Jedro

5.odst. 361.čl. ZKP v primeru, ko senat podaljša ob izreku sodbe pripor iz razloga, zaradi katerega je bil odrejen, ne določa posebnega naroka ali zaslišanja strank pred odločanjem.

Zahteva je v navedenem delu vložena pred pravnomočno končanim kazenskim postopkom zoper sicer pravnomočno odločbo, s katero pa je bilo odločeno o predlogu za odpravo pripora oz. za njegovo nadomestitev z drugim ukrepom, z izpodbijano odločbo pripor ni bil odrejen ali podaljšan. Takšna zahteva glede na določbo 1. in 4.odst. 420.čl. ZKP ni dovoljena.

Izrek

I. Zahteva zagovornika obdolženega E.P. za varstvo zakonitosti se v delu zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 4.2.1999 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 16.2.1999 zavrne kot neutemeljena.

II. Zahteva zagovornika obtoženega E.P. se v delu zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 4.2.1999 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 16.2.1999, o zavrnitvi predloga za odpravo pripora, zavrže kot nedovoljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je po izreku sodbe z dne 4.2.1999, s katero je obtoženega E.P. spoznalo za krivega kaznivega dejanja izsiljevanja po 1. odstavku 218. člena KZ in mu izreklo kazen 9 mesecev zapora, obtožencu istega dne s sklepom tudi podaljšalo pripor iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Z istim sklepom je zavrnilo predlog zagovornika za odpravo pripora oziroma, da se obtožencu odredi namesto pripora hišni pripor. Pritožbo obtoženčevega zagovornika zoper ta sklep je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom z dne 16.2.1999 zavrnilo kot neutemeljeno.

Zagovornik obtoženca je zoper pravnomočen sklep o podaljšanju pripora dne 22.2.1999 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je dopolnil dne 26.2.1999. Vložnik uveljavlja razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in druge kršitve določb kazenskega postopka, ker so vplivale na zakonitost izpodbijane odločbe (2. in 3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP) in kršitev 20. člena Ustave Republike Slovenije. Vložnik meni, da je bilo s tem, ker je senat Okrožnega sodišča v Ljubljani ob izreku sodbe obtožencu podaljšal pripor, ne da bi prej zaslišal državnega tožilca, obtoženca in njegovega zagovornika, nepravilno uporabljeno določilo 5. odstavka 361. člena ZKP. Ne strinja se s stališčem pritožbenega sodišča, da 5. odstavek 361. člena ZKP izrecno ne določa, da je tako zaslišanje obvezno in meni, da je iz drugih določil ZKP, ki govore o odreditvi in podaljšanju pripora, kot tudi iz predgovora novele ZKP evidentno, da se pripor ne more več odrejati po uradni dolžnosti. Prav tako se ne strinja s pritožbenim sodiščem glede tega, da je bilo s tem, ko je tožilec v besedi strank predlagal podaljšanje pripora, zagovornik pa, da sodišče izreče oprostilno sodbo in odpravi pripor, zadoščeno določilom postopka, saj se o okoliščinah, ki vplivajo na odločitev o priporu, ni izjasnil sam obtoženi, ki takšne možnosti tudi ni imel. Vložnik zato meni, da je sodišče zagrešilo kršitev po 2. odstavku 371. člena ZKP, ki je vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa.

Vložnik tudi meni, da je s tem, ker senat okrožnega sodišča v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni določno navedel, katera kazniva dejanja naj bi obtoženi na prostosti ponavljal in so zato razlogi o odločilnem dejstvu nejasni, podana kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Vložnik nadalje meni, da o predlogu za odpravo pripora in podrejenem predlogu za odreditev hišnega pripora, ki je bil podan po izrečeni sodbi, ne bi smel odločati razpravljajoči senat, ampak zunajobravnavni senat. Sodišče je bilo tako nepravilno sestavljeno, saj pri odločanju niso sodelovali trije poklicni sodniki in je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 1. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Po vložnikovem mnenju bi bilo z odreditvijo hišnega pripora doseženo, da obtoženi ne bi mogel ogrožati varnosti drugih ljudi. V sklepu sodišča prve stopnje niti v sklepu sodišča druge stopnje po mnenju vložnika ni pojasnjeno, kako naj bi obtoženi v hišnem priporu ogrožal varnost drugih ljudi, izpodbijana sklepa tako nimata razlogov o odločilnem dejstvu, s tem pa je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Predlagatelj še meni, da je bil s tem, ker pripor, ki ni bil neogibno potreben, ni bil nadomeščen z odreditvijo hišnega pripora, kršen 20. člen Ustave Republike Slovenije. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi ugodi in izpodbijana sklepa razveljavi.

