Jedro

Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, ki temelji na izvedenskem mnenju izvedenca psihiatra, da škodni dogodek ni bil razlog za invalidsko upokojitev prve tožnice ali njeno slabše trajno funkcioniranje, temveč bolezen možganov. Enako velja za drugega tožnika, ki mu je bila III. kategorija invalidnosti priznana zaradi stopnjevanja motenj, ki so bile pri njem prisotne že pred škodnim dogodkom, priznana mu je bila zaradi posledic bolezni možganov in ne zaradi stresnega dogodka. Zato je bil rentni zahtevek pravilno zavrnjen.

Izrek

I.Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta prvi in tretji toženec dolžna prvi tožnici v roku 15 dni solidarno z A. A. po delni zamudni sodbi Okrožnega sodišča v Kranju I P 644/2014 z dne 25. 5. 2020 plačati 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 11. 2014 (točka I izreka). V presežku (za plačilo 17.000,00 EUR z obrestmi in za plačilo mesečne rente v znesku 180,00 EUR od 26. 11. 2014 dalje) je tožbeni zahtevek prve tožnice zavrnilo (točki II in III izreka). Razsodilo je tudi, da sta prvi in tretji toženec dolžna drugemu tožniku v roku 15 dni solidarno z A. A. po delni zamudni sodbi Okrožnega sodišča v Kranju I P 644/2014 z dne 25. 5. 2020 plačati 2.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 2. 2015 (točka IV izreka). V presežku (za plačilo 3.100,00 EUR z obrestmi in za plačilo rente v znesku 8.851,68 EUR z obrestmi in v mesečnem znesku 553,23 EUR z obrestmi) je tožbeni zahtevek drugega tožnika zavrnilo (točki V in VI izreka). Nadalje je razsodilo, da sta prvi in tretji toženec v roku 15 dni dolžna tretjemu tožniku solidarno z A. A. po delni zamudni sodbi Okrožnega sodišča v Kranju I P 644/2014 z dne 25. 5. 2020 plačati 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 2. 2015 (točka VII izreka). V presežku (za plačilo 3.000,00 EUR z obrestmi) je tožbeni zahtevek tretjega tožnika zavrnilo (točka VIII izreka). Obema tožencema je tudi naložilo, da sta dolžna prvi tožnici in drugemu tožniku kot dedičema po pokojni četrti tožnici B. B. v roku 15 dni solidarno z A. A. po delni zamudni sodbi Okrožnega sodišča v Kranju I P 644/2014 z dne 25. 5. 2020 plačati 1.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 2. 2015 (točka IX izreka). V presežku (za plačilo 1.800,00 EUR z obrestmi) je tožbeni zahtevek dedičev četrte tožnice zavrnilo (točka X izreka). Odločilo je tudi o povrnitvi pravdnih stroškov (točki XI in XII izreka).

2.Zoper sodbo so se pritožili tožniki ter prvi in tretji toženec.

