Jedro

Tožnik je ves čas od leta 2000 do izdaje izpodbijane odločbe dejansko opravljal delo na formacijski dolžnosti specialist skladiščnik in je isto delo opravljal tudi po formalni premestitvi na to formacijsko dolžnost. Ker je tožnik že pred formalno premestitvijo opravljal ravno ta dela, ki naj bi jih začel opravljati šele po premestitvi, je zaradi dejanskega opravljanja dela na zahtevnejšem delovnem mestu ob premestitvi upravičen do ohranitve števila napredovanj, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu, ki ga je le formalno zasedal. Odločilno je dejstvo, da je tožnik že pred (formalno) razporeditvijo z ukazi tožene stranke in izpodbijanimi odločbami v formalni vlogi civilnega uslužbenca dejansko opravljal naloge vojaške formacijske dolžnosti, na katero je bil nato tudi formalno razporejen.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: "II. 1. Odločba tožene stranke št. ... z dne 25. 7. 2013 se razveljavi.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati razliko med dolgovano osnovno bruto plačo 32. plačnega razreda v višini 1.469,81 EUR mesečno ter obračunano osnovno bruto plačo 26. plačnega razreda v višini 1.164,97 EUR, to je: a) za mesec september 2013 v znesku 304,84 EUR bruto, b) za mesec oktober 2013 v znesku 304,84 EUR bruto, c) za mesec november 2013 v znesku 304,84 EUR bruto, d) za vsak mesec od decembra 2013 do vključno junija 2016 pa v višini razlike med bruto plačo 32. plačnega razreda ter bruto plačo 26. plačnega razreda, ter po odvodu davkov in prispevkov tožeči stranki izplačati pripadajoče neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov, to je od vsakega šestega dne v mesecu za plačo preteklega meseca do plačila, v osmih dneh pod izvršbo, višji tožbeni zahtevek za obračun bruto in plačilo neto razlik v plači za obdobje od 1. 7. 2016 dalje, obračun davkov in prispevkov ter plačilo zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti mesečnih zneskov do plačila, pa se zavrne.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki iz naslova premalo obračunanega dodatka za stalnost obračunati razliko med dolgovanim dodatkom na stalnost od osnovne bruto plače 32. plačnega razreda ter obračunanim dodatkom na stalnost od osnovne bruto plače 26. plačnega razreda: a) za september 2013 v višini 62,22 EUR bruto, b) za oktober 2013 v višini 63,24 EUR bruto, c) za november 2013 v višini 63,24 EUR bruto, d) za nadaljnje mesece do 30. 6. 2016 v višini razlik med dodatkom na stalnost od osnovne bruto plače 32. plačnega razreda ter obračunanim dodatkom na stalnost od osnovne bruto plače 26. plačnega razreda, ter po odvodu davkov in prispevkov tožeči stranki izplačati pripadajoče neto zneske razlik dodatka na stalnost z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov, to je od vsakega šestega dne v mesecu za plačo preteklega meseca do plačila, v osmih dneh pod izvršbo, višji tožbeni zahtevek za obračun bruto in plačilo neto razlike dodatka na stalnost (med dodatkom na osnovno bruto plačo 32. plačnega razreda in obračunanim in plačanim dodatkom na stalnost od osnovne bruto plače 26. plačnega razreda) za obdobje od 1. 7. 2016 dalje, obračun davkov in prispevkov ter plačilo zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti mesečnih neto zneskov razlik do plačila, pa se zavrne.

4. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške predhodnega postopka pri delodajalcu - toženi stranki v znesku 131,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 9. 2013 dalje do plačila, v osmih dneh pod izvršbo, kar zahteva iz tega naslova več, pa se zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 399,75 EUR v osmih dneh od vročitve sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila, pod izvršbo."

