Jedro

Z devizno klavzulo zavarovane terjatve iz naslova delavskih obveznic so se po prijavi terjatve pravnih prednikov tožeče stranke v stečaju nad toženo stranko spremenile v zahtevek na plačilo denarne terjatve v domači valuti.

Po določbi 1. odst. 42. člena ZPPSL/89 pa ima sklep o potrditvi prisilne poravnave za vse upnike (in njihove pravne naslednike - univerzalne ali singularne), katerih terjatve so bile ugotovljene, moč izvršilnega naslova.

Izvršilni naslov, ki se glasi na denarno terjatev v domači valuti, pa v konkretnem primeru onemogoča kasnejšo valorizacijo tolarske terjatve.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem prvem odst. izreka spremeni tako, da se v tem delu tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 8 dni povrniti pravdne stroške v višini 512.090,00 SIT in pritožbene stroške v višini 856.661,00 SIT.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem delu sodbe razsodilo, da je dolžna tožena stranka v roku 8 dni plačati tožeči stranki tolarsko protivrednost 194.471,87 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.4.1995 dalje do plačila.

Odločilo je tudi, da je v istem roku dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 913.609,00 SIT.

Zoper ta del sodbe se je tožena stranka pritožila iz vseh pritožbenih razlogov in pri tem priglasila pritožbene stroške. Predlagala je spremembo oz. razveljavitev izpodbijanega dela sodbe. Navedla je, da je nesporno, da je bila nad toženo stranko dne 31.3.1992 potrjena prisilna poravnava ter da je bila med drugimi terjatvami priznana tudi terjatev tožeče stranke iz naslova delavskih obveznic v višini 3.759.016,80 SIT. Torej se je sodišče prve stopnje spustilo v obravnavanje terjatve, ki je bila že priznana s sklepom o potrditvi prisilne poravnave, zaradi česar bi bilo potrebno tožbo zavreči. Dejstvo je, da je tožeča stranka oz. družba C. d.o.o., ki je terjatev (v stečaju) prijavila, v svoji prijavi zahtevala, da se ji navedena terjatev izplača v tolarjih, in sicer v višini, ki ji je bila priznana. V prijavi ni zahtevka po deviznem izplačilu. Če pa vtoževana terjatev predstavlja dodatno obveznost, bi morala tožeča stranka najprej postaviti ugotovitveni zahtevek (skladno z določbo 45. člena ZPPSL/89). Tožena stranka pa ugovarja tudi zastaranje terjatve, saj je potekel 3 letni zastaralni rok, v katerem bi tožeča stranka še lahko zahtevala izpolnitev svoje obveznosti. Sicer pa se zakonite zamudne obresti uporabljajo pri zamudi s plačilom zneskov v domači valuti in ne za zahtevke z devizno klavzulo ali v tuji valuti.

Nejasen je tudi izračun sodišča prve stopnje glede višine obveznosti tožene stranke. Tožeča stranka pa je obračunala tudi obresti na obresti, kar je po določbi 1. odst. 400. člena ZOR izrecno prepovedano. Sicer pa je tožena stranka z zneskom, ki je naveden v uradnem zaznamku APP RS z dne 8.8.1995, poravnala prav terjatev iz naslova delavskih obveznic, ki so predmet tega pravdnega postopka, zato so drugačni zaključki sodišča prve stopnje napačni.

Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila, predlagala njeno zavrnitev in pri tem priglasila stroške odgovora na pritožbo.

