Jedro

S tem, ko sta obravnavani parceli pridobili status grajenega javnega dobra lokalnega pomena, je po oceni pritožbenega sodišča, po naravi stvari ugasnila tudi morebitna nevknjižena služnost, ki jo zatrjuje tožnica. Javno dobro namreč pomeni, da je uporaba te nepremičnine pod enakimi pogoji namenjena vsem (torej tudi tožnici in zato se ne bo njen položaj dejansko v ničemer poslabšal, kot to zmotno zatrjuje tožnica v pritožbi) in tak status parcele pojmovno izključuje stvarno pravico služnosti poti na njej.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnice), s katerim je zahtevala, da se ugotovi, da za potrebe njene gospodujoče nepremičnine s parc. št. 124/12 k.o. I. (1) obstaja v korist vsakokratnega lastnika te nepremičnine stvarna služnost vožnje z osebnimi vozili in tovornimi vozili po nepremičninah last tožene stranke (v nadaljevanju: toženka) s parc. št. 124/8 in 124/11, pri čemer je potek služnosti v izreku natančno opisan. V II. točki izreka pa je odločilo, da je tožnica dolžna povrniti toženki njene stroške postopka v višini 317,57 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, toženki pa naloži plačilo njenih pravdnih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da so razlogi sodbe skopi in pomanjkljivi. Pretežni del obrazložitve sodbe zajema zgolj ponavljanje, da gre v konkretnem primeru za vtoževanje služnosti na nepremičninah, ki sta tekom postopka pridobili status grajenega javnega dobra, da gre za nepremičnini, ki sta na podlagi Zakona o cestah cesti in prometni površini, ki so splošnega pomena za promet in jih lahko vsakdo uporablja na način in pod pogoji določenimi s predpisi, ki urejajo ceste in pravili cestnega prometa in da so izven javnega prometa. Nikjer pa niso podani zaključki, zakaj je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek in na katere dokazne predloge je sodišče oprlo svojo odločitev. Podana je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Sodba ne poda obrazložitve glede priposestvovanja stvarne služnosti, zakaj naj tožnica ne bi priposestvovala stvarne služnosti. Navaja, da se je sodišče že večkrat izreklo, da je na zemljišču, kljub dejstvu, da je bilo v družbeni lastnini, mogoče priposestvovati stvarno služnost in opozarja na odločbo VS RS II Ips 34/2000. Tožnica tudi poudarja, da sta nepremičnini šele tekom postopka pridobili status grajenega javnega dobra. Ob tem pa je spregledalo dejstvo, da so se pogoji za priposestvovanje stekli, še preden je toženka na navedenih nepremičninah razglasila javno dobro. Nepremičnini, ki sta pridobili status javnega dobra kasneje, kot so se stekli pogoji za prisposestvovanje služnosti, ne moreta imeti učinka za nazaj in navedeno dejstvo ne more iti v škodo tožnici, ki je nedvomno priposestvovala služnost, ki jo vtožuje. Sodišče tudi ni pojasnilo zakaj predlaganih dokaznih predlogov ni izvedlo, kar predstavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Toženka je podala odgovor na pritožbo v katerem prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Kot izhaja iz ugotovitev izpodbijane sodbe, med pravdnima strankama ni bilo sporno, da sta služeči nepremičnini - parceli št. 124/8 in 124/11 javno dobro, in sicer imata status grajenega javnega dobra lokalnega pomena. Navedeni parceli predstavljata parkirišče oz. Cesto (2). V skladu z določbo Zakona o cestah (drugi odstavek 3. člena) in določbo Zakona o graditvi objektov (drugi odstavek 22. člena) na grajenem javnem dobrem ni mogoče pridobiti lastninske pravice ali kakšne druge stvarne pravice s priposestvovanjem. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje sprejeta v izpodbijani sodbi materialnopravno pravilna (3).

Tega ne spremeni niti dejstvo, da sta nepremičnini status grajenega javnega dobra pridobili med trajanjem tega pravdnega postopka, saj javno dobro učinkuje tudi proti tožnici, ki zatrjuje, da ima na obravnavanih nepremičninah nevpisano originarno pridobljeno stvarno pravico - služnost. S tem, ko sta obravnavani parceli pridobili status grajenega javnega dobra lokalnega pomena, je po oceni pritožbenega sodišča, po naravi stvari ugasnila tudi morebitna nevknjižena služnost, ki jo zatrjuje tožnica. Javno dobro namreč pomeni, da je uporaba te nepremičnine pod enakimi pogoji namenjena vsem (torej tudi tožnici in zato se ne bo njen položaj dejansko v ničemer poslabšal, kot to zmotno zatrjuje tožnica v pritožbi) in tak status parcele pojmovno izključuje stvarno pravico služnosti poti na njej.

Zaradi navedenega sodišču prve stopnje tudi ni bilo potrebno izvesti vseh predlaganih dokazov (zaslišanje prič, ki jih je predlagala tožnica), kot to zmotno meni pritožba. Tako tudi ni podana zatrjevana kršitev iz 8. točke, niti iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima izpodbijana sodba razloge o vseh dejstvih, pomembnih za odločitev.

Glede na vse povedano je ugotoviti, da pritožba tožnice zoper sodbo sodišča prve stopnje ni utemeljena, zaradi česar je pritožbeno sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, toženka pa z odgovorom na pritožbo ni z ničemer pripomogla k rešitvi pritožbe, je pritožbeno sodišče odločilo, da nosita sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (165.čl. v zvezi s 155.čl. ZPP).

op. št. 1: V nadaljevanju bodo vse parcelne št. označene brez k.o., saj se vse v tej zadevi navedene nepremičnine nahajajo v k.o. I. op. št. 2: Toženka je že v odgovoru na tožbo navajala, da obravnavani parceli v naravi predstavljata parkirišče oz. cesto, česar tožnica ni prerekala.

op. št. 3: Odločba, ki jo v pritožbi izpostavlja tožnica, za obravnavano zadevo ni primerljiva, saj ne obravnava podobne situacije. V pritožbi izpostavljeni zadevi gre za vprašanje priposestvovanja stvarne služnosti na nepremičnini v družbeni lastnini, v obravnavani zadevi pa sta nepremičnini, na katerih se vtožuje ugotovitev stvarne služnosti, javno dobro.