Jedro

Enostranski posegi v tujo nepremičnino niso zadostna podlaga za utemeljevanje pridobitve lastninske pravice z vlaganji. Z njimi namreč ni bila ustvarjena nova stvar v smislu tedaj veljavnih pravnih pravil o pridobitvi lastninske pravice (in tudi ne po določbi prvega odstavka 22. člena ZTLR).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da sta tožnika solastnika vsak do ene polovice zemljiškoknjižnega telesa II, ki predstavlja stanovanjsko stavbo in gospodarsko poslopje, stoječe na parceli št. 161, vložek št. 212, k.o. ... Istočasno je zavrnilo tudi dajatveni tožbeni zahtevek, po katerem naj bi bila toženca tožnikoma dolžna izstaviti za vknjižbo lastninske pravice primerno listino na sporni nepremičnini.

Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja pri priposestvovanju kot podlagi za pridobitev lastninske pravice na spornih nepremičninah. Svojo dobrovernost sta tožnika dokazala z odločbo Ljudskega odbora Mestne občine ..., št. ... z dne 10.10.1952, po kateri je prejel predmetno zemljišče za zidanje stanovanjske hiše J. Š., kolarski mojster ..., ki je bil tožnikov oče in ded prve toženke. Opozarja tudi na dogovor med sorojenci, s katerim je po dogovoru z investitorjem J. Š., pokojnim dedom, predmetna hiša pripadla tožnikoma. Za svojo sta jo imela torej od očetove smrti v letu 1958 dalje. Izpodbijana sodba se do prej omenjene listine Ljudskega odbora Mestne občine ... ni opredelila (sodbi sodišč druge in prve stopnje torej nimata razlogov o odločilnih dejstvih). Sicer pa tožnik, ko je bil zaslišan kot stranka, ni izpovedal, da je ob preselitvi v hišo, ob očetovi smrti mislil, da je hiša last očeta. Sodišče je zmotno ocenilo tožnikovo izpoved. Nepremičnina je bila lahko očetova (dedova) last le do njegove smrti. Prišlo je do realizacije dogovora med sorojenci. Nihče v 37-letnem obdobju tožniku ni nasprotoval. Dobrovernost se na podlagi 72. člena ZTLR (Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih) predvideva. Sicer pa toženca nista pravočasno predlagala J. Š. mlajšega za pričo, čeprav bi njegova izpoved bila za dokazovanje njunih trditev odločilna. Pravni naslov za pridobitev lastninske pravice tožencev na sporni nepremičnini ne obstaja. Toženca namreč nista mogla biti v dobri veri. Izostala je dokazna ocena o tem, kdo je bil dejanski graditelj in lastnik hiše ob njenem nastanku. Sklicevanje na izbrisno tožbo po pravilih zemljiškoknjižnega prava ne izključuje stvarnopravnih pravil o uveljavljanju lastninske pravice.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) sicer predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka absolutne narave, vendar v obravnavanem primeru takšna kršitev v sodbah sodišč druge in prve stopnje ni podana. Tožeča stranka gradi svoj zahtevek na ugotovitev lastninske pravice na sporni nepremičnini po eni strani s priposestvovanjem, po drugi strani pa z znatnimi vlaganji. Ker v pravdnem postopku odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP), je za odločitev o utemeljenosti postavljenega tožbenega zahtevka pravno nepomembno, zakaj je toženkin oče, tožnikov brat J. Š. mlajši, v letu 1952 na sporni nepremičnini pridobil lastninsko pravico (ki jo je kasneje z darilno pogodbo z dne 14.7.1995 prenesel na toženo stranko). Revizijsko sodišče se strinja z razlogi v izpodbijani sodbi, da utemeljenost vknjižbe lastninske pravice na ime J. Š. mlajšega ni predmet te pravde, ker tožbeni zahtevek, kakor je postavljen, tega ne uveljavlja. Ob pravilnosti takšnega stališča in v okviru obravnavane tožbe (ne pa morebitne izbrisne tožbe, uperjene proti J. Š. mlajšemu), pravno ni odločilno, kakšna je vsebina odločbe Ljudskega odbora Mestne občine ... z dne 10.10.1952 in zakaj je v podatkih zemljiške knjige kot investitor sporne nepremičnine naveden J. Š., kolarski pomočnik (torej toženkin oče), ne pa toženkin ded, kakor naj bi bilo razvidno iz omenjene odločbe. V tem okviru torej izpodbijani sodbi procesnih kršitev ni mogoče očitati. Posledično, upoštevajoč omenjeno pravno razlago, je tudi pravno nepomembno spraševanje, na kakšni podlagi sta toženca pridobila lastninsko pravico na sporni nepremičnini. Pridobila sta jo z omenjeno darilno pogodbo.

