Jedro

Tožena stranka v obravnavanem primeru ne razrešuje vprašanja, ali je podano kaznivo dejanje in storilčeva kazenska odgovornost, ampak samo ugotavlja tožnikov materialni položaj, pri čemer premoženjska korist ni zakonski znak kaznivega dejanja, za katerega je bil tožnik pravnomočno spoznan za krivega. V obravnavanem primeru v zvezi z ugotavljanjem materialnega položaja tožnika se tožena stranka ne more sklicevati na 149. člen ZUP v tem smislu, da bi bila vezana na ugotovitev o pridobljenem premoženju za potrebe odločanja o dodelitvi brezplačne pravne pomoči.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Okrožnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani št. Bpp 1516/2016-3 z dne 10. 6. 2016 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo organa za brezplačno pravno pomoč opr. št. Bpp 1516/2016 z dne 10. 6. 2016 je podpredsednica Okrožnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju: tožena stranka) zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči za sestavo in vložitev pritožbe zoper sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. III P 736/2015 z dne 19. 4. 2016. 2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožena stranka odločbo izdala na podlagi 149. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa, da je organ za brezplačno pravno pomoč pri ugotavljanju dejanskega stanja vezan na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, s katero je obtoženec spoznan za krivega. Tožena stranka je namreč po vpogledu v kazenski vpisnik ugotovila, da je bil tožnik dne 9. 11. 2010 s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. III K 6021/2010 (v nadaljevanju pravnomočna kazenska obsodba) spoznan za krivega kaznivega dejanja zlorabe prostitucije in kaznivega dejanja izsiljevanja, izrečena mu je bila enotna kazen 8 let in 5 mesecev zapora ter stranska denarna kazen 32.190,00 EUR. Iz izreka pravnomočne kazenske obsodbe izhaja tudi, da si je tožnik v času izvrševanja kaznivih dejanj pridobil najmanj 80.000,00 EUR, kar pomeni, da ima tožnik oziroma njegova družina prihranke oziroma premoženje, ki dosega ali presega višino mejnega zneska 13.780,00 EUR po določbi prvega odstavka 27. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) v povezavi s šestim odstavkom 36. člena ZSVarPre-C v zvezi z 14. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Predmetno izključuje pravico do dodelitve brezplačne pravne pomoči. 3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in trdi, da je tožena stranka ugotavljala premoženje tožnika v nasprotju s petim odstavkom 139. člena ZUP, ki določa, da si uradna oseba, ki vodi postopek lahko priskrbi podatke, ki se (med drugim) nanašajo na kazenske obsodbe le, če tako določa zakon, ali na podlagi izrecne pisne privolitve stranke oziroma druge osebe, na katero se ti podatki nanašajo. Tožena stranka bi na podlagi zakonske podlage iz ZSVarPre in Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS) lahko od Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij pridobila zgolj podatke o začetku in izteku prestajanja kazni zapora. Po mnenju tožnika nobena izmed predpostavk iz določb ZUP, niti ZSVarPre, ZUPJS ali ZBPP ni bila izpolnjena, zato tožena stranka ni imela zakonske podlage za pridobitev njegove kazenske obsodbe, vanjo ne bi smela vpogledati in njene vsebine ne bi smela uporabiti oziroma zlorabiti za zavrnitev dodelitve brezplačne pravne pomoči socialno ogroženim osebam pri uveljavljanju z Ustavo zajamčenih pravic. Poleg vsega tega pa tožnik graja tudi vsebino izpodbijane odločbe v zvezi z ugotovitvijo iz pravnomočne kazenske obsodbe, da si je pridobil najmanj 80.000,00 EUR, saj naj bi bila ta ugotovitev tako abstraktna, da je ni moč preizkusiti in je tudi ni moč izpodbiti, kar vse je sedaj tudi predmet presoje pred Ustavnim sodiščem. Navsezadnje pa tožnik izpostavlja, da je tožena stranka v zadevah opr. št. Bpp 731/2015 in opr. št. Bpp 730/2015 pravilno ugotovila tožnikov materialni položaj in ugodila njegovi prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Tožnik predlaga, da se odpravi izpodbijana odločba in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

4. Tožena stranka je po pozivu sodišča v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) predložila upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

K I. točki izreka

5. Tožba je utemeljena.

6. Predmet presoje v obravnavani zadevi je pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, da se zavrne tožnikova prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ker znesek njegovega premoženja presega mejni znesek 13.780,00 EUR, kar izključuje tožnikovo pravico do brezplačne pravne pomoči. 7. Izpodbijana odločba je izdana na podlagi 149. členom ZUP. Tožena stranka utemeljuje zavrnitev prošnje s tem, da je pri ugotavljanju materialnega položaja tožnika vezana na pravnomočno kazensko obsodbo, s katero je bil tožnik spoznan za krivega, v kateri je bilo tudi ugotovljeno, da si je z izvrševanjem kaznivih dejanj pridobil najmanj 80.000,00 EUR, ki naj bi jih hranil bodisi na bančnem računu v tujini, bodisi na bančnem računu kakšne njemu bližnje osebe. Ta znesek pa je tožena stranka upoštevala kot premoženje tožnika, ki presega premoženjski cenzus.

