Jedro

Zdravstvena organizacija ni odškodninsko odgovorna, saj ni bila ugotovljena vzročna zveza med ravnanjem zdravnikov in tožničino škodo, ni pa bilo niti nedopustnega ravnanja, saj zdravniki niso opustili pojasnilne dolžnosti, po operaciji pa tudi ni bilo nobenih opustitev potrebnega zdravljenja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške odgovora na revizijo, odmerjene na 117.353 SIT, v petnajstih dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki naj bi ji nastala v zvezi z operativnim posegom, opravljenim pri toženi stranki dne 29.5.1997. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo.

Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da sodišče ni ugotavljalo oziroma ugotovilo odločilnih dejstev v zvezi z zatrjevanjem tožnice, da je nihče od zdravnikov ni opozoril na možne posledice v smislu poslabšanja zdravstvenega stanja in dejstev, ki so v neposredni zvezi s postoperativnim stanjem tožnice. Medikamentalno terapijo je izvedenec dr. Ž. izpostavil kot običajno in potrebno, podobno dr. C., dr. R. Č. pa je izpovedala, da tožnice ni oskrbela z antibiotiki. V tem je temelj neskrbnega oziroma malomarnega zdravljenja, česar pa sodišče ni v zadostni meri ugotavljalo in je sprejelo splošno opredelitev dr. Ž., da je bilo vse narejeno, kar se narediti mora in da. Glede na navedbe prič ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, ker je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar so navajale, v razlogih sodbe o vsebini listin oziroma zapisnikov in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Sodba tudi ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih - ne opredeljuje se glede izpovedi strokovnjakov v smeri potrebe, pogostosti oziroma nujnosti uporabe antibiotične in antiflogistične terapije. Tudi višje sodišče je nekritično sprejelo kot verodostojno trditev obeh zdravnikov, da sta tožnico celovito seznanila z operacijo in možnimi posledicami, pri čemer sodišče ni zahtevalo predložitve pisnega protokola seznanitve bolnika, kar je v SBM utečena praksa. Višje sodišče tudi ne pojasnjuje, zakaj ne sprejema stališča tožnice glede malomarnega zdravljenja, zaobide izjavi obeh zdravnikov in zadevo zaključi z izjavo dr. Ž. ter doda "izostanek vzročne zveze", čeprav še vedno ni odgovorjeno na temeljno vprašanje o ustreznosti zdravljenja "lege artis", zlasti njegove postoperativne faze.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 do 2/2004) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki. Ta je v odgovoru na revizijo odgovorila na posamezne revizijske trditve in zaradi neutemeljenosti predlagala zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

V postopku je bilo ugotovljeno, da se je tožnica zdravila zaradi hripavosti in bila dne 29.5.1997 pri toženi stranki operirana na desni glasilki. Opravljena je bila laringomikroskopska ablacija nodusa desne glasilke. Po operativnem posegu je tožnica močno hripava, ima šibek glas, ki včasih izgine. Tožnica trdi, da je takšno poslabšano zdravstveno stanje posledica operacije.

Pravna podlaga za odločitev v tej zadevi je, kot je pravilno pojasnjeno v izpodbijani sodbi, v določbi 170. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89), ki določa odgovornost pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen delavec pri delu, če ni ravnal tako, kot je treba. V tem primeru gre za delo zdravnikov tožene stranke, povezanih z zdravljenjem tožnice v zvezi z operativnim posegom na desni glasilki, ki ga tožnica opredeljuje kot škodni dogodek, iz katerega je nastala škoda.

Neustrezno in nepravilno ravnanje zdravnikov pa naj bi bilo po tožničinih trditvah opustitev pojasnilne dolžnosti in izostanek ustrezne medikamentalne terapije po operaciji.