Vrhovna državna tožilka Z.C. je v odgovoru, ki ga je podala v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, ocenila, da zahteva ni utemeljena. Meni, da je bila določba 5. odstavka 361. člena ZKP pravilno uporabljena tako glede sestave senata kot tudi glede ugotavljanja dejanskega stanja in pravne podlage izpodbijanega sklepa.

I. Zakon o kazenskem postopku različno ureja postopek odločanja o odreditvi, podaljšanju in odpravi pripora v posameznih fazah postopka. Preiskovalni sodnik odredi pripor le na predlog državnega tožilca (1. odstavek 202. člena ZKP), v zvezi s tem mora biti opravljen narok, na katerem se stranke lahko izjavijo o vseh vprašanjih, ki vplivajo na odločitev (204.a člen ZKP). Sodišče lahko pripor pred vložitvijo obtožnice podaljša le na obrazložen predlog preiskovalnega sodnika ali državnega tožilca, s katerim morata biti najmanj tri dni pred iztekom časa, za katerega je bil pripor odrejen ali podaljšan, seznanjena obdolženec in njegov zagovornik, ki se lahko pred odločitvijo sodišča izjavita o navedbah o predlogu, ali pa preiskovalni sodnik opravi poseben narok (205. člen ZKP).

Postopek o priporu po izročitvi obtožnice sodišču ne predvideva več posebnega naroka za odločanje o priporu, pač pa obvezno zaslišanje državnega tožilca, če teče postopek na njegovo zahtevo. V tej fazi postopka mora senat sodišča (po uradni dolžnosti) po preteku dveh mesecev od zadnjega sklepa o priporu tudi brez predloga strank preizkusiti, ali so še dani razlogi za pripor in o njem odločiti (207. člen ZKP).

Postopek odločanja o priporu po izreku sodbe ureja 361. člen ZKP, pri čemer predvideva različne situacije. Senat lahko zoper obtoženca, ki je na prostosti, po izreku sodbe, s katerega obsodi na kazen zapora, odredi pripor, če je podan kakšen razlog iz 1. ali 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP (1. odstavek 361. člena ZKP). Za obtoženca, ki je v priporu, je določena obvezna odprava pripora in njegova izpustitev ob pogojih 2. odstavka 361. člena ZKP. Senat odpravi pripor tudi, če spozna, da niso več podani razlogi, zaradi katerih je bil odrejen (5. odstavek 361. člena ZKP).

Navedena določba ureja tudi dve različni situaciji glede podaljšanja pripora po izrečeni sodbi. Senat (1) podaljša pripor s posebnim sklepom, če spozna, da so še podani razlogi, zaradi katerih je bil pripor odrejen, prav tako (2) pa pripor podaljša, če spozna, da je podan kakšen (drug) razlog iz 1. odstavka 361. člena ZKP - iz 1. ali 2. točke 1. odstavka 201. člena ZKP.

Preden izda razpravljajoči senat ali senat iz 6. odstavka 25. člena ZKP sklep, s katerim odredi ali odpravi pripor, zasliši državnega tožilca, če teče postopek na njegovo zahtevo ter obtoženca in njegovega zagovornika (4. odstavek 361. člena ZKP). Odreditev ali odpravo pripora v tej fazi postopka praviloma narekujejo spremenjene ali nove okoliščine, pomembne za odločitev o priporu, zato je strankam dana možnost, da se z njimi seznanijo in o njih izjavijo.

Drugačen je položaj, kadar senat po izrečeni obsodilni sodbi pripor podaljša iz razlogov, zaradi katerih je bil odrejen. Pri tem gre za preizkus (po uradni dolžnosti), ali so še dani razlogi za pripor. O okoliščinah, ki so narekovale odreditev pripora (in kasnejša podaljšanja), so se stranke že lahko izjavile in imele možnost predlagati dokaze v potrditev svojih navedb. V primeru, ko je obtoženec ob sojenju in izreku sodbe že v priporu, obramba glede na določbo 5. odstavka 361. člena ZKP preizkus pričakuje in lahko pred izrekom sodbe na glavni obravnavi uresniči pravice, ki jih ima po 29. členu Ustave Republike Slovenije v zvezi s priporom. Opisani položaj v zvezi s podaljšanjem pripora ob izreku sodbe je treba ločiti od situacije, ko senat ob izreku sodbe pripor podaljša iz drugega razloga od tega, zaradi katerega je bil odrejen. V takšnem primeru pa bi šlo za enak položaj kot pri odreditvi pripora po 1. odstavku 361. člena ZKP.