3.Tožniki sodbo izpodbijajo v zavrnilnem delu iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajajo, da je že iz primerjave z delno zamudno sodbo Okrožnega sodišča v Kranju opr. št. I P 644/2014 z dne 25. 2. 2020 razvidno, da je sodišče prisodilo prenizko odškodnino. Prvi tožnici bi tako sodišče prve stopnje za strah moralo priznati odškodnino v znesku 2.300,00 EUR (tožnica je doživela intenziven primarni strah, ker je šlo za izredno agresivno dejanje v njenem domu) in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti znesek 13.000,00 EUR (za dve leti življenja s psihičnimi posledicami). Drugi tožnik bi bil za strah upravičen do zneska 2.300,00 EUR (doživel je intenziven primarni strah, saj so ga na domu teple tri mlajše osebe), za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem pa do zneska 2.300,00 EUR do 3.000,00 EUR. Tretji tožnik je upravičen do odškodnine za strah v višini 1.300,00 EUR (doživel je intenziven primarni strah, njegovo duševno zdravje je bilo dlje časa porušeno, ker po škodnem dogodku ni več upal ven iz hiše), za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem pa do zneska 3.000,00 EUR. Četrta tožnica je za prestani strah upravičena do odškodnine v znesku 1.300,00 EUR (doživela je intenziven primarni strah in je bila takoj po dogodku v šoku, zaradi česar je bilo njeno duševno stanje dlje časa porušeno). Nepravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da škodni dogodek ni prispeval k nezmožnosti za delo prve tožnice in drugega tožnika. Iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca psihiatrične stroke C. C. z dopolnitvami izhaja, da je škodni dogodek nekako tretjino prispeval k nastanku nezmožnosti za opravljanje dela prve tožnice in drugega tožnika. Gre za kumulativno vzročnost. Zato je sodišče nepravilno zavrnilo tožbeni zahtevek iz naslova plačila denarne rente. Neutemeljena pa je tudi zavrnitev tožbenih zahtevkov tožnikov iz naslova posega v človekovo osebno svobodo, torej začasnega odvzema prostosti. Trije mladi moški so vdrli v njihov dom in jih tam proti njihovi volji zadrževali ter zahtevali plačilo dolga njihovega sorodnika. Obsojenci so bili zelo agresivni in so si povsem nemočne člane družine podredili tudi s fizično prisilo, zaradi česar je prišlo tudi do telesnih poškodb. Tožniki so napad obsojencev z odvzemom prostosti doživljali z veliko mero nelagodja, saj so bili ujetniki in hkrati še žrtve kaznivih dejanj v lastnem domu.

4.Prvi in tretji toženec na pritožbo tožnikov nista odgovorila.

5.Prvi in tretji toženec sodbo izpodbijata v ugodilnem delu iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikom dosodi nižjo odškodnino za utrpelo nematerialno škodo, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajata, da je tretji toženec v času škodnega dogodka pri hoji uporabljal bergle in ni nikogar poškodoval, niti z nogo, niti z roko ali berglo. S tem bi ogrozil svoje zdravstveno stanje. Prva tožnica se je že pred škodnim dogodkom zdravila zaradi psihičnih težav, pri njej gre za organsko spremenjenost v možganskih tkivih. Tako ni dokazala, da bi sam škodni dogodek bistveno vplival na njene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnica je bila že pred škodnim dogodkom obremenjena zaradi dogajanj v domačem okolju, bila je tesnobna, brezvoljna, imela je občutek nemoči, izčrpanosti, motnje spanja. Zato je odškodnina iz tega naslova v višini 3.000,00 EUR pretirana.

Ob dejstvu, da je sodišče zoper povzročitelja udarca v prsni koš A. A. že izdalo zamudno sodbo, je bila za ugotavljanje odškodninske odgovornosti prvega in tretjega toženca bistvena le škoda, nastala v posledici udarcev v predel lopatice. Drugi tožnik sam v izpovedbi ni navajal bolečin v lopatici, torej pri njem ni šlo za bolečino, ki bi izvirala iz ravnanj prvega in tretjega toženca. Gre za zelo lahko poškodbo, za lajšanje bolečin drugi tožnik tudi ni užival protibolečinskih sredstev, kar pomeni, da v zvezi z udarnino lopatice ni trpel nobenih bolečin. Tudi drugi tožnik se je že pred škodnim dogodkom spopadal s psihičnimi težavami. Odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 1.700,00 EUR je previsoka. Drugi tožnik tudi ni upravičen do odškodnine iz naslova strahu, saj je izpovedal, da ga ob napadu ni bilo tako zelo strah.

Tretji tožnik ni dokazal trajanja zdravljenja, kot ga sam navaja. V spis je predložil le izvid s pregleda takoj po dogodku. Tudi po oceni izvedenca se njegove poškodbe uvrščajo med zelo lahke primere. Tretji tožnik ni trpel ne intenzivnih ne dolgotrajnih bolečin niti nevšečnosti, ki bi utemeljevale odškodnino v znesku 1.000,00 EUR, kot jo je dosodilo sodišče. Tudi na večkrat postavljena vprašanja glede njegovega strahu ob napadu ni uspel potrditi navedb v tožbi. Sodišče bi moralo v tem delu tožbeni zahtevek zavrniti.

