Jedro

Določbe ZNP glede posledic nepristopa na narok so drugače urejene kot v ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom udeleženki odvzelo lastninsko pravico na nepremičninah, podrobneje navedenih v točki 1 izreka sklepa, vse v korist Republike Slovenije. Predlagajoči stranki je naložilo, da za razlaščene nepremičnine plača nasprotni udeleženki odškodnino v znesku 30.064,90 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila. Zahtevek nasprotne udeleženke za razlastitev ostalih nepremičnin je zavrglo.

Proti sklepu se pritožuje nasprotna udeleženka, ki uveljavlja vse dovoljene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje oziroma postopek ustavi. Navaja, da je predlagala združitev postopkov, in sicer razlastitvenega postopka, ki je prvotno tekel proti njenemu tastu, v nadaljevanju pa proti njenemu možu in predmetnega postopka. Temeljno in poglavitno vprašanje v konkretni zadevi namreč je, da gre v obeh razlastitvenih postopkih za eno kmetijsko gospodarstvo. To bi se moralo odraziti tudi na odškodnini. Med postopkom je bil sprejet Zakon o prostorskem urejanju, ki sicer v postopkovnem delu predvideva drugo pristojnost kot Zakon o stavbnih zemljiščih, vendar pa je slednji zakon vnesel natančnejše opise in predvidevanja, ki se nanašajo na reševanje razlastitvenih zadev, predvsem v delu, ko kmetijska dejavnost predstavlja kmetom osnovno dejavnost. Upoštevajoč 107. člen Zakona o prostorskem urejanju, bi bila nasprotna udeleženka upravičena do zagotovitve nadomestnega zemljišča za opravljanje kmetijske dejavnosti. Nadalje navaja, da prvostopno sodišče svojo odločitev opira tudi na določbo 14. člena Zakona o stavbnih zemljiščih, ki pa nima nikakršne zveze z razlastitvenim postopkom. S tem je prvo sodišče tudi kršilo materialni zakon. Po mnenju pritožbe tudi iz 25. člena Zakona o stavbnih zemljiščih izhaja, da mora razlastitveni upravičenec razlastitvenemu zavezancu, ko gre za kmetijsko dejavnost, ponuditi ustrezno nadomestno nepremičnino. Z razlastitvijo tako velikega števila parcel je kmetijsko gospodarstvo pritožnice in njenega moža razdrobljeno do te mere, da ni mogoče kmetijske dejavnosti več nadaljevati, kar je po mnenju pritožbe predlagateljica tudi dokazala, prvo sodišče pa o navedenem nima ustreznih razlogov. S tem ko sodišče ni dopustilo združitve zadeve, je razlastitvenemu upravičencu hote ali nehote pomagalo pri udejanjanju razlastitvenega postopka. Odškodnina v denarju ni ekvivalent nadomestne nepremičnine. Pravno determinirana škoda je ne le vrednost nepremičnine, ampak tudi izguba za zaslužku, ki se manifestira v kmetijskem gospodarstvu. Pritožnica je predlagala tudi izvedbo dokaza z ogledom. Ker sodišče tega ni izvedlo, je podana bistvena kršitev določb postopka. Parcele, ki so predmet razlastitve, niso v ožji cestni trasi, saj je avtocesta v času podaje predloga, bila že zgrajena in bi se tako lahko ugotovilo, kaj v razlastitveno maso sodi in kaj ne. Nepravilna je tudi obrazložitev glede teka zamudnih obresti. Te bi morale teči od izdaje sklepa o uvedbi razlastitvenega postopka. Razlastitveni upravičenec bi moral svoj zahtevek glede zemljišč utesniti, ker je avtocesto že zgradil in v enem letu ni pričel z gradnjo na vseh parcelah, ki so predmet postopka. Kršene so tudi določbe 22. člena Zakona o stavbnih zemljiščih, ker se javna korist izkazuje le na nepremičninah, ki so potrebne za gradnjo objektov in ne v širšem smislu. Sklep je neizvršljiv. Parcele, ki jih vsebuje izrek izpodbijanega sklepa, niso taksativno naštete v uredbi. Zato javna korist ni izkazana. Treba bi bilo tudi šteti, da je predlagajoča stranka predlog umaknila, ker ni pristopala na naroke. Zato bi moralo sodišče postopek ustaviti. Iz zadnjega zapisnika o naroku ni mogoče zaključiti, da se je narok zaključil v smislu zaključka obravnavanja zadeve tako, da bo izdana odločba. S tem je bilo nasprotni udeleženki onemogočeno priglasiti stroške postopka. Zato udeleženka pritožbi prilaga tudi stroškovnik.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb postopka. Dejansko stanje je popolno ugotovilo in tudi materialnopravno pravilno odločilo. Neupošteven je pritožbeni predlog o ustavitvi postopka po 282. členu Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37.členom Zakona o nepravdnem postopku. O predlogu za razlastitev je treba odločiti že zato, ker je cesta že zgrajena, ob takšni situaciji pa nasprotni udeleženec tudi nima pravne koristi za ustavitev postopka. Opozoriti je še, da so določbe Zakona o nepravdnem postopku glede posledic nepristopa na narok drugače urejene kot v Zakonu o pravdnem postopku. Na podlagi 2. odst. 26. člena ZNP sodišče lahko opravi narok, čeprav nanj ne pridejo udeleženci, ki so bili v redu povabljeni. Le v 3. odst. 23. člena je določeno, da če predlagatelj, ki je bil v redu vabljen ne pride na prvi narok, pa ne pošlje svojega pooblaščenca in izostanka ne opraviči, se šteje, da je predlog umaknil. Vendar pa v konkretnem primeru predlagajoča stranka je opravičila izostanek s prvega naroka, izostanki z nadaljnjih narokov, pa so glede na prej navedeno brezpredmetni.