Navedla je, da vtoževana terjatev "predstavlja razliko v obrestih na osnovi odkupa obveznic v obrestni meri, ki so bile dogovorjene v višini 10% v tolarski protivrednosti na dan plačila ob pogojih sklenitve prisilne poravnave". Priznana terjatev v prisilni poravnavi ne predstavlja in ne priznava ohranitve realne vrednosti v DEM in zakonitih zamudnih obresti, čeprav je tožnica upravičena do realnega zneska. Zato je poudarila, da "vtožuje razliko med priznano terjatvijo v prisilni poravnavi in realno vrednostjo odkupljene terjatve, kot je razvidno iz predloženega obračuna". Ker dajatveni zahtevek vsebuje tudi ugotovitvenega, so navedbe tožene stranke o "nesklepčnosti" tožbe neutemeljene. Neutemeljen je tudi ugovor zastaranja, saj je bilo v prisilni poravnavi določeno, da terjatev zapade v plačilo v 3 letih po potrditvi prisilne poravnave, kar je bilo dne 31.3.1992. Pred zapadlostjo pa zastaranje ne more teči. Sicer pa je sodišče prve stopnje tožeči stranki pravilno dosodilo zakonite zamudne obresti, "saj je že v prisilni poravnavi navedeno, da se obveznosti poravnajo v tolarski protivrednosti DEM s pripadajočimi obrestmi".

Pritožba je utemeljena.

Iz obrazložitve sklepa o potrditvi prisilne poravnave z dne 31.3.1992 (priloga A7 v spisu), ki ga je ocenilo tudi sodišče prve stopnje, je razvidno, da je bil v konkretnem primeru zoper stečajnega dolžnika - toženo stranko dne 27.5.1991 (s sklepom Temeljnega sodišča v Novem mestu, Enote v Novem mestu, opr. št. St 6/91) začet stečajni postopek. Zaradi sklenitve prisilne poravnave v stečaju pa je bil nato stečajni postopek nad toženo stranko ustavljen (4. odst. 152. člena ZPPSL/89).

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani odločbi ugotovilo, da je družba C. d.o.o. odkupila del (delavskih) obveznic v višini 2.847.091,00 SIT in obresti v znesku 21.897,00 SIT. Ta terjatev je bila prijavljena v seznamu pod št. 181 pri prijavi delavcev iz naslova obveznic, ki so bile v postopku priznane. Nadalje je ugotovilo, da so delavci (po seznamu) prodali obveznice, in to v skupni višini 220.691,41 DEM (glavnica 219.007,00 DEM, obresti 1.684,41 DEM), kar predstavlja v tolarskem znesku glavnico v višini 2.847.091,00 SIT, obresti pa v višini 21.897,30 SIT, skupno 2.868.988,30 SIT (za preračun je sodišče upoštevalo tečaj 13,00 SIT za 1 DEM). Na podlagi teh ugotovitev je zaključilo, da je bila celotna terjatev iz naslova obveznic 220.691,41 DEM, medtem ko je bilo po prisilni poravnavi tožeči stranki priznanih le 3.759.016,80, kar ob upoštevanju tečaja 50,3729 SIT za 1 DEM znaša le 74.623,79 DEM. Razlika tako znaša 146.067,62 DEM, kar skupaj z 10 % realnimi letnimi obrestmi (v znesku 48.404,25 DEM) znaša 194.471,87 DEM. Ker tožena stranka ni dokazala, da je ta znesek plačala, je v tej višini tožbenemu zahtevku tožeče stranke (v tolarski protivrednosti s pripadki) ugodilo.

Iz tako ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga tožena stranka v pritožbi niti ni izpodbijala, izhaja, da vtoževano terjatev predstavlja znesek, ki je višji od terjatve, do katere je tožeča stranka upravičena po izvršilnem naslovu - potrjeni prisilni poravnavi (priloga A7 v spisu). Zato v konkretnem primeru ne gre za zahtevek, o katerem bi že bilo pravnomočno odločeno s sklepom Temeljnega sodišča v Novem mestu, Enota v Novem mestu, opr. št. St 6/91 z dne 31.3.1992, kar je tožena stranka zmotno trdila v pritožbi.

Vendar pa je iz gornjega povzetka dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, prav tako iz izračuna vtoževanega zneska tožeče stranke (priloga A6 v spisu), nenazadnje pa tudi iz navedb tožeče stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje in v odgovoru na pritožbo, mogoče razbrati, da vtoževani znesek predstavlja (tečajno) razliko med realno vrednostjo obveznic in priznano terjatvijo po sklepu o potrditvi prisilne poravnave.