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 194,22 EUR v osmih dneh od vročitve sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila, pod izvršbo, svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se dovoli sprememba tožbe (I. točka izreka). Z izpodbijano sodbo pa je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala: - razveljavitev odločbe tožene stranke št. ..., z dne 25. 7. 2013 (II/1. točka izreka sodbe in sklepa); - da sodišče toženi stranki naloži, da je dolžna tožeči stranki iz naslova premalo obračunane plače za mesece od septembra do novembra 2013 obračunati razlike med dolgovano bruto plačo 32. plačnega razreda ter obračunano osnovno bruto plačo 26. plačnega razreda v bruto zneskih, ki so razvidni iz izreka sodbe sodišča prve stopnje (304,84 EUR bruto mesečno) in razliko (med plačo 32. in 26. plačnega razreda) za vse nadaljnje mesece (od decembra 2013 dalje) ter po odvodu davkov in prispevkov tožeči stranki izplačati neto zneske razlik z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za plačo preteklega meseca do plačila (II/2. točka izreka sodbe, alinee a) do d) ); - da sodišče naloži toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki iz naslova premalo obračunanega dodatka za stalnost za mesece od septembra do novembra 2013 obračunati razliko med dolgovanim dodatkom na stalnost, izračunanim na podlagi osnovne bruto plače 32. plačnega razreda in obračunanim dodatkom za stalnost od osnovne bruto plače 26. plačnega razreda v bruto zneskih, ki so razvidni iz izreka, in razliko do pripadajočega dodatka na stalnost za vse nadaljnje obdobje od decembra 2013 dalje (glede na bruto plačo 32. plačnega razreda) ter po odvodu pripadajočih davkov in prispevkov tožeči stranki izplačati ustrezne neto zneske, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov, to je od vsakega 6. dne v mesecu za plačo preteklega meseca do plačila (II/3. točka izreka, alinee a) do d)); - da sodišče naloži toženi stranki, da je dolžna plačati tožeči stranki stroške predhodnega postopka pri delodajalcu - toženi stranki v znesku 399,55 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 9. 2013 do plačila, vse v osmih dneh pod izvršbo (II/4. točka izreka sodbe).

Obenem je odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka in da mora v 8 dneh od vročitve te sodne odločbe povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 237,50 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (III. točka izreka).

2. Tožeča stranka se pritožuje zoper II. in III. točko izreka sodbe in sklepa iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., ZPP), to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodi ter sodbo in sklep (pravilno: sodbo) v izpodbijanem delu spremeni na način, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naloži v plačilo priglašene stroške pritožbenega postopka, oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Pritožbenemu sodišču predlaga, da postopek v zvezi z obravnavo vložene pritožbe prekine do odločitve Vrhovnega sodišča RS o revizijah, ki jih bo tožeča stranka na podlagi sklepov o dopustitvi revizije Vrhovnega sodišča RS opr. št. III Dor 54/2016-10, z dne 12. 7. 2016 in opr. št. V Dor 45/2016-10 z dne 12. 7. 2016, v zakonsko predpisanem roku vložila zoper sodne odločbe, ki jih je sodišče izdalo v individualnih delovnih sporih, ki pred naslovnim sodiščem potekata v zvezi z zakonitostjo predhodno izdanih odločb o plačah tožeče stranke pod opr. št. I Pd 1678/2012 in opr. št. I Pd 2805/2013. Izpodbijana sodba je nepravilna in nezakonita. Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev oprlo na določbo prvega odstavka 20. člena ZSPJS, ki jo je uporabilo napačno in je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je napačno presodilo, da tožnik na podlagi določbe prvega odstavka 20. člena ZSPJS ni upravičen do prenosa šestih doseženih napredovanj v plačnih razredih ob spremembi statusa in razporeditvi na vojaško podčastniško dolžnost "specialist skladiščnik za SIMES" po ukazu z dne 12. 7. 2013. V konkretnem primeru je bistveno, da je tožnik vseh 6 napredovanj v plačnih razredih, katerih prenos bi morala tožena stranka upoštevati ob izdaji izpodbijane odločbe o plači z dne 25. 7. 2013, dosegel ob dejanskem opravljanju vojaške podčastniške dolžnosti "specialist skladiščnik za SIMES", ne pa ob opravljanju civilne dolžnosti "skladiščnik V", na katero je bil formalno razporejen od maja 2000 pa do formalne ureditve statusa vojaške osebe - podčastnika v maju 2012. Posledično bi moralo prvostopenjsko sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava odločiti, da je tožnik ob formalni razporeditvi na vojaško podčastniško dolžnost "specialist skladiščnik za SIMES" prenesel vseh šest dotlej doseženih napredovanj v plačnih razredih ter je bil v vtoževanem obdobju upravičen do plače 32. plačnega razreda ter do dodatka na stalnost ob upoštevanju plače 32. plačnega razreda in mu prisoditi vtoževano razliko v plači skupaj z razliko do pripadajočega dodatka na stalnost. Navedeno dejstvo je v predhodno začetem individualnem sporu v sodbi in sklepu opr. št. I Pd 386/2009 z dne 23. 12. 2013, ugotovilo tudi Delovno in socialno sodišče v Ljubljani ter tožniku za celotno vtoževano obdobje od decembra 2007 do maja 2012 ob upoštevanju tedaj petih doseženih napredovanj v plačnih razredih priznalo razliko med vsakokratno obračunano plačo 25. oziroma 26. plačnega razreda ter dolgovano plačo 30. oziroma 31. plačnega razreda in razliko v pripadajočih dodatkih. Pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča je potrdilo tudi Višje delovno in socialno sodišče s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 386/2014 z dne 28. 5. 2014. Tožnik izpostavlja, da je poleg zgoraj navedenega spora sprožil še dva individualna delovna spora pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani in sicer opr. št. I Pd 1678/2012, v katerem je drugostopenjsko sodišče na podlagi vložene pritožbe tožene stranke s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 940/2015, z dne 17. 3. 2016, sodbo in sklep prvostopenjskega sodišča spremenilo ter tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Na podlagi vloženega predloga za dopustitev revizije z dne 19. 5. 2016, je Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. VIII Dor 54/2016-10, z dne 12. 7. 2016, dopustilo revizijo v zvezi z vprašanjem pravilne uporabe določbe prvega odstavka 20. člena ZSPJS.

