Jedro

Ureditveno začasno odredbo je mogoče izdati le takrat, kadar grozi nastanek sile ali nenadomestljive oziroma (vsaj) težko nadomestljive škode, ne pa tudi v primerih iz 3. točke drugega odstavka 272. člena ZIZ (dolžnik z izdajo začasne odredbe ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku) ali tretjega odstavka 270. člena ZIZ (da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo).

Tudi v postopku za izdajo začasne odredbe velja načelna prepoved pritožbenih novot in pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu. Pogoje za izdajo začasne odredbe mora upnik konkretizirano zatrjevati, manjkajočih trditev pa ni mogoče nadomestiti s predložitvijo dokazov.

Predlagana prepoved "poseganja v ugled pravne osebe z dopisi članstvu tožeče stranke in objavljanjem na družabnih omrežjih" je preširoka, preveč vseobsežna in premalo definirana ter nesorazmerno posega v pravico tožencev do izražanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik v tožbi zoper toženca (bivša funkcionarja tožnice) zahteva izročitev štampiljke (od prvega toženca), nadalje pa še plačilo odškodnine (15.750 EUR od vsakega) in prepoved uporabe logotipa, štampiljke tožeče stranke ter prepoved »poseganja v ugled pravne osebe z dopisi članstvu tožeče stranke in objavljanjem na družabnih omrežjih.« Predlagal je tudi izdajo začasne odredbe, ki se v celoti pokriva s tožbenim zahtevkom, razen denarnega zahtevka za plačilo odškodnine. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlagano začasno odredbo. Ugotovilo je, da tožnik predlaga t.i. ureditveno (regulacijsko) začasno odredbo, izdaja te pa je mogoča le z restriktivnim tolmačenjem pravnih standardov v primerih, kadar grozi nenadomestljiva oziroma ali nadomestljiva škoda. Nosilni razlog za zavrnitev je, da tožnik ni uspel niti s stopnjo verjetnosti izkazati grozeče škode.

2. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki navaja, da je s stopnjo verjetnosti izkazal, da terjatev obstoji, in tudi predpostavko iz drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju,1 da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez nje nastale upniku; za verjetno je izkazal tudi, da bi dolžnik pretrpel le neznatno škodo. Nenadomestljivo oziroma težko nadomestljivo škodo je konkretiziral v predlogu začasne odredbe. Glede poseganja v ugled pravne osebe z dopisi in objavo člankov na spletnem portalu tožeča stranka2 ni zahtevala vseobsegajoče prepovedi izražanja. V predlogu je tožnik konkretno navedel, zaradi katerih ravnanj tožencev mu nastaja škoda. Izguba zaupanja članov je nenadomestljiva škoda, ki je za tožnika še posebej pomembna. Članstvo upada zaradi težav z bivšim vodstvom tožene (najbrž pravilno: tožeče) stranke, ki so se začele že bistveno pred zamenjavo vodstva v novembru 2018. Obrazlaga, za kaj vse tožnik potrebuje denar od članarin.

3. Toženca sta na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev ter priglasila stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče soglaša s kvalifikacijo sodišča prve stopnje, da tožnik v tem primeru predlaga izdajo ureditvene začasne odredbe, saj se predlog začasne odredbe praktično v vsem (razen denarnega odškodninskega zahtevka) pokriva s tožbenim zahtevkom. Že Ustavno sodišče je v sklepu Up 275/97 z dne 16. 7. 1998, na katerega se pravilno sklicuje izpodbijani sklep, poudarilo, da so t.i. regulacijske začasne odredbe izjema, zato je pri njihovi uporabi pravilen restriktiven pristop in jih je mogoče izdati le v primeru, ko je treba preprečiti nasilje ali nastanek nenadomestljive škode. V sodni praksi se je navedeno stališče Ustavnega sodišča nekoliko spremenilo tako, da se izdaja ureditvenih začasnih odredb dovoljuje tudi, ko grozi nastanek težko nadomestljive (in ne zgolj nenadomestljive) škode. Sporno in deloma neenotno tako v sodni praksi kot pravni teoriji pa je stališče, ali je možno pri izdaji ureditvenih začasnih odredb upoštevati tudi kriterija iz 3. točke drugega odstavka 272. člena ZIZ (dolžnik z izdajo začasne odredbe ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku) ali tretjega odstavka 270. člena ZIZ (dolžnik bi s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo).