Po navedenem Vrhovno sodišče ugotavlja, da 5. odstavek 361. člena ZKP v primeru, ko senat podaljša ob izreku sodbe pripor iz razloga, zaradi katerega je bil odrejen, ne določa posebnega naroka ali zaslišanja strank pred odločanjem. Takšna je bila očitno tudi zakonodajna zamisel, saj so bile z novelo ZKP (Uradni list št. 72/98 z dne 23.10.1998) v zvezi s postopkom o priporu spremenjene določbe o odreditvi, podaljšanju in odpravi v fazah postopka pred izrekom sodbe in določbe o izreku ter odpravi pripora ob izreku sodbe, ne pa tudi določbe, ki urejajo podaljšanje pripora ob izreku sodbe do njene pravnomočnosti. Takšna ureditev tudi ni v nasprotju z namenom uvedbe kontradiktornosti v postopek odločanja o priporu. V tej fazi postopka je utemeljenost suma preizkušena s sodbo, izrečeno na podlagi glavne obravnave, na kateri je obtožencu omogočeno varstvo njegovih pravic, ki izhajajo iz določbe 19., 22. in 29. člena Ustave, v največji možni meri.

Iz navedenih razlogov Vrhovno sodišče ugotavlja, da določba 5. odstavka 361. člena ZKP niti njegova razlaga ne narekujeta, da bi moral senat, kadar ob izreku sodbe podaljšuje pripor iz razloga, iz katerega je bil ta odrejen, pred tem opraviti poseben narok ali zaslišati stranke, zato kršitev po 2. odstavku 371. člena ZKP v zvezi s 5. odstavkom 361. člena ZKP, ki jo uveljavlja vložnik, ni podana.

Kršitev določila 2. odstavka 371. člena ZKP ni podana tudi iz vsebinskih razlogov. Na glavni obravnavi dne 4.2.1999 je državni tožilec v svoji besedi predlagal, da sodišče obtožencu podaljša pripor, ker je še vedno podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti in ne pride v poštev noben nadomestni ukrep. Zagovornik obtoženca pa je v svoji besedi predlagal odpravo pripora in sta se stranki glede morebitnega podaljšanja pripora izjavili oziroma imeli možnost izjaviti.

Vložnik zahteve kršitev določb postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, to je, da so razlogi o odločilnem dejstvu nejasni, izvaja iztrganega stavka obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje, v katerem sodišče ugotavlja neogibnost in sorazmernost ukrepa. V sklepu je pred tem povsem določno navedeno, zaradi kakšnih (različnih) kaznivih dejanj z elementi nasilja je obtoženec v kazenskih postopkih, temu sledi sklep, da bi tovrstna (kazniva dejanja z elementi nasilja) dejanja lahko ponavljal. Trditev vložnika, na katero se sklicuje v zvezi z uveljavljeno kršitvijo, je v nasprotju z razlogi sklepa.

II. Zagovornik obtoženca je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil tudi zoper odločbo izpodbijanega sklepa, s katero je sodišče zavrnilo njegov predlog za odpravo pripora oziroma nadomestitev pripora s hišnim priporom, ki ga je podal po razglasitvi sodbe in sklepa o podaljšanju pripora. Po določbi 1. odstavka 420. člena ZKP je zahtevo za varstvo zakonitosti dovoljeno vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, po pravnomočno končanem kazenskem postopku. Izjema od tega pravila je 4. odstavek navedenega člena, ki določa, da se sme med kazenskim postopkom, ki še ni pravnomočno končan, vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno odločbo o odreditvi in podaljšanju pripora. Zahteva je v navedenem delu vložena pred pravnomočno končanim kazenskim postopkom zoper sicer pravnomočno odločbo, s katero pa je bilo odločeno o predlogu za odpravo pripora oziroma za njegovo nadomestitev z drugim ukrepom, z izpodbijano odločbo pripor ni bil odrejen ali podaljšan. Takšna zahteva glede na določbo 1. in 4. odstavka 420. člena ZKP ni dovoljena in jo je bilo treba v skladu z določilom 2. odstavkom 423. člena zavreči.