Drugi spor, ki pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani poteka pod opr. št. I Pd 2805/2013, se nanaša na zahtevek za presojo zakonitosti odločbe o plači in zahtevek za plačilo razlike med obračunano plačo 25. oziroma 26. plačnega razreda in vtoževano plačo 32. plačnega razreda. Na pritožbo tožeče stranke je odločitev o neupoštevanju prenosa doseženih napredovanj potrdilo tudi drugostopenjsko sodišče s sodbo opr. št. Pdp 804/2015, z dne 17. 3. 2016, tako da je bil zahtevek v pretežnem delu zavrnjen. Tudi zoper navedeni sodni odločbi je tožnik dne 4. 5. 2016 vložil predlog za dopustitev revizije, kateremu je Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. VIII Dor 45/2016-10 z dne 12. 7. 2016 ugodilo.

V obeh navedenih spornih zadevah je Vrhovno sodišče RS dopustilo revizijo glede pravnega vprašanja, ali je v primeru prerazporeditve oz. premestitve na drugo delovno mesto oziroma formacijsko dolžnost v različni plačni skupini javni uslužbenec upravičen do ohranitve plačnih razredov napredovanj v primeru, če je ves čas opravljal enako delo in enake delovne naloge ter gre posledično za prerazporeditev na istovrstno oziroma sorodno delovno mesto v smislu določbe prvega odstavka 20. člena ZSPJS.

