Jedro

V postopku v sporih majhne vrednosti se pravdni stranki ne moreta sklicevati na izpolnjenost pogoja nekrivde.

Pri izračunu prihodkov se upošteva samo cena za storitve, ki bi jo oškodovanec dosegel na trgu, brez davka na dodano vrednost, če je oškodovanec zavezanec za plačilo davka na dodano vrednost. Trditveno breme za navedena dejstva je na oškodovancu.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v I. točki izreka tako, da se zavrne še tožbeni zahtevek za plačilo 89,34 EUR (tako da je tožena stranka dolžna namesto 1.250,45 EUR plačati 1.161,11 EUR); obresti od 25. 5. 2016 pa tečejo od glavnice 1.104,92 EUR (in ne od glavnice 1.194,26 EUR), - v III. točki izreka tako, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 267,32 EUR pravdnih stroškov.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki (v nadaljevanju toženec) naložilo, da mora tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) plačati 1.250,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 56,19 EUR od 1. 2. 2013 in od zneska 1.194,26 EUR od 25. 5. 2016 (I. točka izreka). Kar je tožnica zahtevala več ali drugače, je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je toženec dolžan v 8 dneh tožnici povrniti 305,90 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper takšno sodbo se pritožuje toženec zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V uvodu sicer navaja, da se pritožuje zoper celotno sodbo, vendar je iz pritožbenih navedb jasno razvidno, da izpodbija le zanj neugoden del sodbe, to je I. in III. točko izreka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne; podrejeno predlaga, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo pripravljalnih vlog s 1. 6. 2016 in 21. 6. 2016 s priloženimi dokazi. Ni se opredelilo do njegovih navedb, da jih prej brez svoje krivde ni mogel posredovati. Prav tako se ni opredelilo do navedb glede bolniškega staleža A. A., višine bolniškega nadomestila ter pravilnosti njegovega izračuna. Pojasnilo sodišča, da je tožnica izplačala nadomestilo za bolniško odsotnost v višini 80 % delavkine plače, je neobrazloženo in brez dokazne podlage. Tudi iz plačilnih list izhaja, da je bilo delavki izplačano nadomestilo v višini 100 % plače. Izračun zneskov 8,49 EUR in 57,25 EUR, ki naj bi predstavljala nadomestilo v višini 80 % plače za čas bolniške odsotnosti, ni ustrezno obrazložen, saj ni razvidna upoštevana osnova. Če je kot podlago za izračun vzelo znesek boleznin, razviden iz plačilnih list, in izračunalo 20 % tega zneska, bi moralo za januar 2013 dobiti 6,79 (in ne 8,49 EUR), za februar 2013 pa 45,80 EUR (in ne 57,25 EUR). Ugotovljena višina nadomestila plače za čas bolniške odsotnosti ni pravilna niti, če se upošteva nadomestilo plače za bolniško odsotnost v višini 80 % plače, saj je v plačilnih listah kot podlaga upoštevana plača iz istega meseca (in ne povprečje zadnjih treh plač, o katerem pa ni podatkov). Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj so plačilne liste in REK-1 obrazci, ki jim je toženec pravočasno ugovarjal, pravilni. Razlika v znesku, ki je naveden v plačilnih listah, v primerjavi s pravilnim zneskom ni zanemarljiva.

Ugotovitev, da je bila A. A. v bolniškem staležu, je napačna. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do številnih argumentov toženca, ki kažejo drugače. Izpodbijana sodba je obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje bi moralo jasno obrazložiti, katere predlagane dokaze je izvedlo in katerih ni izvedlo ter zakaj jih ni. Izpodbijana sodba ne vsebuje takšne obrazložitve glede vseh predlaganih dokazov. Iz 3. točke obrazložitve sodbe izhaja, da dokaz s pridobitvijo I-REK obrazca ni bil izveden, kar je v nasprotju s podatki spisa. Protispisno, neobrazloženo in napačno je pojasnilo v 9. točki obrazložitve sodbe, da je bila za I-REK obrazce v postopku ugotovljena skladnost s plačilnimi listi. Prav tako ne drži pojasnilo v 9. točki obrazložitve sodbe, da drugih dokazov v zvezi z bolniško odsotnostjo ni predlagal. Pojasnilo v 12. točki obrazložitve sodbe, da sta priči B. B. in C. C. izrecno poudarili, da so vse stranke, navedene v njunih pisnih izjavah, morali odpovedati, ni skladno z vsebino zapisnika o njunem zaslišanju. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do razlik med navedbami navedenih prič in navedbami tožnice glede višine izgubljenega dobička po dnevih (število strank, vrednost storitev); ni pojasnilo, zakaj šteje navedbe prič za bolj verodostojne. S tem, ko je za 7. 2. 2013 priznalo tožnici 219,00 EUR, je prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je za ta dan tožnica vtoževala le 209,00 EUR. Razlogi v 17. in 18. točki obrazložitve glede višine popolne restitucije si nasprotujejo. Napačno je ugotovljena višina izgubljenega dobička, saj temelji na napačni predpostavki, da A. A. ni nihče nadomeščal v času bolniške odsotnosti in da zato v tem času ni ostrigla 33 oseb. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedb, da je priča C. C. kot družbenica tožnice pristranska. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do ugovora, da so dokazi, ki jih je tožnica predložila oziroma predlagala šele v pripravljalni vlogi, prepozni. Ker je nanje oprlo sodbo, bi moralo v njej odločiti tudi o ugovoru prekluzije.