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da se pri ureditvenih začasnih odredbah (kot je tudi obravnavana) vselej zahteva s stopnjo verjetnosti izkazana nevarnost sile ali nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode. Nekateri teoretiki3 se zavzemajo za to, da bi tudi pri ureditvenih začasnih odredbah bilo mogoče upoštevati kriterija iz 3. točke drugega odstavka 272. člena in tretjega odstavka 270. člena ZIZ; razlog naj bi bil predvsem to, da zakon gramatikalno gledano ureditvenih začasnih odredb ne prepoveduje oziroma za njihovo izdajo ne postavlja pogojev, drugačnih od tistih, ki jih določa za začasne odredbe na splošno.4 Tudi sodna praksa glede tega vprašanja ni enotna.

7. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da takšna stališča dela teorije in sodne prakse,5 ki dopuščajo vložitev ureditvene začasne odredbe iz vseh razlogov po 272. členu ZIZ, premalo upoštevajo vsebinske in metodološke napotke, ki jih je jasno začrtalo Ustavno sodišče v prej citirani odločbi. Iz odločbe Ustavnega sodišča jasno izhaja, da je začasna odredba, katere predlog se v celoti ali pretežno pokriva s tožbenim zahtevkom, izjema tudi v sistemu začasnih odredb, ki so že same po sebi izjema od pravila, da se izvršitev sodne odločbe odloži do pravnomočnosti in da sodišče izda odločbo v kontradiktornem postopku. Že po naravi stvari in ob umestitvi instituta začasnih odredb v celotni pravni sistem je torej treba »izjemo od izjeme« razlagati ustrezno ozko oziroma restriktivno.

8. Stališča teorije in dela sodne prakse, ki širijo možnost izdaje ureditvene začasne odredbe tudi na razloge, ki utemeljujejo izdajo zavarovalnih začasnih odredb, po oceni pritožbenega sodišča premalo upoštevajo, da je poleg varovanja interesov upnika treba varovati tudi interese dolžnika oziroma da je treba njuna pravna položaja uravnotežiti. Kadar upnik zahteva, da se njegovemu zahtevku dejansko ugodi brez izvedenega kontradiktornega postopka, zgolj ob izpolnjenem standardu verjetnosti, ni pretirano stališče, da je takim predlogom mogoče ugoditi le iz posebej utemeljenih, izjemnih razlogov: grožnja sile, nenadomestljive ali težko nadomestljive škode.6

9. Tako se izkažejo za neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče ni upoštevalo, da je tožnik zatrjeval tudi, da toženca ne bi utrpela hujših neugodnih posledic oziroma bi pretrpela le neznatno škodo, saj ta dva pogoja pri izdaji ureditvene začasne odredbe ne prideta v poštev. Sodišče prve stopnje je (kot rezervni razlog) tudi o teh trditvah zavzelo stališče, ko je zapisalo, da tožnik tudi navedena dva pogoja zatrjuje pavšalno, brez izkaza konkretnih dejanskih okoliščin, ki bi omogočale tehtanje posledic za tožnika in toženca (11. točka obrazložitve), zato so neresnične navedbe, da se sodišče do teh tožnikovih navedb ni opredelilo.

10. Torej se je sodišče prve stopnje pravilno ukvarjalo le z vprašanjem, ali tožniku grozi nenadomestljiva oziroma težko nadomestljiva škoda. Tudi to vprašanje je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča pravilno razrešilo, ko je ugotovilo, da je tožnik z navedbami o zmanjševanju števila članov podal zgolj trditve o nastanku škode, ni pa izkazal, da bi šlo za nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno trditev (na 7. in 8. strani tožbe), kjer tožnik navaja le, koliko (v denarnih zneskih) naj bi bil prikrajšan zaradi osipa članov, ne pojasni pa, kaj ta denarni izpad pomeni za njegovo delovanje. V pritožbi sicer tožnik o tem poda številne trditve (drugi in tretji odstavek na 4. strani ter prvi odstavek na 5. strani pritožbe), ki pa jih v postopku pred sodiščem prve stopnje sploh ni navajal, zato so glede na 337. člen Zakona o pravdnem postopku7 prepozne in neupoštevne.8