Ob upoštevanju delovnopravnega načela in favorem laboratoris, načela prepovedi diskriminacije, ki ga zagotavljata 6. člen ZDR-1 ter 14. člen Ustave RS ter načela svobode dela in enakopravnega dostopa do vseh delovnih mest, ki ga zagotavlja določba 49. člena Ustave RS, bi moralo prvostopenjsko sodišče v obravnavani zadevi (enako velja tudi za oba zgoraj navedena spora, v zvezi s katerima je Vrhovno sodišče RS dopustilo revizijo), odločiti, da je tožnik na podlagi določbe prvega odstavka 20. člena ZSPJS upravičen do prenosa vseh šestih doseženih napredovanj v plačnih razredih ob spremembi statusa in razporeditvi na vojaško podčastniško dolžnost "specialist skladiščnik za SIMES" po ukazu z dne 12. 7. 2013. Ker prvostopenjsko sodišče navedenega ni storilo, je posledično napačno uporabilo materialno pravo, napačno oz. nepopolno ugotovilo dejansko stanje in izdalo nezakonito sodbo in sklep. Prvostopenjsko sodišče ob izdaji izpodbijane sodne odločbe o plači tožene stranke z dne 25. 7. 2013 tudi ni presojalo z vidika prepovedi diskriminacije, čeprav je tožnik tekom postopka na prvi stopnji ves čas zatrjeval, da ga tožena stranka v primerjavi s sodelavcema, ki opravljata enake dolžnosti (A.A. in B.B.) neenakopravno obravnava, saj sodelavcema prenos napredovanj v plačnih razredih ves čas priznava. Prvostopenjsko sodišče pa se v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi ni opredelilo do razlogov za odstop od sodne prakse, ki jo je Višje delovno in socialno sodišče zavzelo v zgoraj navedeni zadevi opr. št. Pdp 386/2014 ter do tožbenih navedb tožnika, da je tožena stranka tožniku 18. 5. 2012 ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za podčastnika ravno z namenom, da bi mu formalno uredila njegov status ter mu priznala plačo ob upoštevanju doseženih napredovanj, do katere sta upravičena tudi njegova sodelavca, spremembo statusa pa je nato izrabila za znižanje plače tožnika ter ga na opisan način diskriminirala v primerjavi s sodelavci. Podana je absolutna bistvena kršitev pravil pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Stališče o razlagi določbe prvega odstavka 20. člena ZSPJS, kot ga je zavzelo prvostopenjsko sodišče ob izdaji izpodbijane sodbe (tj. da prenos napredovanj ob formalni prerazporeditvi na drugo formacijsko dolžnost v drugo plačno skupino ni mogoč), je tudi v nasprotju z namenom navedene določbe, saj ta določba predvideva prenos doseženih plačnih razredov napredovanj za primer prerazporeditve na druga istovrstna ali podobna delovna mesta - kar vse velja tudi v konkretnem primeru, ko je tožnik vsa napredovanja dosegel ob dejanskem opravljanju vojaških podčastniških dolžnosti.

Ob pravilni uporabi materialnega prava ter pravilni ugotovitvi dejanskega stanja bi moralo torej prvostopenjsko sodišče odločiti, da je potrebno pri ugotavljanju plače, do katere je bil tožnik upravičen v vtoževanem časovnem obdobju, upoštevati vseh šest napredovanj v plačnih razredih, doseženih pred izdajo ukaza z dne 12. 7. 2013 oziroma uveljavitvijo izpodbijane odločbe o plači z dne 25. 7. 2013. Napačna pa je tudi odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za obračun in izplačilo razlike v dolgovanem dodatku na stalnost ter v delu, ki se nanaša na zavrnitev uveljavljanih stroškov predsodnega postopka, ki so tožniku nastali z vlaganjem ugovora zoper izpodbijano odločbo o plači z dne 25. 7. 2013. Zaradi navedenega je potrebno izpodbijano sodbo tudi v tem delu kot nepravilno in nezakonito razveljaviti.

Tožeča stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da postopek z obravnavo vložene pritožbe tožeče stranke zoper izpodbijano sodbo in sklep prvostopenjskega sodišča prekine do odločitve Vrhovnega sodišča RS o revizijah, ki jih bo tožnik vložil na podlagi obeh zgoraj citiranih sklepov o dopustitvi revizije, ker je od odločitve v teh sporih odvisna odločitev v obravnavani zadevi.