Sodišče prve stopnje se je napačno sklicevalo na 14. člen ZPP, saj ne gre za identično dejansko stanje, poleg tega je vezanost na kazensko obsodilno sodbo preširoko razlagalo. Bolniški stalež ni zakonski znak kaznivega dejanja nasilništva, zato bi ga moralo samo ugotavljati, presojati pa bi moralo tudi ugovor deljene odgovornosti. Sodišče prve stopnje ni obravnavalo vseh navedb, s katerimi ga je toženec utemeljeval. Prav tako ni obravnavalo ugovorov, da storitve v resnici ne bi bile opravljene v zatrjevanem obsegu in vrednosti, in da ni jasno, ali vtoževane cene vključujejo davek na dodano vrednost. Slednjega ni mogoče upoštevati v okviru izgubljenega dobička, saj ga v končni fazi prejme država.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, v katerem je mogoče izpodbijati sodbo le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodbe v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

6. Izpodbijana sodba ni obremenjena z absolutnimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj vsebuje pregledne in razumljive razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, ki si med seboj ne nasprotujejo. Standard obrazložitve sodbe, ki je v postopku v sporih majhne vrednosti nižji (tretji odstavek 457. člena ZPP), je sodišče prve stopnje kvečjemu preseglo.

7. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo več absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Protispisnost je napaka tehnične narave. Podana je, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki in prepisi. Ob upoštevanju celotne obrazložitve izpodbijane sodbe se izkaže, da sodišče prve stopnje ni protispisno pojasnilo predlaganih in izvedenih dokazov. V sodbi ni povzet razlog zadržanosti iz bolniških listov, prav tako nista povzeti izpovedi prič B. B. in C. C. glede nadomeščanja A. A. V plačilnih listih tudi ni izrecno navedeno, da je bilo A. A. izplačano nadomestilo v višini 100 % plače. V zvezi z naštetim že zato ne more biti podana zgoraj navedena kršitev, na katero se sicer sklicuje pritožnik. Iz preostalih navedb, s katerimi utemeljuje zgoraj navedene kršitve, pa izhaja, da gre v resnici za grajo dokazne ocene in na njeni podlagi ugotovljenega dejanskega stanja. To pojasnilo se nanaša na pritožbene očitke v zvezi z izpovedbama prič B. B. in C. C. ter ugotovitvami sodišča prve stopnje v zvezi z navedenima izpovedbama ter na pritožbeno nasprotovanje obrazložitvi sodišča prve stopnje, da je bila za I-REK obrazce v postopku ugotovljena skladnost s plačilnimi listami.

8. Pritožnik očita sodišču prve stopnje, da se neutemeljeno ni opredelilo do (v pritožbi izrecno izpostavljenih) navedb ter da ni izvedlo (v pritožbi izrecno izpostavljenih) predlaganih dokazov. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh pravočasno podanih navedb (obravnavalo je tudi toženčeve trditve, da delavka ni bila v bolniškem staležu in da frizerske storitve ne bi bile opravljene v zatrjevanem obsegu in vrednosti). Izjema velja glede pravočasno podanega ugovora v zvezi z davkom na dodano vrednost, ki ga bo pritožbeno sodišče obravnavalo v nadaljevanju.

