Jedro

Tožena stranka je ves čas postopka zatrjevala, da so zaposleni tudi po uveljavitvi splošnega akta o znižanju plač za 10 % še vedno prejemali višje plače, kot pa so bile določene z SKPGd oziroma s panožno kolektivno pogodbo. Določba drugega odstavka 1. tč. tarifne priloge k SKPGd, se lahko nanaša le na znižanje izhodiščnih plač pod nivo, določen s tarifno prilogo, ne pa na znižanje plač, ki tudi po znižanju presegajo plače, določene s tarifno prilogo SKPGd oziroma tarifno prilogo panožne kolektivne pogodbe. Drugi odstavek 1. tč. tarifne priloge k SKPGd namreč določa, da se delodajalec in sindikat zaradi ohranitve delovnih mest lahko pisno dogovorita o drugačni plačni politiki, vendar le začasno, za čas do šestih mesecev. Dogovor o drugačni plačni politiki se lahko nanaša le na začasno znižanje plače pod nivo, določen s tarifno prilogo k SKPGd.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožnikom R. Š., D. R. P. G. za obdobje od 1.2.1998 do 31.12.1999 izplača razliko v plači z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakomesečne v izreku navedene razlike do plačila, zavrnilo pa je, kar so tožniki zahtevali več (1., 2. in 3. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (4. tč. izreka).

Tožniki se iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99) pritožujejo zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje naj bi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je svojo odločitev oprlo na določbo drugega odstavka 1. tč. tarifne priloge k Splošni kolektivni pogodbi za gospodarske dejavnosti (SKPGD - Ur. l. RS št. 40/97), saj za toženo stranko velja Kolektivna pogodba za dejavnost kovinskih materialov ter kovinsko in elektroindustrijo (Ur. l. RS št. 37/96, v nadaljevanju panožna kolektivna pogodba), ki ne predvideva možnosti znižanja izhodiščnih plač. Sicer pa niso bili izpolnjeni pogoji za zakonito znižanje plač po določbah SKPGD niti za obdobje šestih mesecev, saj med toženo stranko in sindikatom ni bilo ne ustnega ne pisnega dogovora o drugačni plačni politiki. Glede tega vprašanja je sodišče prve stopnje zmotno tolmačilo izpoved priče D. T., v spornem obdobju predsednika sindikata N. o tem, da naj bi se sindikat strinjal z znižanjem plač. Iz listin v spisu je namreč razvidno, da sindikat s predlogom direktorja ni soglašal. Sodišče prve stopnje naj bi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z obstojem ekonomskih razlogov, ki bi opravičevali znižanje plač. Ekonomski razlogi za znižanje plač niso obstajali, tožniki pa so to dokazali z listinami, iz katerih izhaja, da je tožena stranka v spornem obdobju poslovala z dobičkom. Sicer pa je na toženi stranki dokazno breme za trditev, da bi izplačilo plač ogrozilo obstoj delodajalca in povzročilo večje število presežnih delavcev, kar je v skladu s tarifno prilogo k SKPGD pogoj za dopustnost dogovora o drugačni plačni politiki. Pritožba izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, saj tožniki niso uspeli le z neznatnim delom zahtevka in so zato upravičeni do povrnitve celotnih stroškov postopka, najmanj pa do povrnitve 60 % priglašenih stroškov. Tožniki predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnikov ugodi v celoti, podrejeno pa, da jo v izpodbijanem delu razveljavi ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se prav tako iz vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. čl. ZPP pritožuje tožena stranka. Navaja, da je direktor tožene stranke zakonito in v skladu z veljavnimi predpisi, s splošnim aktom družbe znižal plače delavcev za 10 %. Direktor je za takšno ravnanje imel vsa potrebna pooblastila in mu pred tem ni bilo potrebno pridobiti soglasja delavcev. Zmotno naj bi bilo stališče sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka delavcem smela izplačevati znižano plačo le šest mesecev. Določbe SKPGD veljajo samo takrat, ko se plača delavcev zniža pod tisto, ki je določena na republiški ravni. Vendar pa tožniki nikoli niso prejeli nižje plače, kot je navedena v SKPGD. Tožena stranka zato predlaga, da se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da se ta del razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožniki so v odgovoru na pritožbo navedli, da tožena stranka ves čas le pavšalno zatrjuje, da je bila v slabem finančnem položaju in da so bile plače delavcev previsoke, glede na dosežene rezultate, za takšne trditve pa nikoli ni predložila nobenih dokazov. Protispisno naj bi bilo tudi pritožbeno zatrjevanje, da je direktor tožene stranke ravnal zakonito in v skladu z veljavnimi predpisi. Direktor ni upošteval sklepa nadzornega sveta, da naj v skladu s panožno kolektivno pogodbo pripravi anekse k pogodbam o zaposlitvi za vse zaposlene, kar je sicer predlagal tudi sindikat. Direktor tožene stranke za sprejetje splošnega akta o znižanju plač ni imel materialno pravne podlage, te podlage pa tožena stranka ni opredelila niti v pritožbi. Tožniki predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno.