3. Tožena stranka vlaga odgovor na pritožbo in prvenstveno nasprotuje prekinitvi postopka v predmetnem delovnem sporu, saj za to tožeča stranka nima nikakršne pravne in dejanske podlage. Predlagana prekinitev ni v skladu z določilom 205. in 206. člena ZPP, ki določata pogoje, kdaj je postopek prekinjen in kdaj ga lahko prekine sodišče. Tožena stranka predlaga, da o pritožbi tožnika sodišče odloči in pritožbo zavrne kot neutemeljeno, ker je izpodbijana sodba pravilna in zakonita.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi niso podani pogoji za prekinitev postopka, saj se postopek lahko prekine (pred sodiščem prve stopnje, nikoli pa pred pritožbenim sodiščem) le v primerih in pod pogoji, ki jih določata 205. in 206. člen ZPP. Dejstvo, da je v podobnih individualnih delovnih sporih, ki so v teku med pravdnima strankama, dopuščena revizija, ni razlog za prekinitev postopka v obravnavanem individualnem delovnem sporu.

7. Ne glede na navedeno pa je ob dejstvu, da je v obeh predhodno sproženih individualnih delovnih sporih Vrhovno sodišče Republike Slovenije že sprejelo odločitev o vloženih (dopuščenih) revizijah, pritožbeno sodišče pri odločanju v obravnavani zadevi upoštevalo tudi stališča, zavzeta v odločbah revizijskega sodišča v sporih, ki jih v pritožbi izpostavlja tožnik (opr. št. VIII Ips 291/2016 ter VIII Ips 280/2016), ker so z obravnavano zadevo neločljivo povezani.

8. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so predvsem naslednja: - Tožnik je bil z ukazom z dne 18. 5. 2012 z dnem 1. 6. 2012 razporejen na formacijsko dolžnost podčastnik specialist skladiščnik za SIMES v nazivu višji vodnik ter na podlagi odločbe z dne 7. 6. 2012 od 1. 6. 2012 dalje razporejen v 26. plačni razred, ki je kot izhodiščni plačni razred za to dolžnost določen s sistemizacijo delovnih mest pri toženi stranki.

- Tožnik je bil z ukazom z dne 13. 6. 2013 s 15. 6. 2013 razporejen na formacijsko dolžnost podčastnik v nazivu višji vodnik ter z odločbo z dne 19. 6. 2013 razporejen v 25. plačni razred. V obdobju od 15. 6. 2013 do 31. 7. 2013 je tožnik dejansko opravljal dela na formacijski dolžnosti podčastnik specialist skladiščnik, za katero je določen izhodiščni 26. plačni razred.

- Na podlagi ukaza z dne 12. 7. 2013 je bil tožnik s 1. 8. 2013 razporejen na formacijsko dolžnost podčastnik specialist skladiščnik za SIMES v nazivu višji vodnik. Na podlagi odločbe z dne 25. 7. 2013 je bil od 1. 8. 2013 dalje razporejen v 26. plačni razred in upravičen do osnovne plače v znesku 1.164,97 EUR ter dodatka za stalnost v višini 0,33 % osnovne plače za vsako začeto leto dela na vojaški dolžnosti nad pet let. - Tožena stranka je z odločbo z dne 25. 7. 2013 tožnika pravilno razporedila v 26. plačni razred, kar je v skladu z Uredbo o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v slovenski vojski, po kateri spada formacijska dolžnost podčastnik specialist z nazivom višji vodnik, brez napredovanj, v 26. plačni razred.

- Iz odločb tožene stranke z dne 15. 7. 2008, 19. 4. 2000, 7. 6. 2000 ter z dne 4. 9. 2001, ukaza z dne 18. 5. 2012 ter iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 5. 2012 izhaja, da je bil tožnik od 18. 9. 1992 do 6. 6. 2000 razporejen na vojaško dolžnost, nato od 7. 6. 2000 do 31. 5. 2012 na civilno dolžnost, od 1. 6. 2012 dalje pa ponovno na vojaško dolžnost. - Iz tožnikove plačilne liste za september 2013 izhaja obračunana osnovna plača 26. plačnega razreda v višini 1.164,97 EUR in dodatek za stalnost 1,32% za 4 leta opravljanja vojaške dolžnosti nad pet let (tožnik je septembra 2013 dopolnil 4. leto vojaške dolžnosti nad pet let, in sicer 8 let in 11 mesecev delovne dobe na vojaški dolžnosti), ki je določen v pravilni višini ob upoštevanju pravilno določene osnovne plače 26. plačnega razreda.