Bistveno za razrešitev spornega razmerja je zato odgovoriti na pravno vprašanje, ali je tožeča stranka upravičena do plačila navedenih tečajnih razlik, do katerih je prišlo zaradi prijave terjatve v stečaju (in prisilne poravnave v stečaju) nad toženo stranko.

Z devizno klavzulo zavarovane terjatve iz naslova delavskih obveznic so se po prijavi terjatve pravnih prednikov tožeče stranke v stečaju nad toženo stranko spremenile v zahtevek na plačilo denarne terjatve v domači valuti. Iz izračuna vtoževanega zneska, ki ga je pripravila tožeča stranka (priloga A6 v spisu), je mogoče razbrati, da je bila ob začetku stečaja nad toženo stranko (s strani pravnih prednikov tožeče stranke) prijavljena celotna odkupljena terjatev iz naslova delavskih obveznic. Po določbi 1. odst. 42. člena ZPPSL/89 pa ima sklep o potrditvi prisilne poravnave za vse upnike (in njihove pravne naslednike - univerzalne ali singularne), katerih terjatve so bile ugotovljene, moč izvršilnega naslova. Tožeča stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da je od družbe C. d.o.o. odkupila terjatev do tožene stranke, ki je bila priznana s sklepom o potrditvi prisilne poravnave, opr. št. 6/91 z dne 31.3.1992, pod zap. št. 130 (prim. tudi prilogo A7 v spisu). Izvršilni naslov, ki se glasi na denarno terjatev v domači valuti, pa v konkretnem primeru onemogoča kasnejšo valorizacijo tolarske terjatve (prim. sodbo in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 9.12.1998, opr. št. II Ips 477/97).

Ob pravilnih dejanskih ugotovitvah je tako sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbe materialnega prava, ko je zahtevku tožeče stranke ugodilo. Pritožbi je bilo zato potrebno ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu spremeniti, kot izhaja iz izreka te odločbe (4. točka 373. člena ZPP/77).

Ker je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, je bilo potrebno po določbi 2. odst. 166. člena ZPP/77 odločiti o stroških vsega postopka.

Potrebne pravdne stroške, ki gredo toženi stranki (po 1. odst. 154. člena ZPP/77), tako predstavljajo: - stroški za sestavo odgovora na tožbo v višini 1.300 točk po OT (prim. tar. št. 14/1 v zvezi s 1. odst. 16. člena OT, ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 66,50 SIT); - stroški za sestavo pripravljalne vloge v višini 975 točk po OT (prim. tar. št. 14/2 v zvezi s 1. odst. 16. člena OT, ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 76,50 SIT); - stroški zastopanja na dveh narokih (v skladu s specifikacijo stroškovnika) v višini 1.300 točk (po tar. št. 15/2 OT); - stroški za odsotnost iz pisarne 2 x po 120 točk, skupaj 240 točk (po 3. odst. 13. člena OT); - stroški sodnih taks za odgovor na tožbo v znesku 178.659,00 SIT.

Pri izračunu odvetniških stroškov je pritožbeno sodišče upoštevalo vrednost točke, ki ob odločanju znaša 87,40 SIT.

Toženi stranki pa ni priznalo stroškov kilometrine, saj v skladu s 5. odst. 14. člena OT ni navedla dneva, ko je to storitev odvetniku plačala (da bi bilo izračun kilometrine mogoče preveriti).

Potrebne pritožbene stroške, ki gredo toženi stranki, pa predstavljajo: - stroški sodnih taks za pritožbo v znesku 714.636,00 SIT (po tar. št 3/1 in 3/6); - stroški za sestavo pritožbe (tar. št. 16/1 OT) v višini 1.625 točk, kar ob vrednosti točke 87,40 SIT na dan odločanja znaša 142.025,00 SIT.