Jedro

Za izdajo začasne odredba po 2. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ ne zadostuje, če tožeča stranka zgolj zatrjuje nastanek škode (razloge za to, da bi lahko sodišče prve stopnje ocenilo, da je ta škoda težko nadomestljiva).

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka v zvezi z začasno odredbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožnikov za izdajo začasne odredbe, da je tožena stranka dolžna takoj, najkasneje pa v 24 urah po prejemu začasne odredbe, vzpostaviti prejšnje stanje na služnostni poti, ki poteka po skrajno zahodnem delu nepremičnine parc. št. 54, vl. št. ..., k.o. G, ki je v lasti tožene stranke in ki povezuje javno pot z nepremičnino parc.

št. 42, vl. št..., k.o. G, ki je v lasti tožečih strank, kot je bilo pred motilnim ravnanjem dne 13.5.2005 oziroma 14.5.2005, in sicer tako, da iz služnostne poti, ki poteka po skrajno zahodnem delu nepremičnine parc. št. 54, vl. št. ..., k.o. G, ki je v lasti tožene stranke in ki povezuje javno pot z nepremičnino parc. št. 42, vl. št. .., k.o. G, ki je v lasti tožečih strank, odstrani napeljano zemljo z vrtom in leseno ogrado ter usposobi služnostno pot za pešpot in vožnjo z različnimi vozili ter tako tožečima strankama omogoči nemoteno dostopanje iz javne ceste, parc. št. 1401/4 do njune nepremičnine, parc. št. 42, vl. št. .., k.o. G, in izvrševanje njune služnosti (1. točka izreka). Nadalje je zavrnilo predlog, da se v primeru, da tožena stranka ne izpolni obveznosti pod točko 1 začasne odredbe najkasneje v 24 urah po prejemu začasne odredbe, izvršba opravi tako, da sodišče pooblasti tožnika, da opravita dejanje, opisano pod točko 1 ali da na stroške tožene stranke zaupata odstranitev pripeljane zemlje z vrtom in leseno ogrado komu drugemu (2. točka izreka), in da je tožena stranka dolžna založiti znesek v višini 500.000,00 SIT za stroške, ki bodo nastali s tem, ko bosta tožeči stranki sami opravili dejanje, navedeno v 2. točki začasne odredbe oziroma ga bo opravil nekdo drug, v roku 8 dni od izdaje sklepa o izvršbi (3. točka izreka) ter na povrnitev pravdnih stroškov v zvezi s postopkom za izdajo začasne odredbe (4. točka izreka).

Zoper sklep sta se tožnika pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagata, da pritožbeno sodišče predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi oz. podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču I. stopnje v ponovno odločanje. V zvezi z navedbo sodišča, da tožeča stranka ni dovolj konkretno izkazala, kakšna škoda tožeči stranki nastaja, zakaj naj bi bila takšna škoda težko nadomestljiva, tožeča stranka ugotavlja, da je predlagala izdajo začasne odredbe skupaj s tožbo ter da je v zvezi s tem v tožbi sodišču ponudila precej dokazov, ki so bili predlagani v podkrepitev vseh navedb tako v tožbi kot tudi v predlogu za izdajo začasne odredbe. Glede na navedeno se tožeča stranka ne more strinjati, da ni navedla potrebnih okoliščin glede nastajajoče škode. Tožeča stranka je namreč poleg svojih navedb predlagala tudi izvedbo posameznih dokazov, kar pa sodišče v nobeni meri ni upoštevalo. Iz vložene tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe namreč nedvomno izhaja, da je površina navedene nepremičnine, katere solastnika sta tožnika, 4534 m2, in se gospodarsko izkorišča (košnja trave) ter da je bilo to gospodarsko izkoriščanje nepremičnine, na kateri se ob spomladanski košnji pridela približno 3 tone sena, tožnikoma onemogočeno. Logičen zaključek podanih navedb je, da nastaja gospodarska škoda v obliki nemožnosti oz. izgube možnosti gospodarskega izkoriščanja nepremičnine oz. za pridobivanje dohodka od oddajanja nepremičine v najem, kakor tudi naslednjih košenj, če bo motilno dejanje trajalo dlje časa. Ob tem sodišče tožnikoma neutemeljeno očita, da verjetnosti obstoja težko nadomestljive škode neposredno tožnikoma nista izkazala, ker iz vloženega predloga za izdajo začasne odredbe izhaja, da sta na podlagi ustnih dogovorov tožnika občasno oddajala nepremičnino v najem. Po mnenju tožeče stranke v konkretnem primeru ni relevantno, ali košnjo opravljata neposredno tožnika sama ali pa to opravlja vsakokratni najemnik njune nepremičnine, saj je v obeh primerih onemogočeno gospodarsko izkoriščanje navedene nepremičnine. Poleg tega 2. alineja drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) ne zahteva, da bi škoda nastajala ravno oz. izključno tožnikoma. Opozarja na odločbo Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. Cp 1783/99 z dne 12.10.1999, v kateri sodišče sprejme stališče, da je aktivna legitimacija tožeče stranke podana tudi v primeru, če tožeča stranka izvaja posest pravice po tretji osebi. Nadalje tudi ni utemeljena zahteva sodišča prve stopnje po denarnem ovrednotenju nastale škode, pri čemer se sklicuje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 873/97 z dne 3.9.1997. Napačno pa je po mnenju pritožbe tudi stališče sodišča o pomanjkanju obstoja druge zatrjevane predpostavke za izdajo začasne odredbe.