- Iz tožnikove plačilne liste za oktober 2013 in november 2013 izhaja obračunana osnovna plača 26. plačnega razreda v višini 1.164,97 EUR ter dodatek za stalnost 1,65% osnove, za pet let opravljanja vojaške dolžnosti nad pet let, ki je tudi za navedena meseca določen v pravilni višini ob upoštevanju pravilno določene osnovne plače 26. plačnega razreda.

9. Tožnik je v obravnavanem individualnem delovnem sporu, pa tudi v dveh sporih, sproženih pred obravnavanim, v katerih je že odločalo tudi pritožbeno sodišče (zadevi Pdp 804/2015 z dne 17. 3. 2016, Pdp 940/2015 z dne 17. 3. 2016), uveljavljal, da je upravičen do prenosa napredovanj, ki jih je dosegel na drugih delih (6 plačnih razredov) in iz tega razloga zahteval obračun in plačilo razlike v plači med izplačano plačo za 26. plačni razred in plačo za 32. plačni razred in posledično razliko med obračunanim in pripadajočim dodatkom za stalnost. V vseh navedenih delovnih sporih je bilo bistveno in med strankama sporno pravno vprašanje, ali je toženka pravilno razporedila tožnika v 26. plačni razred, brez upoštevanja predhodno doseženih napredovanj, ki jih je dosegel tožnik pri opravljanju različnih formacijskih dolžnosti v SV v obdobju od njegove zaposlitve v letu 1992 dalje.

10. Pravna podlaga za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka je 20. člen Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl., ZSPJS), ki določa, da v primeru, če je javni uslužbenec premeščen na drugo delovno mesto oziroma je sklenil pogodbo o zaposlitvi o delu na drugem delovnem mestu v nižjem ali istem tarifnem razredu, obdrži število plačnih razredov napredovanj, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu, razen če pristojni organ ugotovi, da na prejšnjem delovnem mestu ni dosegal pričakovanih delovnih rezultatov (razlog nesposobnosti) ali da plačni razredi za napredovanje na prejšnjem delovnem mestu niso bili doseženi v skladu z zakonom ali na njegovi podlagi izdanimi predpisi. Ohranitev plačnih razredov napredovanja je možna pri istem ali drugem delodajalcu v isti plačni podskupini ali na istovrstnih oziroma sorodnih delovnih mestih v različnih plačnih podskupinah.

11. Prvostopenjsko sodišče je, upoštevajoč stališča pritožbenega sodišča v sodbah, izdanih v predhodnih sporih (opr. št. Pdp 804/2015 in Pdp 940/2015), z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek zavrnilo z utemeljitvijo, da tožnik ni upravičen do priznanja napredovanj oziroma do 32. plačnega razreda, ker je v primeru dejanskega opravljanja višje vrednotenega dela javni uslužbenec upravičen zgolj do plače izhodiščnega plačnega razreda tistega delovnega mesta, na katerem delo dejansko opravlja. Izpodbijana odločitev temelji na stališču, da ni mogoč prenos napredovanj ob spremembi civilne v vojaško dolžnost, saj je glede na določbo 20. člena ZSPJS ohranitev razredov napredovanja možna pri istem ali drugem delodajalcu le v isti plačni podskupini ali na istovrstnih oziroma sorodnih delovnih mestih v različnih plačnih podskupinah. Ker formacijska dolžnost skladiščnik V spada v drugo plačno skupino kot formacijska dolžnost podčastnik specialist skladiščnik za SIMES, ohranitev napredovanja ni mogoča, ker gre za dolžnosti v različnih plačnih skupinah (in ne podskupinah iste plačne skupine) in ne gre za istovrstna oziroma sorodna delovna mesta (formacijske dolžnosti).

