik ni prerekal. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe tožnika, pravilno zahtevek zavrnilo. Slednji je izpovedal, da je opazil partnerko toženca, ki je prišla mimo njegove hiše in mu pojasnila, da v nabiralniku išče mačko. Tako je tožnik sam izpovedal, da je pri poštnem nabiralniku videl le toženčevo partnerko in ne toženca osebno, s tem pa izvedeni dokazi ne pritrjujejo trditvam tožnika, da je toženec tisti, ki je tožniku odnašal pošto ter s tem motil njegovo posest. Razloge o tem pa ima sklep sodišča prve stopnje v 12. točki obrazložitve.

14. Glede na obrazloženo, in je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo tudi stroške postopka, katerih odločitev graja pritožba zgolj pavšalno je v tem delu sodišče druge stopnje pritožbo, potem ko je opravilo tudi uradni preizkus, v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP, kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. ZPP).

15. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi z 165. členom ZPP).

1 Prvi odstavek 278. člena ZPP. Odgovor na tožbo mora biti obrazložen, sicer se šteje, da ni vložen. Iz obrazložitve mora izhajati, ali tožena stranka nasprotuje tožbenemu zahtevku v celoti ali deloma in v katerem delu. Prav tako mora tožena stranka v odgovoru na tožbo predlagati dokaze s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih navaja v odgovoru. 2 Sodba II Ips 682/2008 z dne 8. 10. 2009. 3 VSL sklep I Cp 1826/2021 z dne 29. 11. 2021, VSL sklep II cp 92/2014 z dne 2. 4. 2014.