Glede strahu četrte tožnice, ki je med postopkom umrla, je sodišče svojo odločitev oprlo le na izpoved drugega tožnika, ki pa je bila podana le za potrebe tega postopka, z njo je tudi močno pretiraval. Priča D. D. je na zaslišanju izpovedala, da so se prav vsi tožniki med seboj dogovorili glede opisa njihovih poškodb, nevšečnosti in strahu, vse z namenom pridobiti čim večjo odškodnino od tožencev.

6.Tožniki so na pritožbo obeh tožencev odgovorili in predlagali zavrnitev pritožbe.

7.Pritožbi nista utemeljeni.

Glede odgovornosti tretjega toženca

8.Neutemeljena je pritožbena navedba, da tretji toženec v škodnem dogodku dne 26. 11. 2011 ni nikogar poškodoval. Sodišče prve stopnje je bilo glede tega vprašanja vezano na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo Okrajnega sodišča v Kranju II K 000/2013, z dne 25. 11. 2014. Tudi tretji toženec je bil spoznan storitve dveh kaznivih dejanj, lahke telesne poškodbe in kvalificirane oblike kaznivega dejanja samovoljnosti, saj je dolg poskušal izterjati z uporabo sile zoper drugega in tretjega tožnika.

Glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo

9.Sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pri odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče uporabilo določbo 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ), po kateri sta merili za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na stopnjo in trajanje bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine primera, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstva, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

10.Tožniki višino prisojene odškodnine neutemeljeno primerjajo s tisto, ki jim je bila dosojena z zamudno sodbo zoper drugega toženca. Institut zamudne sodbe je izraz afirmativne litiskontestacije. Vzpostavlja se absolutna domneva, da toženec priznava tožnikove trditve, na katere opira zahtevek. Izdana zamudna sodba zoper drugega toženca je torej temeljila na domnevi, da priznava vse trditve tožnikov, ki so se zato štele za resnične. Z izpodbijano sodbo pa je sodišče prve stopnje odločilo o tožbenih zahtevkih tožnikov na podlagi procesnega gradiva obeh pravdnih strank in izvedbe dokaznega postopka. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje dokazni postopek ni potrdil resničnosti vseh s strani tožnikov zatrjevanih dejstev, zato ni mogoče enostavno primerjati višine dosojenih odškodnin v obeh sodbah.

11.Prva tožnica ni bila fizično poškodovana. Odškodnini iz naslova strahu (1.000,00 EUR) in duševnih bolečin zaradi (začasnega) zmanjšanja življenjske aktivnosti (3.000,00 EUR) sta določeni v primerni višini. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo tako stopnjo kot trajanje strahu in bolečin. Toženca v pritožbi opozarjata na dejstvo, da je tožnica psihične težave imela že pred škodnim dogodkom in se je zaradi njih tudi že večkrat psihiatrično zdravila. Vse te okoliščine je sodišče prve stopnje pri določitvi odškodnine pravilno upoštevalo (točka 82 obrazložitve sodbe), pravilno je tudi ugotovilo, da je prva tožnica dobro leto od škodnega dogodka trpela večjo psihično obremenjenost (anksiozna depresivna simptomatika je prešla v posttravmatsko stresno motnjo), ki je izzvenela s koncem drugega leta, kasneje pa so drugi stresni dogodki prevladali nad škodnim dogodkom (vse posledice na duševnem področju so podrobno pojasnjene v točkah 83 do 88 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

