Jedro

Tožnica, ki se ne strinja s prevedbo njenega delovnega mesta in meni, da bi ji morala biti ob prevedbi določena plača višjega plačnega razreda, bi morala kršitev pravic, ki naj bi ji nastale ob prehodu na nov plačni sistem, uveljavljati po prvem in drugem odstavku 204. člena ZDR. Ker tožnica ni v nadaljnjem roku 30 dni po tem, ko tožena stranka ni v osmih dneh odgovorila na njena ugovora, vložila tožbe, je sodišče prve stopnje tožbo, ki jo je tožnica vložila šele 26. 4. 2013, pravilno zavrglo, saj za takšne zahtevke ni dopustno neposredno sodno varstvo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo za ugotovitev, da Aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 26. 11. 2007 ni v skladu z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju, Kolektivno pogodbo za javni sektor in Aneksom h Kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (I/1. točka izreka); za izplačilo razlike v plači med delovnim mestom Vodja VI, 34. plačni razred, in delovnim mestom Višji strokovni sodelavec v splošnih službah, 28. plačni razred, za obdobje od 1. 8. 2008 do 30. 9. 2008, in razliko v plači med delovnim mestom Vodja VI, 36. plačni razred, in delovnim mestom Višji strokovni sodelavec v splošnih službah, 30. plačni razred, za obdobje od 1. 10. 2008 do 31. 12. 2012, z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I/2. točka izreka); za izplačilo razlike med pripadajočimi in izplačanimi sredstvi za odpravo nesorazmerij za čas od 1. 5. 2008 do 31. 7. 2008 z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I/3. točka izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka, hkrati pa je dolžna toženi stranki v osmih dneh povrniti njene pravdne stroške v znesku 535,53 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnica, in sicer iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo (pravilno: sklep) razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se je sodišče prve stopnje postavilo na zmotno stališče, da ne gre za spor po 3.a in 3. členu ZSPJS iz razloga, ker 3. člen ZSPJS predpostavlja pogodbo, odločbo ali sklep, teh pa v konkretni zadevi ni, saj pogodba, ki ureja prehod na nov sistem, ni bila podpisana. Takšno stališče bi predpostavljalo pisnost pogodbe o zaposlitvi kot pogoj za njen obstoj, kar pa je v nasprotju s temeljnimi načeli delovnega prava. V skladu s sodno prakso četrti odstavek 3.a člena ZSPJS kot procesno predpostavko za vložitev tožbe predvideva zgolj pisno zahtevo na odpravo nezakonitosti, nadaljnjega roka pa ZSPJS ne določa. Zato je bila tudi tožba v predmetnem sporu vložena pravočasno. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožnice. Prerekala je njene pritožbene navedbe in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere opozarja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ter da je pravilno uporabilo materialno pravo. Ni podana v pritožbi uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sprememba sodne prakse namreč ne more vplivati na pravico stranke do izjave. Tožnica je imela v tem postopku možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke, zato njena pravica iz 5. člena ZPP ni bila kršena in ni podana uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki po pogodbi o zaposlitvi z dne 26. 11. 2007 na delovnem mestu Vodja centralne administracije. Tožena stranka ji je zaradi uvedbe novega plačnega sistema po Zakonu o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.) ponudila v podpis aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 8. 2008, s katerim je tožničino delovno mesto prevedla v delovno mesto Višji strokovni sodelavec v splošnih zadevah in ji določila 28. plačni razred. Ker se tožnica s prevedbo ni strinjala in je menila, da bi tožena stranka morala njeno delovno mesto prevesti v delovno mesto Vodja ... in jo uvrstiti v plačni razred tega delovnega mesta, aneksa ni podpisala in je zoper njega ugovarjala z vlogo z dne 20. 8. 2008. Tožena stranka na njeno vlogo ni odgovorila. V nadaljevanju je tožena stranka tožnici ponudila še aneks z dne 7. 11. 2008, s katerim je tožnica napredovala za dva plačna razreda. Tudi zoper ta aneks je tožnica ugovarjala z vlogo z dne 30. 12. 2008, v kateri se je zavzemala, da bi se njeno delovno mesto prevedlo v delovno mesto Vodja .... Tudi na to vlogo tožena stranka ni odgovorila. Tožnica je tožbo v tem individualnem delovnem sporu vložila 26. 4. 2013. 7. Iz tožničine trditvene podlage v tem sporu izhaja, da se tožnica ne strinja s prevedbo njenega delovnega mesta Vodja centralne administracije v delovno mesto Višji strokovni sodelavec v splošnih zadevah in meni, da bi morala biti prevedena na delovno mesto Vodja VI. Posledično bi ji pripadala tudi plača višjega plačnega razreda in bi bila upravičena do več sredstev za odpravo nesorazmerij. Tožnica tako v tem sporu zahteva ugotovitev, da aneks k pogodbi o zaposlitvi ni v skladu z ZSPJS, Kolektivno pogodbo za javni sektor in Aneksom h Kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije ter zahteva izplačilo razlike v plači in razlike med pripadajočimi in izplačanimi sredstvi za odpravo nesorazmerij.