8. Tožena stranka je nepravilno uporabila 149. člen ZUP pri ugotavljanju vrednosti tožnikovega premoženja. Iz tega določa izhaja, če gre za vprašanje, ali sta podana kaznivo dejanje in storilčeva kazenska odgovornost, je organ, ki vodi postopek dodelitve brezplačne pravne pomoči, pri ugotavljanju dejanskega stanja vezan na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, s katero je obtoženec spoznan za krivega. Tožena stranka v obravnavanem primeru ne razrešuje vprašanja, ali je podano kaznivo dejanje in storilčeva kazenska odgovornost, ampak samo ugotavlja tožnikov materialni položaj, pri čemer premoženjska korist ni zakonski znak kaznivega dejanja, za katerega je bil tožnik pravnomočno spoznan za krivega. V obravnavanem primeru v zvezi z ugotavljanjem materialnega položaja tožnika se tožena stranka ne more sklicevati na 149. člen ZUP v tem smislu, da bi bila vezana na ugotovitev o pridobljenem premoženju za potrebe odločanja o dodelitvi brezplačne pravne pomoči. 9. Med strankama je torej ostalo sporno, ali ima tožnik premoženje v višini najmanj 80.000,00 EUR, ali ne. Iz izreka pravnomočne kazenske obsodbe z dne 9. 11. 2011 izhaja, da si je tožnik z izvrševanjem kaznivih dejanj v obdobju od začetka leta 2008 do 9. 6. 2009 pridobil najmanj 80.000,00 EUR, pri čemer je na svoj TRR položil 13.115,00 EUR gotovine, kupil osebni avtomobil Mercedes Benz, podpisal predpogodbo za nakup nepremičnine za najmanj 70.000,00 EUR, za kar je med drugim dal tudi 20.000,00 EUR gotovine, tožnik pa trdi, da tega denarja nima, kar izhaja tudi iz obrazca, na katerem je podal prošnjo za brezplačno pravno pomoč. Tožena stranka mora pri presoji izpolnjevanja pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči skladno z 9. členom ZUP in 14. členom ZBPP ugotavljati sporna dejstva glede premoženja tožnika in popolno ugotovitvi vsa relevantna dejstva.

10. ZBPP v 14., 20., 22. členu v zvezi s 33. členom določa, kako se ugotavlja materialni položaj tožnika pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči, česar tožena stranka v obravnavanem primeru ni storila. Tožena stranka je v obravnavanem primeru preuranjeno zaključila ugotavljanje premoženjskega kriterija, saj ni pridobila ažurnih podatkov o spornem tožnikovem materialnem položaju. To pomeni, da ni pridobila podatkov o tožnikovih dohodkih in premoženju, ki se upoštevajo skladno z določbami ZUPJS(1), ter njegovega materialnega položaja ni ugotavljala skladno z načinom, ki ga določa ZSVarPre(2). Iz izpodbijane odločbe zgolj izhaja, da je tožena stranka vpogledala v spis Bpp 1499/215, ki pa vsebuje podatke o materialnem stanju tožnika iz leta 2015 in (morebiti) ne odraža dejanskega stanja v relevantnem obdobju vložitve prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ki je bila zavrnjena z izpodbijano odločbo Sodišče tudi ugotavlja, da tožena stranka tožnika ni pozvala, da se pred izdajo odločbe izreče o vseh relevantnih dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe skladno z 9. členom in prvim odstavkom 146. člena ZUP v povezavi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP. Posledica vse tega je, da je tožena stranka s kršitvijo pravil postopka, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, tudi nepopolno in nepravilno ugotovila dejansko stanje, kar smiselno graja tudi tožnik v tožbi.

11. Navsezadnje sodišče pripominja, da je za obravnavanje tožnikove prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči v konkretnem primeru očitno pomembno tudi, da mora tožnik izpolnjevati tako materialni pogoj kot druge pogoje, ki jih določa ZBPP. V konkretnem primeru je bistven vsebinski kriterij iz 24. člena ZBPP. Pri presoji (ne)izpolnjevanja vsebinskega kriterija bo tožena stranka bo morala upoštevati zlasti tretji odstavek 24. člena ZBPP, ki določa, da se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale. V obravnavani zadevi ni nepomembno, da je tožniku že bila dana možnost sodnega varstva s tem, ko je vložil tožbo na povrnitev pravične denarne odškodnine v zvezi z incidentom pri kosilu v zavodski kuhinji ZPKZ Dob, kar pa je sodišče prve stopnje zavrnilo z obrazložitvijo, da ni podano protipravno ravnanje ZPKZ Dob.

12. Sodišče je na podlagi zgoraj navedenega skladno z 2., 3. in 4. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. točke drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

13. Sodišče se do ostalih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo, saj so bile že zgoraj navedene okoliščine zadosten razlog za odpravo izpodbijane odločbe.

K I. točki izreka

14. Odločitev o stroških predmetnega upravnega spora temelji na prvem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki določa, da če je bila zadeva rešena na seji in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 15 EUR. Takšna situacija je podana v tem upravnem sporu. Vsled navedenega je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške tega upravnega postopka v pavšalnem znesku 15,00 EUR.

opomba (1) : To določajo členi od 12. do 18.č lena ZUPJS na podlagi 14. člena ZBPP.

opomba (2) : Način ugotavljanja materialnega položaja ureja 20. do 23. člen ZSVarPre na podlagi 14. člena ZBPP.