12.Drugi tožnik je udarce v hrbet (izrecno je omenil tudi udarec v lopatico) potrdil s svojo izpovedbo, prav tako tudi izvedenec travmatolog v izvedenskem mnenju. Ker je bil za udarec v prsni koš odgovoren le drugi toženec, drugi tožnik pa je glavnino bolečin pripisal udarcu v prsni koš, je sodišče le 1/3 telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem pripisalo udarcem v hrbet, za kar sta odgovorna tudi prvi in tretji toženec. Neutemeljena je torej pritožbena navedba tožencev, da drugi tožnik v zvezi z udarnino lopatice ni trpel nobenih bolečin. Sodišče prve stopnje je prav tako upoštevalo, da je tudi drugi tožnik psihične motnje imel že pred škodnim dogodkom, po dogodku pa so bile njegove težave nekaj časa večje, kot pred dogodkom, po enem letu od škodnega dogodka pa drugi tožnik ni več navajal simptomov posttravmatske stresne motnje in so stresi zaradi zadev, ki niso vezani na obravnavani dogodek, pretehtali težave zaradi dogodka. Odškodnina v znesku 1.700,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem tudi po oceni pritožbenega sodišča predstavlja pravično zadoščenje. Enako velja za odškodnino za strah v znesku 1.200,00 EUR. Tožnik je v svoji izpovedbi potrdil, da ga je bilo strah od samega napada dalje (stran 24 prepisa zvočnega posnetka naroka z dne 27. 8. 2020), pri tem pa je poudaril, da je še hujše kasneje, ko strah pride za tabo in je posledično imel izredne probleme.

13.Tretji tožnik je v škodnem dogodku dobil udarnino glave, odrgnino prsnega koša in udarnino desne goleni. Izvedenec je potrdil, da je zdravljenje poškodb trajalo 10 do 14 dni. Nekaj dni je trpel zmerne bolečine, teden dni pa še občasne blage bolečine. Nekaj časa ni hotel zapuščati doma, bil je nervozen. Nastanka hudih bolečin sodišče prve stopnje ni ugotovilo, zato je tovrstna pritožbena navedba neutemeljena. Sodišče prve stopnje mu je glede na stopnjo in trajanje telesnih bolečin prisodilo pravično odškodnino v znesku 1.000,00 EUR. Po oceni pritožbenega sodišča ni podlage ne za zvišanje in ne za znižanje tako prisojene odškodnine. Enako velja za prisojeno odškodnino za strah v znesku 1.000,00 EUR. Tretji tožnik je v izpovedbi potrdil, da ga je bilo strah tudi zase, ne le za starša (stran 39 prepisa zvočnega posnetka naroka z dne 27. 8. 2020). Zato ne drži pritožbena navedba tožencev, da ta tožnik ni uspel potrditi navedb v tožbi.

14.Glede odškodnine za strah, ki ga je utrpela četrta tožnica, ni razloga, da sodišče prve stopnje ne bi verjelo izpovedbi drugega tožnika, da je bila četrta tožnica po dogodku pod takšnim stresom, da ni vedela, kdo jo je udaril in koliko jih je bilo. Dogodek jo je tako prestrašil, da sta se z možem E. B. bala že, če je zazvonil zvonec, vrat pa si nista upala odpreti. Starša nista več hotela biti sama doma. Enako so izpovedali tudi prva tožnica in tretji tožnik, pa tudi priča F. F., zato ne drži pritožbena navedba, da je sodišče odločitev oprlo le na izpoved drugega tožnika. Tudi izpovedba priče D. D. ne more ovreči pravilnosti ugotovitev sodišča o pretrpljenem strahu četrte tožnice, saj je življenjsko logično, da se je tudi ona ob fizičnem nasilju ustrašila. Prisojena odškodnina za strah četrte tožnice v znesku 800,00 EUR je primerna intenziteti in trajanju strahu.