Izpoved tožnika P. Š., kakor je povzeta v izpodbijani sodbi, je enaka tisti, ki je zabeležena v zapisniku o glavni obravnavi. Ocena te izpovedi, v povezavi z ostalimi dokazi, je glede na določbo 8. člena ZPP stvar sodišča. Revizijsko sodišče pa je na takšno oceno glede na določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP vezano. V reviziji ponujeno drugačno ocenjevanje tožnikove izpovedi zato posega na področje dejanskih ugotovitev, ki ne morejo biti predmet revizijske presoje. Končno pa je bil predlog za zaslišanje J. Š. mlajšega, toženkinega očeta, utemeljeno zavrnjen, ker je bil podan izven pogojev iz določbe 286. člena ZPP.

Revizija utemeljuje lastninski zahtevek tožeče stranke na priposestvovanju kot temeljni podlagi. Vendar pa je za ugotovitev takšne pravne podlage tako po pravnih pravilih, ki so veljala pred uveljavitvijo ZTLR, kot tudi po določbah navedenega zakona, potrebno dokazati obstoj dobre vere pri izvrševanju lastninske pravice. Dejanske ugotovitve, ki jih je sprejelo sodišče prve stopnje in s katerimi se sodišče druge stopnje strinja, pa obstoja takšne dobre vere ne dokazujejo. Tožnik je namreč, kot rečeno, sam izpovedal, "da je mislil, da je sporna hiša last njegovega očeta", po očetovi smrti pa hiša ni bila predmet dedovanja, ker je bil v zemljiški knjigi kot lastnik vknjižen toženkin oče. V reviziji tožnik v tej smeri v podkrepitev svoje dobre vere načenja vprašanje "dogovora med sorojenci" o tem, naj hiša po očetovi smrti ostane tožeči stranki. Vendar pa takšne revizijske navedbe pomenijo uveljavljanje novega pravnega temelja za pridobitev lastninske pravice, ki ga doslej tožeča stranka ni določno postavila. Odpiranje raziskovanja v tej smeri bi nasprotovalo določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP o prepovedi navajanja novih dejstev in dokazov na revizijski stopnji. Ne glede na to pa obvelja, da enostranski posegi v tujo nepremičnino niso zadostna podlaga za utemeljevanje pridobitve lastninske pravice z vlaganji. Z njimi namreč ni bila ustvarjena nova stvar v smislu tedaj veljavnih pravnih pravil o pridobitvi lastninske pravice (in tudi ne po določbi prvega odstavka 22. člena ZTLR). Tudi po stališčih tožeče stranke namreč ni spora, da je hišo zgradil pokojni J. Š. starejši. Ugotovljeni enostranski posegi tožeče stranke v nepremičnino, ki ni bila njena last, ne morejo biti pravna podlaga za pridobitev lastninske pravice, lahko pa predstavljajo podlago za eventualni obligacijski zahtevek, ki pa ni bil postavljen.

Sodbama sodišč druge in prve stopnje torej ni mogoče očitati v reviziji zatrjevanih procesnih nepravilnosti, niti jima ni mogoče očitati napačne pravne presoje. Zato je bilo treba revizijo po določbi 378. člena ZPP zavrniti.