12. Kot je že navedeno, je bila na predlog tožnika dopuščena revizija v obeh zgoraj navedenih individualnih delovnih sporih, v katerih je bila predmet presoje zakonitost odločb tožene stranke o plači, ki jih je izdala tožniku (v letu 2012 in 2013), ter na obračun in plačilo razlike v plači in dodatku na stalnost glede na 32. plačni razred, ki se nanašata na obdobja do vključno avgusta 2013. V obeh navedenih sporih je bilo, enako kot v izpodbijani sodbi (ki se nanaša na zahtevek za plačilo razlike v plači do plače po 32. plačnem razredu za obdobje od septembra 2013 dalje ter na odločbo o plači z dne 25. 7. 2013), sporno predvsem vprašanje prenosa šestih napredovanj v plačnih razredih pri določitvi plače. Revizija je bila, kot izhaja iz sklepov VS RS opr. št. VIII DoR 45/2016 z dne 12. 7. 2016 (zadeva VDSS, opr. št. Pdp 804/2015) ter VIII DoR 54/2016 z dne 12. 6. 2016 (zadeva VDSS opr. št. Pdp 940/2015), dopuščena glede vprašanja, ali je v primeru prerazporeditve oziroma premestitve na drugo delovno mesto oziroma formacijsko dolžnost v različni plačni skupini javni uslužbenec upravičen do ohranitve plačnih razredov napredovanja v primeru, če ves čas opravlja enako delo in enake delovne naloge ter gre posledično za prerazporeditev na istovrstno oziroma sorodno delovno mesto v smislu določbe prvega odstavka 20. člena ZSPJS.

13. V že omenjenih predhodno sproženih delovnih sporih, v katerih je bila dopuščena revizija, je revizijsko sodišče že odločalo in spremenilo sodbi pritožbenega sodišča, in sicer s sodbo opr. št. VIII Ips 291/2016 z dne 21. 3. 2017 sodbo VDSS opr. št. Pdp 804/2015 (v zvezi s sodbo DSS Ljubljana opr. št. I Pd 2805/2013), s sodbo opr št. VIII Ips 280/2016 z dne 21. 3. 2017 pa sodbo VDSS opr. št. Pdp 940/2015 z dne 17. 3. 2016 (v zvezi s sodbo DSS v Ljubljani opr. št. I Pd 1678/2012).

V obeh navedenih sodbah je Vrhovno sodišče RS zavzelo naslednje stališče: Načeloma določba prvega odstavka 20. člena ZSPJS ne omogoča prenosa napredovanj ob premestitvi na delovno mesto v drugi plačni skupini. Iz jezikovne in sistemske razlage te določbe v povezavi s splošno definicijo plačnih skupin (7. člen ZSPJS) izhaja, da gre za v osnovi različne delovne naloge in s tem delovnopravne položaje. Navedeno pomeni, da pri premestitvi javnega uslužbenca iz plačne skupine J v plačno skupino C praviloma ni možno ohraniti števila napredovanj, doseženih v plačni skupini J, ker ne gre za istovrstna oziroma sorodna delovna mesta v različnih plačnih podskupinah, temveč za različni plačni skupini. Če bi bila revizija dopuščena zgolj glede vprašanja, ali v primeru premestitve na drugo delovno mesto oziroma formacijsko dolžnost v različnih plačnih podskupinah javni uslužbenec ohrani število napredovanj (in bi bilo pri tem ugotovljleno, da ne gre za istovrstna oziroma podobna dela), bi bil odgovor negativen. Vendar je bila v konkretnem primeru revizija dopuščena tudi glede vprašanja, ali javni uslužbenec ohrani dosežena napredovanja, če je ves čas opravljal enako delo in enake delovne naloge. Tožnik je ves čas od leta 2000 do izdaje izpodbijane odločbe dejansko opravljal delo na formacijski dolžnosti specialist skladiščnik za SIMES in je isto delo opravljal tudi po formalni premestitvi na to formacijsko dolžnost. Ker je tožnik že pred formalno premestitvijo opravljal ravno ta dela, ki naj bi jih začel opravljati šele po premestitvi, je zaradi dejanskega opravljanja dela na zahtevnejšem delovnem mestu ob premestitvi upravičen do ohranitve števila napredovanj, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu, ki ga je le formalno zasedal. Odločilno je dejstvo, da je tožnik že pred (formalno) razporeditvijo z ukazi tožene stranke in izpodbijanimi odločbami v formalni vlogi civilnega uslužbenca dejansko opravljal naloge vojaške formacijske dolžnosti, na katero je bil nato tudi formalno razporejen.