15.Tožniki so kršitev osebnostnih pravic v tožbi zatrjevali v okviru postavke duševnih bolečin. Tu so navajali tako zmanjšanje življenjske aktivnosti kot tudi okrnitev pravice do fizičnega in psihičnega zdravja, do dostojanstva, okrnjeno svobodo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila tožnikom odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za strah, duševne bolečine zaradi (začasnega) zmanjšanja življenjske aktivnosti že priznana v okviru posameznih prej navedenih postavk. Kakšnega posebnega trpljenja zaradi omejitve svobode tudi po oceni pritožbenega sodišča tožniki niso utrpeli. Škodni dogodek ni trajal toliko časa, da bi lahko govorili o kakšnem "ujetništvu v lastnem domu", kot so se v pritožbi izrazili tožniki, zato iz tega razloga niso upravičeni do višje odškodnine. Vsaka telesna poškodba je hkrati poseg v dostojanstvo osebe, vendar v obravnavanem primeru to ni razlog za neko dodatno zvišanje odškodnine poleg že prisojene.

Glede zahtevka za plačilo rente prvi tožnici in drugemu tožniku

16.Glede zahtevka za plačilo rente je sodišče prve stopnje v točki 95 obrazložitve sodbe pojasnilo, da prva tožnica, na kateri je bilo dokazno breme glede višine mesečne rente, kljub opozorilu tožencev ni predložila nobenih dokazil, s katerimi bi utemeljila višino vtoževane rente (ne dokazil o plači tožnice pred upokojitvijo ne o višini njene pokojnine). Že iz tega razloga je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek prve tožnice za plačilo rente pravilno zavrnilo. Prva tožnica v pritožbi te ugotovitve sodišča prve stopnje ne izpodbija. Tudi sicer pa se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, ki temelji na izvedenskem mnenju izvedenca psihiatra, da škodni dogodek ni bil razlog za invalidsko upokojitev prve tožnice ali njeno slabše trajno funkcioniranje, temveč bolezen možganov. Enako velja za drugega tožnika, ki mu je bila III. kategorija invalidnosti priznana zaradi stopnjevanja motenj, ki so bile pri njem prisotne že pred škodnim dogodkom, priznana mu je bila zaradi posledic bolezni možganov in ne zaradi stresnega dogodka. Pritožnika se v pritožbi sklicujeta na zapis izvedenca v mnenju, da bi škodni dogodek lahko prispeval eno tretjino k nastanku nezmožnosti opravljati delo (stran 13 osnovnega mnenja). Vendar je izvedenec v dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 12. 10. 2022 pojasnil, da je bil pri prvi tožnici obravnavani dogodek vzrok za psihično trpljenje največ še v času dveh naslednjih hospitalizacij po dogodku, to je eno do dve leti. Kasnejši vzroki so izhajali iz partnerskih nesoglasij in težav na delovnem mestu, katere pa so bile prisotne že pred škodnim dogodkom. Trajnih posledic dogodka ni bilo. Glede drugega tožnika je izvedenec pojasnil, da ni jasnih dokazov, da je obravnavani dogodek res sprožil hujše in dolgoročne posledice. Psihične težave je imel tudi pred obravnavanim dogodkom in v poteku motenj ni najti nedvomno opisanega jasnega upada funkcioniranja, ki bi ga lahko pripisali obravnavanemu dogodku. V zapisih je več poročil, da drugi tožnik svoje trpljenje povezuje z obravnavanim dogodkom, dokazov za to povezavo pa v dokumentaciji v času po enem letu po dogodku ni več možno najti. Glede na navedeno s pretežno verjetnostjo ni dokazana vzročna zveza med škodnim dogodkom in nesposobnostjo tožnikov za delo. Zapis izvedenca, na katerega se sklicujeta pritožnika, je treba upoštevati v povezavi z njegovimi ostalimi ugotovitvami in zaključki, ki pa ne potrjujejo v zadostni meri trditev pritožnikov o vzročni povezanosti med škodnim dogodkom in njuno nesposobnostjo za delo.

17.Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18.Obe stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške, saj s pritožbama nista bili uspešni (1. odst. 154. člena ZPP), odgovor tožeče stranke na pritožbo tožencev pa ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato ne gre za potreben strošek (1. odst. 155. člena ZPP).