11. Tudi pritožbeno sodišče se povsem strinja, da s strani tožnika pripravljeni listini »pregled članstva S.« (priloga A17) in »skupni pregled zneskov članarin S.« (priloga A18) ne podata nikakršne jasne in upoštevne slike o stanju, saj prvič niti ni jasno, kdo in na podlagi katerih podatkov je te listine pripravil. Listina v prilogi A17 nima nobenega kazala, tako da niti ni jasno, kaj številke v posameznih stolpcih sploh pomenijo. Tožnik tudi ni navedel, koliko članstva je imel pred začetnim osipavanjem, tako da podatek, da je od 1. julija 2018 do 31. januarja 2019 izgubil 416 članov, ne pove veliko. Prav tako je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da same trditve tožnika kažejo na to, da se je osip članstva začel že veliko mesecev pred spornimi objavami tožencev (osip naj bi se začel že julija 2018, sporne objave tožencev pa naj bi se začele leta 2019), te trditve pa same negirajo poprejšnje tožnikove trditve, da naj bi prav pisanja tožencev (v letu 2019) povzročila odhajanje članov. Dodatna pojasnila v pritožbi so neupoštevna, saj bi jih moral tožnik dati že v predlogu (337. člen ZPP). Sodišče druge stopnje pri tem dodaja še, da je osnovna naloga sindikatov varstvo, uresničevanje in izboljševanje delavskih pravic in položaja, ne pa zbiranje članarin oziroma ustvarjanje dobička; v predlogu za izdajo začasne odredbe pa tožnik v zvezi z domnevno grozečo škodo izpostavlja le finančni vidik osipa članstva oziroma izgube zaradi članarin, kot da bi šlo za gospodarski subjekt. Kot že rečeno, vsa dodatna pojasnila oziroma navedbe, zakaj za svoje delovanje nujno potrebuje članarine, niso upoštevne, ker jih tožnik ni navedel že v predlogu.

12. Tudi navedbe, da mora (prvi) toženec vrniti žig, ker ne opravlja več funkcij pri tožniku, pomenijo kvečjemu to, da je (vsaj na trditveni ravni) s stopnjo verjetnosti izkazana utemeljenost zahtevka, kar pa še ne pomeni, da je hkrati izkazana tudi nevarnost. Tudi obsežno povzemanje zakonskih določb, stališč sodne prakse ali načelnih teoretičnih izhodišč (npr. o ugledu pravne osebe in odškodnini za kršitev le-tega, o prepovedi žaljivih izjav, o začasnih odredbah na splošno), brez konkretizirane navezave na konkretne za to pravdo relevantne dejanske okoliščine, še ne izkazuje utemeljenosti niti tožbenega zahtevka niti pritožbe.

13. Sodišče druge stopnje tudi nima nikakršnih pomislekov v oceno sodišča prve stopnje, da je zahtevek, ki se nanaša na »poseganje v ugled pravne osebe z dopisi članstvu tožeče stranke in objavljanjem na družabnih omrežjih« zastavljen preširoko, preveč vseobsežno in premalo definirano, tako da se z njim nesorazmerno posega v pravico tožencev do izražanja. Tako široko in nedefinirano postavljen tožbeni zahtevek je nesklepčen, zato glede tega dela zahtevka sploh ni izkazana verjetnost obstaja terjatve. Ne držijo pritožbene navedbe (drugi odstavek na 3. strani), da tožeča stranka ni zahtevala vseobsegajoče prepovedi izražanja, temveč konkretno »prepovedi objav, v katerih neresnično in slabšalno prikazuje tožečo stranko, škodi njenemu ugledu pri članstvu, delodajalcu in v interni in eksterni javnosti ter celotnemu sindikalnemu gibanju,« saj je iz predloga za izdajo začasne odredbe jasno razvidno (9. stran tožbe), kaj je tožnik zahteval, in ta zahteva (ki se razlikuje od onega, kar sedaj navaja v pritožbi) je tudi po oceni pritožbenega sodišča preveč splošna in vseobsegajoča, da bi ji bilo mogoče nuditi pravno varstvo. S tem bi se tožencema onemogočilo izražati mnenja oziroma kritično poročati v zvezi z dogajanjem pri tožniku, prišlo bi do cenzure oziroma utišanja ene strani v javni razpravi o družbeno pomembni temi (delovanju sindikata), zato sodišče takemu zahtevku ne more nuditi pravnega varstva.

14. Splošne pritožbene navedbe (s katerimi se je sicer načeloma mogoče strinjati) o moči in pomenu spletnih objav in člankov v današnji družbi, o težki nadomestljivosti izgubljenega ugleda, o nastajanju nepremoženjske škode zaradi »objektivno žaljivih in neresničnih« člankov itd., so vsebinsko prazne (ker se ne navezujejo na konkretne okoliščine tega primera) in ne morejo omajati pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje.