Pritožbi sta utemeljeni.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Obe pritožbi sicer uveljavljata pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navajata, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo oziroma jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana nobena od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Pač pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Tožena stranka je ves čas postopka zatrjevala, da so zaposleni tudi po uveljavitvi splošnega akta o znižanju plač za 10 % še vedno prejemali višje plače, kot pa so bile določene z SKPGD oziroma panožno kolektivno pogodbo. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na določbo drugega odstavka 1. tč. tarifne priloge k SKPGD, ki pa se lahko nanaša le na znižanje izhodiščnih plač pod nivo, določen s tarifno prilogo, ne pa na znižanje plač, ki tudi po znižanju presegajo plače, določene s tarifno prilogo SKPGD oziroma tarifno prilogo panožne kolektivne pogodbe. Drugi odstavek 1. tč. tarifne priloge k SKPGD namreč določa, da se delodajalec in sindikat zaradi ohranitve delovnih mest lahko pisno dogovorita o drugačni plačni politiki, vendar le začasno, za čas do šestih mesecev. Ta določba je umeščena v točko, ki določa izhodiščne plače po posameznih tarifnih razredih. Že iz umestitve te določbe v tarifno prilogo k SKPGD je očitno, da se dogovor o drugačni plačni politiki lahko nanaša le na začasno znižanje plače pod nivo, določen s tarifno prilogo k SKPGD. Iz plačilnih list tožnikov je razvidno, da so ti v spornem obdobju v resnici prejemali višjo plačo od plače po panožni kolektivni pogodbi, kar pomeni, da je sodišče svojo odločitev zmotno oprlo na določbo drugega odstavka 1. tč. tarifne priloge k SKPGD, češ da je tožena stranka glede na ekonomsko situacijo plače zaposlenim lahko znižala največ za šest mesecev.

Utemeljenost tožbenega zahtevka je tako odvisna od vprašanja, ali je direktor tožene stranke zakonito izdal splošni akt z dne 24.7.1997 in ali je bila plača znižana v nasprotju z določbami pogodb o zaposlitvi.

Na podlagi 355. čl. ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je ugotovilo, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje najprej ugotovilo, ali so tožniki v vsem spornem obdobju v resnici prejemali višjo plačo, kot pa bi jim šla na podlagi določb panožne kolektivne pogodbe o izhodiščni bruto plači. V kolikor bo ugotovilo, da so tožniki prejemali višjo plačo, potem bo moralo znova zavzeti stališče do zakonitosti splošnega akta o znižanju plač. Pri tem se bo opredelilo do določbe 4. tč. 9. člena pogodbe o zaposlitvi tožnikov o tem, da se plača lahko spremeni v skladu z zakonskimi predpisi, splošno kolektivno pogodbo ali splošnimi akti podjetja. V kolikor bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka s splošnim aktom v skladu s citirano določbo pogodbe o zaposlitvi zakonito znižala plače zaposlenim, potem bo moralo tožbeni zahtevek v celoti zavrniti kot neutemeljen. V kolikor pa bo ugotovilo, da je bilo znižanje plač nezakonito, bo tožbenemu zahtevku moralo ugoditi za celotno sporno obdobje in ne le za prvih šest mesecev veljavnosti splošnega akta o znižanju plač.

V skladu s tretjim odstavkom 165. čl. ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo.