Jedro

Tožnik je težave, s katerimi se srečuje, opredelil na način, kot jih sam zaznava (tj. kot kronične glavobole ob psihofizičnih naporih). Gre torej za njegovo (subjektivno) zaznavo težav, ki ga pestijo. Na drugi strani pa je izvedenka te konkretne tožnikove težave opredelila (predstavila) v njihovi objektivni pojavni obliki, tj. na način, kot jih obravnava klinično-psihološka stroka. Tožnik je torej težave (oziroma okoliščine, ki predstavljajo zmanjšanje njegovih življenjskih aktivnosti), zaradi katerih trpi duševne bolečine, ustrezno zatrjeval.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 24.1.2013 delno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku, in sicer za plačilo odškodnine v znesku 1.723,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.500,00 EUR od dne 6.5.2009 do dne 23.9.2009, od zneska 1.570,00 EUR od dne 6.5.2009 dalje do plačila in od zneska 153,92 EUR od dne 1.9.2009 dalje do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka I. izreka). Toženki je naložilo plačilo tožnikovih pravdnih stroškov v višini 1.288,72 EUR (točka II. izreka).

2. Iz vseh pritožbenih razlogov se je zoper ugodilni del sodbe nad zneskom 153,92 EUR pravočasno pritožila toženka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da prisojeno odškodnino zniža na znesek 153,92 EUR, v presežku pa tožbeni zahtevek zavrne ter v sorazmerju z dejanskim uspehom pravdnih strank v postopku spremeni izrek o stroških postopka. V pritožbi navaja, da predstavlja sporni znesek v višini 1.570,00 EUR odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, do katere pa tožnik po njenem mnenju ni upravičen. Sodišče je odločitev o duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti oprlo na ugotovitev, da se posledice poškodbe manifestirajo v občasnih glavobolih (zaradi katerih tožnik trpi), vendar pa podlage za takšno odločitev v izvedenih dokazih ni. Tožnik svojih trditev ni izkazal. Sodišče se sicer opira na mnenje izvedenke klinične psihologije, ki je pri tožniku ugotovila blažjo travmatsko poškodbo možganov, ni pa podala mnenja o posledičnih glavobolih. Tako je bila pri tožniku ugotovljena zgolj blažja travmatska poškodba, ki vpliva le na njegovo kognitivno in izvršilno sposobnost, a takih posledic tožnik v svojih vlogah ni navajal. Tudi argument, da bi tožnik, če bi imel take težave že pred predmetno nezgodo, ne mogel izkazati delovne uspešnosti na prejšnjem delovnem mestu (kar je podlaga za novo zaposlitev), ne vzdrži, saj je do napredovanja prišlo šele dve leti po nezgodi (pri čemer je vprašanje, kako je ob zmanjšani kognitivni sposobnosti lahko izkazal delovno uspešnost). Podrejeno toženka navaja še, da glavoboli, ki se kažejo pri tožniku, niso podlaga za prisojo tako visoke odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

3. Tožnik je v odgovoru predlagal zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožnik tožbenih trditev o glavobolih ni izkazal ter da ni v postopku na prvi stopnji z ničemer zatrjeval obstoja kognitivnih težav. Tožnik je vse svoje težave, s katerimi se sooča v posledici pretresa možganov, ki ga je utrpel v prometni nezgodi dne 2.11.2008, opisal (1) kot kronični popoškodbeni glavobol, ki se mu pojavlja ob psihofizičnih naporih, izpostavljenosti hrupu, močni svetlobi, cigaretnemu dimu in ob vremenskih spremembah, in ki ga ovira tako pri delu kot prostočasnih aktivnostih (npr. pri športu, delu okrog hiše). Izvedenka A. S. je po pregledu tožnika ter analizi razpoložljive medicinske dokumentacije pri slednjemu ugotovila posttravmatsko stresno motnjo, katere posledica so nevropsihološki deficiti (ki jih izvedenka v svojem izvedenskem mnenju tudi natančno pojasnjuje) ter znižana kognitivna in izvršilna sposobnost, kar je vse posledica poškodbe (pretresa) možganov (2). Pritožbeno sodišče ne dvomi, da so s strani tožnika zatrjevani glavoboli oziroma s strani izvedenke ugotovljeni nevropsihološki deficiti in kognitivne težave zgolj različna poimenovanja (oz. opredelitve) istih težav. Tožnik je težave, s katerimi se srečuje, opredelil na način, kot jih sam zaznava (tj. kot kronične glavobole ob psihofizičnih naporih). Gre torej za njegovo (subjektivno) zaznavo težav, ki ga pestijo. Na drugi strani pa je izvedenka te konkretne tožnikove težave (3) opredelila (predstavila) v njihovi objektivni pojavni obliki, tj. na način, kot jih obravnava klinično-psihološka stroka. Po prepričanju pritožbenega sodišča je zato tožnik težave (oziroma okoliščine, ki predstavljajo zmanjšanje njegovih življenjskih aktivnosti), zaradi katerih trpi duševne bolečine, ustrezno zatrjeval. Ker je izvedeni dokazni postopek te težave tudi potrdil, so v tej smeri postavljeni pritožbeni očitki neutemeljeni.

6. Toženka podrejeno navaja tudi, da je odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti odmerjena previsoko. Vendar pa so njene navedbe preveč pavšalne. Z ničemer namreč konkretno ne pojasni, zakaj naj bi bila odškodnina v izpodbijanem delu odmerjena previsoko (ne omenja niti morebitne konkretne sodne prakse, ki bi bila z njo v nasprotju), zaradi česar ne vzbudi prav nobenega dvoma v pravilnost odmere odškodnine s strani sodišča prve stopnje. Ob tem pritožbeno sodišče pripominja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu sodbe ugotovilo in upoštevalo vse pravno relevantne okoliščine (težave tožnika, starost, poklic, itd.), na podlagi teh ugotovitev pa tudi ustrezno ocenilo višino odškodnine, ki mu gre iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

7. Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

8. Toženka s svojo pritožbo ni uspela, zato sama krije stroške pritožbenega postopka nastale z vložitvijo pritožbe (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Tudi tožnik krije sam svoje stroške nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k predmetni odločitvi o pritožbi toženke (1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

(1) V tožbi oziroma pripravljalni vlogi z dne 4.7.2011. (2) Glej izvedensko mnenje z dne 12.4.2012 in njegovo dopolnitev prejeto dne 31.12.2012. (3) In sicer tudi kognitivne težave, ki jih je tožnik v postopku opisoval na način, kot jih doživlja.