15. Pritožnik se sklicuje, da je v predlogu »konkretno navedel, zaradi katerih ravnanj toženih strank mu škoda nastaja,« vendar sodišče druge stopnje ugotavlja, da ne v tožbi ne v predlogu za začasno odredbo tožnik (zaenkrat) sploh ne konkretizira niti ene (domnevno) žaljive ali neresnične izjave tožencev, razen tiste, da naj bi bil R. C. »avtokrat«. V preostalem zgolj pavšalno zatrjuje, da naj bi toženca objavljala neresnične oziroma žaljive članke, vendar ne citira besedila niti enega od spornih člankov, da bi sploh bilo mogoče preizkusiti, ali so članki (ki so navedeni zgolj z datumi objav) zares neresnični in/ali žaljivi.9 Pritožba navaja, da naj bi sodišče prezrlo trditve tožeče stranke, da objave niso bile namenjene širši javni razpravi zaradi svoje družbene aktualnosti, temveč zmanjšanju ugleda tožeče stranke. Trditev o namenu objav je po oceni pritožbenega sodišča subjektivno mnenje tožnika, ki samo po sebi ne more dokazovati, da obstoji nevarnost nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode. Kot je bilo že povedano, tožnik zaenkrat sploh ni citiral nobene od spornih objav, da bi sploh bilo mogoče preizkusiti njihovo (ne)resničnost oziroma žaljivost in tako tehtati, ali gre za javno razpravo ali pa za zlonamerno blatenje.

16. Naposled tudi toženca pravilno opozarjata v odgovoru na pritožbo, da očitki tožnika o nagovarjanju drugih članov k izstopu iz sindikata ne dokazujejo protipravnosti, saj v demokratični družbi ni mogoče prepovedati članom ali bivšim članom, da bi kogarkoli nagovarjali k izstopu iz sindikata. Če toženca to počneta s širjenjem neresničnih informacij (kar bo moral tožnik še dokazati in za začetek konkretno zatrjevati), je to lahko predmet pravnega varstva, sicer pa gre za izmenjavo vesti oziroma mnenj, kar je v demokratični družbi načeloma dovoljeno.

17. Glede na vse povedano je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Ker tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

18. Stroški postopka s predlogom za izdajo začasne odredbe so del pravdnih stroškov. O njih bo zato odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo.

1 Uradni list RS, št. 3/2007 – UPB-4 in nadaljnji, v nadaljevanju ZIZ. 2 V pritožbi napačno zapisano tožena. Tudi sicer pritožnik velikokrat zamenjuje pojma tožeča in tožena, tako da je v številnih delih pritožba navidez nesmiselna (npr. prvi odstavek na 3. strani), vendar pritožbeno sodišče šteje, da gre zgolj za površnost, zato bere pritožbo tako, kot se zdi edino logično. 3 Npr. Neža Pogorelčnik – Regulacijske začasne odredbe, Zbornik znanstvenih razprav Pravne fakultete, letnik 73 (2013), str. 135 in naslednje. Stališče v delu Mihe Šipca in sodelavcev, Začasne odredbe, GV založba, Ljubljana 2001, je nekonkluzivno (str. 88-89), pri čemer se do tega vprašanja delo poglobljeno ne opredeljuje, temveč povzema in komentira sodno prakso. Vesna Rijavec (Civilno izvršilno pravo, GV založba, Ljubljana 2003, str. 260) kot namen ureditvenih začasnih odredb navaja »hujše škodljive posledice in grozeče nasilje«. 4 Tako Pogorelčnik, navedeno delo, str. 156. 5 Npr. sklep VDSS Pdp 892/2017 z dne 30. 11. 2017. 6 Tako tudi sodna praksa VSL I Cp 2747/2017, VSL I Cpg 142/2018, VSL I Cp 1068/2005, VSL II Cp 3228/2008, VSL II Cp 977/99. 7 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 8 Primerjaj npr. sklepe VSL IV Ip 1611/2017 z dne 24. 5. 2017, VSL II Cp 10/2008 z dne 10. 1. 2008 in VSK Cp 627/99. 9 Predloženi listinski dokazi ne morejo nadomestiti trditev; pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu velja tudi za postopek z začasno odredbo; glej npr. sklep VSL IV Ip 1611/2017.