Pritožbeno sodišče se tudi glede ugotovljenih dejstev in materialnopravne odločitve strinja s stališčem prve stopnje, kot izhaja iz razlogov izpodbijanega sklepa in se v izogib ponavljanju na te razloge tudi sklicuje.

Glede na navedbe v pritožbi je le dodati, da prvo sodišče ni bilo dolžno združiti postopkov. Inštitut združitve postopkov je predviden samo zaradi pospešitve obravnavanja ali zaradi zmanjšanja stroškov (1. odst. 300. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Materialna pravica nobenega od udeležencev nepravdnega postopka ne more biti odvisna od tega, ali bo sodišče dva postopka združilo, ali ne. Sodišče prve stopnje zato ni napravilo nobene kršitve, če postopkov ni združilo.

Sicer pa je razumeti gornji predlog nasprotne udeleženke predvsem tako, da bi bilo treba upoštevati, kot da gre pri njej in pri možu za eno in skupno kmetijsko gospodarstvo. Če bi bilo to odločilno, bi sodišče prve stopnje to lahko upoštevalo brez združitve postopkov, torej le kot okoliščino, ki bi jo bilo treba upoštevati pri odločanju. Vendar v konkretnem primeru ni odločilno, ali gre pri obeh skupaj za eno kmetijsko gospodarstvo. Glede na stanje stvari, ko je torej od vložitve predloga preteklo že 10 let in ko je cesta že zgrajena, je predmet spora lahko le vprašanje načina in višine odškodnin, ne pa vprašanje, ali je razlastitev potrebna. Na višino odškodnine pa ne vpliva morebitno dejstvo, da gre za eno gospodarstvo.

Postopek za razlastitev se je začel po takrat veljavnem Zakonu o stavbnih zemljiščih ZSZ (Ur. list RS, št. 44/97), ki je razlastitev urejal v členih 18 do 38 in je v 21. členu določal tudi pristojnost nepravdnega sodišča za odločanje. Zakon o urejanju prostora ZUreP-1 (Ur. list RS, št. 110/2002), ki je drugače uredil razlastitveni postopek, je v 2. odst. 177. člena določil, da se razlastitveni postopki, ki do uveljavitve zakona niso pravnomočno končani, končajo po dotlej veljavnih predpisih. To pomeni, da v konkretni zadevi pridejo v poštev le določbe ZSZ in členi 18 do 38 navedenega zakona. To pa tudi pomeni, da ne pridejo v poštev določbe Zakona o urejanju prostora, na katere se sklicuje pritožba v zvezi z vprašanjem kmetijskega gospodarstva. Analogija s 107. členom Zakona o urejanju prostora ne pride v poštev glede na izrecno določbo 2. odst. 177. člena istega zakona. Odločilna je določba 24. člena ZSZ (člen 14, zapisan v obrazložitvi prvostopnega sklepa, je očitno pomota, zato pritožbena trditev v zvezi s členom 14 ZSZ, niso upoštevne).