9. V postopku v sporih majhne vrednosti je v primerjavi z rednim postopkom načelo prekluzije pri navajanju dejstev in predlaganju dokazov poostreno. Stranka lahko navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze samo v tožbi oziroma v odgovoru na tožbo, v pripravljalni vlogi pa odgovarja na doslej podane navedbe nasprotne stranke (451. in 452. člen ZPP). Dejstva in dokazi, ki jih stranka navaja v kakšnih drugih vlogah, se ne upoštevajo (453. člen ZPP), kar velja brez izjem. V postopku v sporih majhne vrednosti se zato pravdni stranki ne moreta sklicevati na izpolnjenost pogoja nekrivde. Ravnanje sodišča prve stopnje, ki ni upoštevalo navedb in dokazov iz pripravljalnih vlog s 1. 6. 2016 in 21. 6. 2016, ki jih je toženec predložil po zaključku glavne obravnave, je bilo zato povsem pravilno.(1) Zaradi preizkusa utemeljenosti prepozno podanih navedb in izvedbe prepozno predlaganih dokazov sodišče prve stopnje ni smelo ponovno odpreti glavne obravnave (292. člen ZPP).

10. Glede na določbo tretjega odstavka 457. člena ZPP se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno posebej opredeljevati do toženčevih navedb, da ni prekludiran s predložitvijo pripravljalnih vlog s 1. 6. 2016 in 21. 6. 2016. Enako velja za toženčeve očitke, da so dokazi, ki jih je tožnica predložila oziroma predlagala šele v pripravljalni vlogi in ne že v tožbi, prepozni. Kršitev prekluzijskih pravil, na katero se sklicuje pritožnik v zvezi s temi dokazi, pomeni relativno bistveno kršitev določb postopka, ki ni dovoljen pritožbeni razlog. Da je kršitev prekluzijskih pravil prerasla v kršitev pravice do izjave, pa pritožnik ne navaja.

11. Pritožnik navaja, da se je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje napačno sklicevalo na 14. člen ZPP, ki določa vezanost na obsodilno kazensko sodbo. Takšne pritožbene navedbe pomenijo uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki ni dopusten pritožbeni razlog. Ker pa pritožnik smiselno navaja, da je ta kršitev prerasla v kršitev pravice do izjave, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je vezano na ugotovitev kazenske obsodilne sodbe, da je toženec telesno poškodoval delavko tožnice. Ta ugotovitev tvori podlago obsodilne sodbe v kazenskem postopku. Upoštevati je namreč treba, da je bil toženec obsojen za kaznivo dejanje nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in ne le po prvem odstavku 296. člena KZ-1. V zvezi s spornim dejstvom bolniškega staleža delavke tožnice je sodišče prve stopnje izvedlo dokazni postopek in ga ni povzelo po izreku kazenske obsodilne sodbe. Obravnavalo je tudi ugovor deljene odgovornost. Pri tem je upoštevalo vse pravočasno podane navedbe, s katerimi ga je toženec utemeljeval in jih v pritožbi ponovno izpostavlja. Očitana kršitev pravice do izjave zato ni podana.

12. Pritožbeno sodišče še dodaja, da ne gre za kršitev pravice do izjave, če se sodišče prve stopnje ni posebej opredelilo do posameznih indičnih dejstev in s strani toženca ponujene dokazne ocene oziroma dokaznih argumentov, ki jih izpostavlja pritožba (v zvezi z bolniškim staležem, v zvezi z verodostojnostjo priče C. C.). Vse navedeno namreč spada v polje proste dokazne ocene.

13. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano, izhaja : - 31. 1. 2013 je ob prepiru pred frizerskim salonom tožnice toženec telesno poškodoval delavko tožnice A. A., - glede obravnavanega dogodka je potekal kazenski postopek zoper toženca, ki se je zaključil s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani V K 42080/2013 z 12. 6. 2014, s katero je bil toženec spoznan za krivega kaznivega dejanja grdega ravnanja, pretepanja ter spravljanja v podrejeni položaj delavke tožnice, pri čemer jo je tudi lahko telesno poškodoval, - po dogodku je bila zaradi poškodb v bolniškem staležu šest dni (od 31. 1. 2013 do 7. 2. 2013), - tožnica ji je izplačala nadomestilo plače za čas bolniškega staleža v višini, kot izhaja iz plačilnih list, - 20 % plače za dni, ko je bila delavka v bolniškem staležu znaša skupno 65,74 EUR (8,49 EUR za en dan v mesecu januarju in 57,25 EUR za pet dni bolniške odsotnosti v mesecu februarju), - vrednost (cena) odpovedanih storitev, ki bi jih morala opraviti v tem času, znaša 1.321,00 EUR, - vse storitve, ki so upoštevane pri izračunu izgubljenega dobička, so bile odpovedane (niso jih opravile druge frizerke), ker se delovnega procesa ni dalo organizirati drugače, - med prepirom je toženec odvzel delavki tožnice ključe vhodnih vrat frizerskega salona ter jih ni vrnil; ker toženec ni bil upravičen do posesti odvzetih ključev, je morala tožnica zamenjati ključavnico; strošek zamenjave ključavnice je znašal 56,10 EUR.