8. Sodišče prve stopnje je glede na tožničino trditveno podlago in uveljavljane tožbene zahtevke pravilno presodilo, da obravnavani individualni delovni spor ni spor o uveljavljanju t. i. čiste denarne terjatve, kar bi pomenilo neposredno sodno varstvo po četrtem odstavku 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). Osnovni problem v tem sporu se namreč ne nanaša le na višino plače, temveč je odločitev o plači povezana z vprašanjem določitve novega delovnega mesta. Zoper takšno stališče sodišča prve stopnje pritožba niti nima posebnih ugovorov.

9. Pravilno pa je po ugotovitvi pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje tudi presodilo, da obravnavani spor ni niti spor po 3.a in 3. členu ZSPJS. ZSPJS, na katerega sicer napotuje drugi odstavek 5. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.), namreč v četrtem odstavku 3.a člena določa postopek, če javni uslužbenec ugotovi, da mu je bila plača določena in izplačana v nasprotju s tretjim odstavkom 3. člena ZSPJS. Tretji odstavek 3. člena ZSPJS pa določa, da se v pogodbi o zaposlitvi, odločbi ali sklepu javnemu uslužbencu ne sme določiti plača v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi in kolektivnimi pogodbami. Citirana določba torej predpostavlja pogodbo, odločbo ali sklep po ZSPJS, ki pa jih v tej zadevi ni, saj pogodba (tj. aneks), ki ureja prehod na nov sistem, ni bila podpisana, torej sama po sebi ne more biti podlaga za izplačilo in ni relevantna pri presoji neskladja med določbami v pogodbi in zakonom, podzakonskimi predpisi ter kolektivnimi pogodbami glede višine plače. Nobena od strank tudi ne navaja, da bi bila tožnici ob prevedbi izdana neka odločba ali sklep. Na enako pravno stališče se je v enaki dejanski situaciji že postavilo Vrhovno sodišče RS v sklepu, opr. št. VIII Ips 25/2012 z dne 17. 12. 2012. 10. V primeru kršitev pravic, ki naj bi tožnici nastale ob prehodu na nov plačni sistem, je torej mogoče izhajati le iz prvega in drugega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Ker tožnica ni v nadaljnjem roku 30 dni po tem, ko tožena stranka ni v osmih dneh odgovorila na njena ugovora, vložila tožbe, je sodišče prve stopnje tožbo, ki jo je tožnica vložila šele 26. 4. 2013, pravilno zavrglo.

11. Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato ni upravičena do povračila pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka z odgovorom na pritožbo k odločitvi ni bistveno pripomogla, zato skladno s 155. členom ZPP sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.