Jedro

Ocena delovne uspešnosti delavca, ki je podlaga za opredelitev delavca za trajno presežnega delavca, mora temeljiti na neposrednem spremljnju dela s strani nadrejenega delavca. Če je oceno podal le posredno nadrejeni delavec, ki ni neposredno in dnevno spremljal tožnikovega dela, je ocena nepravilna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklepa tožene stranke, na podlagi katerih je tožniku Z. B., prenehalo delovno razmerje in sicer sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 23.5.1991 in sklep delavskega sveta tožene stranke, s katerim je bil zavrnjen ugovor tožnika, z dne 20.6.1991 in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo na delovno mesto, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti, mu priznati in vpisati v njegovo delovno knjižico delovno dobo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo ter mu za isto časovno obdobje obračunati in plačati vse davke in prispevke iz naslova zdravstvenega, pokojninskega, invalidskega in socialnega zavarovanja ter pripadajoča nadomestila plač z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne plače do plačila, v 8 dneh pod izvršbo. Poleg tega je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka in sicer potrebne stroške ter nagrado tožnikove pooblaščenke v višini 157.342,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, saj skuša sodba skozi realno nemožnost ocenitve po nadrejenih delavcih tožnika priti do sklepa, da tožnik ni bil pravilno in zakonito ocenjen. V posledici tega je zmotno ugotovljeno tudi dejansko stanje. Sodišče je zmotno ocenilo izpoved priče B. K. ki je povedal, da so bile težave pri ocenjevanju vsakega delavca zaradi natančnosti, ne pa zaradi nepravilnosti. Vsi delavci so bili torej enako manj natančno ocenjeni, ne pa povsem neocenjeni, kot to zaključuje sodišče prve stopnje. Po njenem mnenju gredo tudi izpovedi ostalih prič njej v prid in ne v prid tožniku, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje. Vse priče namreč trdijo, da je bilo ocenjevanje delavcev primerno glede na naravo dela, ne spominjajo pa se posameznikov. Sicer pa je mnenja, da bi bilo potrebno izvesti dokaze glede dejstev, na katere je že opozorila, kot npr. na dejstvo, da tožnika zaradi duševne prizadetosti ni mogoče sprejeti nazaj na delo. Tožnik je namreč pri zdravniškem pregledu ob sklenitvi delovnega razmerja zamolčal poškodbo glave v otroštvu in v posledici tega duševne motnje. Pritožba ni utemeljena. Ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov pritožbeno sodišče ugotavlja, da nobeden izmed pritožbenih razlogov ni podan. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku dejansko stanje popolno ugotovilo, pravilno presodilo odločilna dejstva in odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava. Sodišče prve stopnje v postopku tudi ni bistveno kršilo določb postopka, na katere po določbi 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99 - Ur.l. RS št. 26/99) pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da pritožbene navedbe tožene stranke niso bistvene, saj se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva, zato ne morejo vplivati na drugačno odločitev sodišča. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema dokazno oceno in pravne zaključke sodišča prve stopnje in razlago odločitve, ki je ne ponavlja in k ustrezni obrazložitvi sodbe dodaja. Kot izhaja iz izvedenih dokazov in dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je tožniku v okviru programa razreševanja presežnih delavcev prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki iz razloga, ker mu na podlagi točkovanja po kriteriju delovne uspešnosti po pravilniku o kriterijih in merilih za ugotavljanje presežnih delavcev pri toženi stranki ni bilo mogoče trajno zagotoviti dela. Vendar iz izpovedi zaslišanih prič, ki so ocenjevale tožnika in ki so bile v hierarhiji tožene stranke tožniku le posredno nadrejeni delavci ne izhaja, da so ti delavci, ki so podali oceno glede tožnikove delovne uspešnosti, tudi spremljali tožnikovo delo. Tako iz izpovedi tehničnega pomočnika direktorja tožene stranke D. K., ki je podal končno oceno tožnikove delovne uspešnosti jasno izhaja, da sam ni neposredno spremljal tožnikovega dela, temveč je naredil le primerjavo ocen ostalih vodij gradbišč in skupno ocenitev. Iz izpovedi vodij gradbišč B. K. in A. D., ki sta tudi podala tožnikovo oceno delovne uspešnosti pa izhaja, da tudi ta dva ocenjevalca s tožnikom dnevno nista neposredno kontaktirala, temveč sta tožnika videvala le na obhodu po gradbišču. Pritožbeno sodišče se zato strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da iz izpovedi zaslišanih prič ne izhaja, da bi delavci, ki so ocenjevali tožnikovo delovno uspešnost, tudi neposredno spremljali njegovo delo. Zato je potrebno zaključiti, da tožena stranka postopka tožnikove ocene delovne uspešnosti ni opravila zakonito, saj kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, bi ocenjevalec lahko ocenil delavčevo uspešnost na podlagi predpisanih stopenj v skladu s 4. členom pravilnika o kriterijih in merilih za ugotavljanje presežnih delavcev tožene stranke le v primeru, če bi neposredno in dnevno spremljal tožnikovo delo. Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da pri toženi stranki postopek ocenitve tožnikove delovne uspešnosti in s tem v zvezi tudi postopek opredelitve tožnika za trajno presežnega delavca ni bil opravljen zakonito. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je sodišče zmotno ocenilo izpovedi zaslišanih prič, pa je potrebno ugotoviti, da so te navedbe neutemeljene. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje zahtevku tožnika po razveljavitvi spornih sklepov tožene stranke z dne 23.5.1991 in 20.6.1991, s katerimi mu je delovno razmerje prenehalo kot trajno presežnemu delavcu in njegovemu nadaljnjemu zahtevku po reintegraciji in priznanju vseh pravic iz delovnega razmerja za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, utemeljeno ugodilo. Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.