Po 1. odst. 24. člena ZSZ mora razlastitveni upravičenec zagotoviti drugo enakovredno nepremičnino ali plačati odškodnino. Ne drži pritožbena trditev, češ da 25. člen istega zakona zapoveduje razlastitvenemu upravičencu, da mora v primeru, ko gre za kmetijsko dejavnost, razlastitvenemu zavezancu ponuditi ustrezno nadomestno nepremičnino. Tako ni mogoče upoštevati pritožbenih trditev, kolikor se nanašajo na to, da bi udeleženka, tudi ob upoštevanju razlastitve zemljišč njenemu možu, morala dobiti nadomestno zemljišče, ker gre za kmetijo. Udeleženka tudi v postopku na prvi stopnji, niti v pritožbenem postopku ni dala nekih konkretnih trditev oziroma predlogov, katera so tista nadomestna zemljišča, ki bi po njenem mnenju prišla v poštev. Vprašanje nadomestnih zemljišč namreč terja aktivno sodelovanje obeh udeležencev pri iskanju možnosti za pridobitev nadomestnega zemljišča. V kolikor gre za vprašanje višine odškodnine, se sodišče druge stopnje ne strinja s pritožbo, češ da je treba upoštevati tudi izgubo na zaslužku. Izvedenec je nepremičnine ocenil, upošteval je vse kriterije, v samem izvedenskem mnenju pa je dejansko v ceni zemljišča upoštevana tudi izguba na zaslužku, saj je višina odškodnine določena ob upoštevanju, da gre za zemljišča, ki so dosegala visoko proizvodnjo sposobnost, upoštevano pa je tudi, da bodo na ostalih zemljiščih večji stroški pridelave. Udeleženka v pritožbi le zatrjuje, da izvedenec ni realno ocenil vrednosti kozolca, v tej smeri pa ne ponuja drugega kot svoje trditve. Pritožiteljico je treba opozoriti, da denarne odškodnine za razlaščeno nepremičnino ne gre enačiti z odškodnino v smislu odškodninskega prava. Gre za denarno nadomestilo za razlaščene nepremičnine, ne pa za odškodnino zaradi protipravnega ravnanja v smislu 1. odst. 131. člena OZ oziroma 1. odst. 154. člena ZOR.

Ogled ni bil potreben. O vprašanju, ali so vse parcele predmet razlastitve, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo. Podlaga odločitvi je bila uredba o lokacijskem načrtu za avtocesto na odseku B - Š. S tem je bila ugotovljena javna korist v smislu 22. člena ZSZ. Pa tudi sicer je v tem delu pritožba le splošna. Kolikor se pritožba sklicuje na odločbo geodetske uprave z dne 22.1.2009 in priložene grafične priloge, kar vse pritožiteljica prilaga pritožbi pod B17 in B18, je treba opozoriti, da odločba geodetske uprave še ni pravnomočna. Če se bo izkazalo, da določene parcele niso bile potrebne za gradnjo ceste in spremljajoče objekte ter varovalni pas oziroma, da razlastitveni upravičenec ni pravočasno pričel z gradnjo na določenih zemljiščih, bo imela nasprotna udeleženka možnost v skladu z določbo 38. člena ZSZ podati ustrezni predlog za razveljavitev sklepa o razlastitvi. Sicer pa je izrek sklepa povsem jasen glede parcel, ki so predmet postopka. Jasno je rečeno, da so zemljišča po geodetski odmeri dobila drugačne parcelne številke.

Pravilna je tudi odločitev o obrestih. Sodišče je določilo višino odškodnine v skladu z določbo 2. odst. 26. člena ZSZ. Zakon posebnih določb o obrestih nima, kar pomeni, da zamudne obresti pričnejo teči z dnem zamude. Tako je odločilo tudi prvo sodišče. Glede na vse spredaj navedeno, upoštevajoč tudi pravilne prvostopne razloge, na katere se pritožbeno sodišče sklicuje, je torej odločitev prvega sodišča pravilna in zakonita. Pritožba zato ni utemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo.

V zvezi z vprašanjem odločanja o stroških postopka, ki so nastali nasprotni udeleženki v postopku pred sodiščem prve stopnje pa je ta del pritožbenih izvajanj šteti kot pravočasen predlog prvemu sodišču (ob smiselni uporabi določbe 7. odst. 163. člena ZPP), da izda sklep o stroških. Sodišče prve stopnje namreč odločitve o stroških postopka v izreku izpodbijanega sklepa ni sprejelo in zato prvostopnega sklepa v tem delu pritožbeno sodišče ne more preizkušati (ne glede na vsebino razlogov sklepa, ki se nanašajo na stroške postopka).