14. Nobena od zgoraj navedenih ugotovitev ni tako neobrazložena, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Očitkov, s katerimi pritožnik graja dokazno oceno sodišča prve stopnje kot vsebinsko neprepričljivo, pritožbeno sodišče ni upoštevalo in nanje ni odgovarjalo, saj z njimi pritožba uveljavlja nedovoljen pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Neupoštevni so tudi pritožbeni očitki o formalno pomanjkljivi dokazni oceni, saj gre v tem primeru za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (8. člena ZPP), ki ni dovoljen pritožbeni razlog. Takšni so pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje napačno ni upoštevalo posameznih izvedenih dokazov (bolniških listov, izpovedi prič A. A., B. B. in C. C.), ki jih sicer pritožnik neutemeljeno poskuša prikazati kot absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

15. Zgoraj navedene ugotovitve utemeljujejo zaključek, da je toženec s protipravnim ravnanjem povzročil tožnici škodo, zaradi česar je podana njegova odškodninska odgovornost (131. člen Obligacijskega zakonika; OZ). Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnica ni prispevala k nastanku škode. Razlogi sodišča prve stopnje, vsebovani v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, so prepričljivi in jim ni kaj dodati.

16. Upoštevajoč povzete dejanske ugotovitve je sodišče prve stopnje utemeljeno v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku za povračilo premoženjske škode iz naslova stroškov zamenjave ključavnice.

17. Tožbeni zahtevek za povračilo premoženjske škode iz naslova plačila nadomestila za bolniško odsotnost je sodišče prve stopnje zavrnilo. Delno pa je ugodilo tožbenemu zahtevku za povračilo premoženjske škode iz naslova izgubljenega dobička. Pri tem je priznani izgubljeni dobiček (1.260,00 EUR) znižalo za 65,74 EUR (20 % plače delavke), česar po ugotovitvah sodišča prve stopnje tožnici ni bilo treba izplačati, ker je v času bolniške odsotnosti delavki izplačala nadomestilo plače v višini 80 % plače in ne polne plače. Izhajalo je iz pravilnega izhodišča, da oškodovanec s plačilom odškodnine ne sme biti obogaten, temveč mora postati njegov premoženjski položaj takšen, kot je bil prej (ne boljši).