Škoda, nastala z nemožnostjo gospodarskega izkoriščanja nepremičnine tožečih strank v velikosti 4534 m2, izražena v obliki onemogočanja košnje in spravila treh ton sena v primerjavi s škodo, nastalo zaradi odstranitve še nedoraslih in nedozorelih vrtnih pridelkov na gredi tožene stranke, že zaradi očitne nesorazmernosti njunih površin ne more toženi stranki povzročiti hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožnikoma. Pritožba tudi opozarja, da na 6. strani obrazložitve sklepa v nasprotju z obrazložitvijo na strani 4 sodišče zaključi, da ni podana niti verjetnost obstoja terjatve tožečih strank, s čimer je podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožba ni utemeljena.

Zatrjevana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje je na 4. strani izpodbijanega sklepa zaključilo, da je terjatev tožeče stranke verjetno izkazana, enako smiselno izhaja iz zadnjega odstavka na strani 6 izpodbijanega sklepa. Nasprotja med obrazložitvijo 4. in 6. strani glede verjetnosti terjatve pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe ni zatrjevala, da je začasna odredba potrebna, da se prepreči težko nadomestljiva škoda. Tožeča stranka namreč zgolj zatrjuje nastanek škode (nemožnost košnje in spravila 3 ton sena), ne pa tudi dejstva, da je ta škoda težko nadomestljiva (razloge za to, da bi lahko sodišče prve stopnje ocenilo, da je ta škoda težko nadomestljiva). Pritožbeno sodišče namreč meni, da tri tone sena same po sebi ne predstavljajo težko nadomestljive škode v smislu 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, ni pa naloga sodišča, da samo ugotavlja dejstva, ki bi kazala na težko nadomestljivo škodo (212. člena ZPP). Pritrditi je sicer stališču tožeče stranke, da tožniku škode ni treba v vsakem primeru ovrednotiti v denarju. Predvsem velja to v primeru, kadar stranka navede okoliščine, ki kažejo na to, da bo škodo težko nadomestiti.

Zahteva po težko nadomestljivi škodi namreč ni vedno odvisna od velikosti te škode. Vendar pa mora tožeča stranka v tem primeru navesti dodatne okoliščine, zakaj bo ta škoda težko nadomestljiva. V nasprotnem primeru pa je lahko določena škoda že zaradi same višine in razsežnosti očitno težko nadomestljiva, vendar je treba to škodo v tem primeru tudi vrednostno opredeliti. Kot rečeno, tožeča stranka ni zadostila niti eni niti drugi zahtevi. Pravilno je nadalje tudi materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da mora upnik izkazati, da bo v primeru neizdaje začasne odredbe njemu osebno nastala težko nadomestljiva škoda. ZIZ v 2. alineji drugega odstavka

272. člena sicer izrecno ne omenja upnika in dolžnika, kot je to v 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, vendar je za vložitev predloga za začasno odredbo v tem primeru glede na sam namen instituta aktivno legitimiran le tisti, kateremu osebno grozi nastanek težko nadomestljive škode. Tožeča stranka se pri tem nekritično sklicuje na sklep Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. Cp 1783/99, ki se nanaša na aktivno legitimacijo posestnika, ki izvaja posest po izpolnitvenih pomočnikih, ne pa na vprašanje, komu mora groziti nastanek težko nadomestljive škode, da je začasna odredba opravičljiva. Iz tožbenih navedb je razvidno, da sta tožnika travnik dala v najem (navedbe pod točko III) in da vsakokratni najemnik gospodarsko izkorišča travnik (navedbe pod točko I), kar je v nasprotju s trditvami, da velika gospodarska škoda zaradi preprečitve košnje in nespravila 3 ton sena grozi ravno tožnikoma. Pravilen je torej zaključek sodišča prve stopnje, da tožnika nista verjetno izkazala, da je začasna odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode.

Pritrditi pa je nadalje sodišču prve stopnje, da tožnika tudi nista izkazala pogoja po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ.

Tožnika glede na navedeno namreč nista verjetno izkazala, da škoda v obliki nekošnje travnika nastaja ravno njima (in ne najemniku) in da bosta onadva trpela te neugodne posledice, iz predloga za izdajo začasne odredbe pa res ni jasno razvidno, katere naj bi bile sicer druge neugodne posledice (razen zatrjevane košnje, ki pa naj bi jo opravljal najemnik), ki bi jih tožnika utrpela v primeru, če začasna odredba ne bi bila izdana. V pritožbi tožeča stranka prvič navaja, da ji nastaja gospodarska škoda v obliki nemožnosti pridobivanja prihodka od oddajanja nepremičnine v najem. Gre za pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 337. člena ZPP ne sme upoštevati. Zgolj primerjava spornih površin pa po mnenju pritožbenega sodišča ne zadostuje, saj neizkoriščanje večje površine po oceni pritožbenega sodišča ne predpostavlja nujno večjih neugodnih posledic od neizkoriščanja manjše površine (odvisno je npr. tudi od vrste vrtnin in načina pridelave), zato sodišče prve stopnje takšnega zaključka samo od sebe samo na podlagi velikosti površin ne more napraviti. Poleg tega pa bi morala tožeča stranka primerjavo navedenih neugodnih posledic predočiti že v samem predlogu za izdajo začasne odredbe, in ne šele v pritožbi (337. člen ZPP).

Glede na navedeno pritožbeni razlogi niso podani. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo ter izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka

165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).