Dejanske ugotovitve, ki izhajajo iz sodb nižjih sodišč so, da je bila tožnica predhodno seznanjena z operacijo glasilke in njenimi posledicami, tako da pojasnilna dolžnost ni bila opuščena. Sama operacija je bila opravljena strokovno, pri zdravljenju tožnice po operaciji pa ni bilo opustitev, ki bi povzročile poslabšanje njenega stanja. Glede na te ugotovitve, ki so po presoji revizijskega sodišča razumno obrazložene, sledi zaključek, da ni vzročne zveze med ravnanjem zdravnikov tožene stranke v zvezi z operativnim posegom in tožničinim poslabšanjem zdravstvenega stanja. Temu revizijsko sodišče pritrjuje, saj je iz sodb nižjih sodišč, ki se opirata predvsem na izvedensko mnenje izvedenca dr. M. Ž., jasno razvidno, da gre za bolezensko stanje, ki ni v nobeni povezanosti z operacijo desne glasilke. Stanje te je skoraj normalno, težave pa pretežno izvirajo iz neoperirane leve glasilke. Potrebno je kompleksno zdravljenje s številnimi ukrepi, ki jih tožnica doslej ni v celoti sprejela.

Tožničino revizijsko izpodbijanje pravnomočne sodbe v pretežnem delu temelji na trditvah, da niso bila ugotovljena odločilna dejstva (tretji in četrti odstavek na drugi strani revizije), kar spada na področje ugotavljanja dejanskega stanja, ki po tretjem odstavku 370. člena ZPP ne more biti predmet revizijske presoje. Neupoštevne so zato posamezne trditve o izpovedih prič in o izvidu ter mnenju sodnega izvedenca in trditev o tem, da sodišče ni zahtevalo ustrezne listine. Vse navedeno predstavlja ugotovitve dejanske narave, v katere v revizijskem postopku ni mogoče posegati.

Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja je prepovedan revizijski razlog tudi tedaj, ko ga stranka formalno uveljavlja kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka. To počne tudi tožnica s trditvijo, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. To skuša konkretizirati s trditvijo, da je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami, kar naj bi veljalo za izpovedi prič. Vendar zatrjevanih nasprotij tožnica ni opredeljeno navedla, predhodno je povzela le dele izpovedi prič, ki po njenem nasprotujejo dokazni oceni o posamezni sporni okoliščini. Navedeno pa ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Isto velja glede trditve, da izpodbijana sodba ne vsebuje vseh razlogov o odločilnih dejstvih, saj sta nasprotno tako sodba sodišča druge stopnje kot prvostopenjska sodba ustrezno obrazloženi in pojasnjujeta vsa pravno odločilna dejstva in njihov pomen za končno odločitev v sporni zadevi. Tako je tudi o vprašanju terapije po operaciji zavzeto jasno stališče, izvirajoče iz izvedenih dokazov, da po operaciji ni bilo opustitev, zaradi katerih bi prišlo do poslabšanja njenega zdravstvenega stanja. Ugotovitev, da ni bilo opustitev, pomeni, da je v tem zajeto tudi vprašanje potrebnosti zdravljenja z zdravili po operaciji, o čemer je bilo v postopku razpravljano in je rezultat tega strnjen v navedenem zaključku sodišč prve in druge stopnje, ki ga tožnica s trditvami o procesni kršitvi ne more izpodbiti.

Revizijsko sodišče torej sprejema pravilne razloge izpodbijane sodbe in materialnopravne zaključke, ki utemeljujejo zavrnitev tožbenega zahtevka. Ugotovljeno je bilo, da ni podan eden od elementov odškodninskega delikta, to je vzročna zveza med tožničino škodo in uporabljenim načinom zdravljenja ter da je dokazano, da ni bilo nedopustnega ravnanja, ker so zdravniki ravnali v skladu s pravili medicinske znanosti in z ustrezno pazljivostjo, vključno z izpolnitvijo pojasnilne dolžnosti. Zato tožena stranka tožnici ni odškodninsko odgovorna. Ker so neutemeljene tudi trditve o kršitvah postopka, je revizijsko sodišče tožničino revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

Tožena strank je z odgovorom na revizijo vsebinsko tehtno odgovorila na posamezne revizijske trditve, zato je revizijsko sodišče tožeči stranki naložilo povrnitev potrebnih revizijskih stroškov tožene stranke. Te je odmerilo na podlagi stroškovnika v skladu z Zakonom o sodnih taksah in z odvetniško tarifo na 117.353 SIT.