Z ukazi in odločbami je tožena stranka (le) uskladila pravno stanje s pravnorelevantnim dejanskim stanjem in tožnikovo nezakonito dejansko opravljanje vojaške službe v formalni civilni službi s posamičnimi pravnimi akti pravno uredila tako, da mu je bil priznan ustrezen pravni status. Iz odločb VS RS izhaja tudi, da v obravnavani zadevi niti ne gre za tipični primer premestitve iz prvega odstavka 20. člena ZSPJS, ampak za "uskladitev" pravnega stanja. Formalno je sicer resda šlo za premestitev iz plačne skupine J (plačne podskupine J 3) v plačno skupino C, vendar to ni bistveno, saj je bistveno dejstvo, da je tožnik že pred formalno premestitvijo opravljal ravno ta dela, ki naj bi jih začel opravljati šele po premestitvi.

14. Iz citiranih sodb Vrhovnega sodišča RS torej izhaja, da je Vrhovno sodišče RS pritrdilo tožniku, ki se v vseh (treh) delovnih sporih in tudi v pritožbi zoper izpodbijano sodbo zavzema za priznanje v preteklih obdobjih doseženih šestih napredovanj v plačnih razredih in za obračun plače po 32. plačnem razredu in za obračun višjega dodatka na stalnost (ob upoštevanju 32. plačnega razreda). Upoštevajoč stališča VS RS v podobnih sporih med istima strankama je torej pritožba tožnika v pretežnem delu utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in delno spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku, kot izhaja iz izreka te sodbe. Le v delu, v katerem tožnik uveljavlja obračun in izplačilo razlike v plači do 32. plačnega razreda skupaj z dodatkom za stalnost s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi za obdobje po izdaji sodbe sodišča prve stopnje, to je za čas od 1. 7. 2016 dalje, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka pravilna, saj v skladu z določbo prvega odstavka 311. člena ZPP sodišče sme naložiti toženi stranki, naj opravi določeno dajatev, le tedaj, če je ta zapadla do konca glavne obravnave. Ker gre za zahtevek za plačilo plač oziroma razlik v plačah z dodatkom na stalnost, ki še niso zapadle, je tožba s takim zahtevkom preuranjena, zato je v tem delu odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna in jo je pritožbeno sodišče potrdilo. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določbah 351., 5. alinee 358. ter 353. člena ZPP.

15. Ker je tožbeni zahtevek v pretežnem delu utemeljen, je tožnik upravičen tudi do povračila stroškov za predhodni postopek pri delodajalcu, ki je procesna predpostavka za odločanje v sodnem sporu (v katerem se izpodbija odločba tožene stranke o določitvi plače), ki jih je uveljavljal. Stroški ugovora, odmerjeni v skladu z določbami Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS št. 67/2008 in nasl., ZOdvT), znašajo 131,32 (nagrada za ugovor - 89,70EUR /Tar. št. 2200 ZOdvT/, poštne storitve /Tar.št. 6002/ - 14,90 EUR, 22% DDV), višji zahtevek iz tega naslova pa ni utemeljen.

16. Zaradi spremembe sodbe sodišča prve stopnje je bilo v skladu z določbo 165. člena ZPP potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka. Tožnik je v obravnavanem sporu uspel, zato mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, v skladu z določbami 154. in 155. člena ZPP ter ZOdvT, in sicer nagrado za postopek v znesku 113,10 EUR, nagrado za narok v znesku 104,40 EUR ter materialne stroške v višini 20,00 EUR, kar skupaj z 22% DDV ter sodno takso (110,00 EUR) znaša 399,75 EUR.

17. Tožnik je s pritožbo uspel, zato je upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov v skladu z določbami 154., 155. člena ZPP ter ZOdvT, to je do nagrade za postopek s pritožbo v višini 139,20 EUR in 20,00 EUR materialnih stroškov, kar skupaj z 22 % DDV znaša194,22 EUR.

18. Glede na izid spora pa tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).