18. Ne drži, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, kako je ugotovilo višino tožničinega “prihranka“. Iz obrazložitve sodbe jasno izhaja, da je sprejelo znesek nadomestila plače za čas bolniškega staleža, ki izhaja iz plačilnih list in ga ni samo izračunavalo. Ali je bil ta ugotovljen v pravilni višini, pritožbeno sodišče, kot že obrazloženo, ne sme preizkušati. Prav tako ne sme preizkušati, ali je pri ugotavljanju višine tega zneska sodišče prve stopnje ravnalo po metodoloških napotkih iz 8. člena ZPP. Še posebej pa pritožbeno sodišče pritožniku pojasnjuje, da pritožbenih navedb, da bi bilo treba upoštevati izplačilo nadomestila plače v višini 100 % plače, ni mogoče upoštevati zaradi prepovedi reformatio in peius (359. člen ZPP). Če bi tožnica izplačala nadomestila plače v višini 100 % plače, namreč ne bi bilo podlage za zmanjšanje zneska izgubljenega dobička in bi bilo treba tožnici prisoditi višjo odškodnino. Enako velja za pritožbene navedbe, da bi ob pravilnem izračunu sodišče prve stopnje moralo ugotoviti nižja zneska – 6,79 EUR namesto 8,49 EUR ter 45,80 EUR namesto 57,25 EUR. Ta zneska ne predstavljata nadomestila plače za čas bolniške odsotnosti, kot to zmotno šteje pritožnik, temveč razliko do celotne plače. 19. Zatrjevano premoženjsko škodo v obliki izpada prihodka je tožnica utemeljevala z neopravljenimi frizerskimi storitvami zaradi bolniške odsotnosti delavke in njegovo višino opredelila s seštevkom zneskov, ki bi jih sicer stranke plačale, če bi bile frizerske storitve opravljene. Pri izračunu prihodkov se upošteva samo cena za storitve, ki bi jo oškodovanec dosegel na trgu, brez davka na dodano vrednost, če je oškodovanec zavezanec za plačilo davka na dodano vrednost.(2) Trditveno breme za navedena dejstva je na oškodovancu. Na toženčev ugovor, da bi morala tožnica pojasniti, ali navedeni zneski vključujejo tudi davek na dodano vrednost (ki je bil po pojasnjenem relevanten), tožnica ni podala jasnega odgovora (ne podaja ga niti v odgovoru na pritožbo). Ker je s takšnim postopanjem onemogočila razrešitev vprašanja, na katerega je opozoril toženec, ji ni mogoče priznati ugotovljenih zneskov storitev v celoti, temveč le zmanjšano za 8,5 % DDV.(3) Sicer pa tudi iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da gre za cene iz takrat veljavnega cenika, splošno znano pa je, da v cenikih navedene cene vključujejo DDV. Na podlagi pojasnjenega je pritožbeno sodišče znižalo ugotovljeno vrednost odpovedanih frizerskih storitev v skupnem znesku 1.321,00 EUR za 8,5 % DDV. Ob nadaljnjem upoštevanju, da je za delovni dan 7. 2. 2013 tožnica zahtevala le 209,00 EUR, izgubljeni dobiček pa po odštetju 8,5 % DDV znaša 247,05 EUR, je tako tožnica iz naslova izgubljenega dobička upravičena do 1.170,66 EUR. Ker je ta izgubljeni dobiček treba zmanjšati še za 65,74 EUR, kar je bilo že pojasnjeno, znaša odškodnina iz tega naslova 1.104,92 EUR.

20. Pri navedbi zneska 219,00 EUR v četrti vrstici 16. točke obrazložitve izpodbijane sodbe gre za očitno pisno pomoto (pravilno bi bilo 209,00 EUR), ki se ni odrazila v očitani prekoračitvi tožbenega zahtevka.

21. Delna sprememba sodbe sodišča prve stopnje je narekovala spremembo stroškovne odločitve. Ob primerjavi zahtevanega zneska (1.705,26 EUR) in prisojenega zneska (1.161,11 EUR) pritožbeno sodišče ugotavlja, da znaša tožničin pravdni uspeh približno 68 %, toženčev pravdni uspeh pa približno 32 %. Pravdne stroške pravdnih strank je odmerilo že sodišče prve stopnje (tožničine pravdne stroške je odmerilo na 514,29 EUR, toženčeve pa na 257,50 EUR). Pritožbeno sodišče je navedeno odmero upoštevalo, saj je pritožnik ne izpodbija. Upoštevaje dosežen uspeh je tožnica upravičena do povračila 349,72 EUR, toženec pa do povračila 82,40 EUR (drugi odstavek 154. člena ZPP). Po medsebojnem delnem pobotanju je toženec dolžan tožnici v roku 8 dni plačati 267,32 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

22. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je prisojeno odškodnino znižalo za znesek DDV (5. alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj tudi niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti.

23. V skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo še o stroških pritožbenega postopka. Izpodbijani znesek 1.250,45 EUR, je pritožbeno sodišče znižalo za 89,34 EUR. Toženec je torej s pritožbo uspel v tako majhnem delu, da je primerno, da sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožnica sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj ta v delu, ki se nanaša na neutemeljene pritožbene navedbe, ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Gre za navedbe o nepravilni višini nadomestila plače za bolniško odsotnost v plačilnih listih in I-REK obrazcih (s podrobnejšo utemeljitvijo) ter Odgovor Inšpektorata RS za delo s 30. 5. 2016 (B10) ter Izvedensko mnenje z 20. 6. 2016 (B11).

Op. št. (2): Obligacijskih zakonik s komentarjem, 1. knjiga, str. 951. Op. št. (3): Drugi odstavek 41. člen tedaj veljavnega Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1) v zvezi z 19. točko Seznama dobav in storitev, za katere se uporablja nižja stopnja DDV iz Priloge I.