Jedro

Tožba mora vsebovati določen tožbeni zahtevek, kar pri denarnem zahtevku pomeni navedbo določenega zneska denarja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo glede zahtevka za plačilo civilne kazni.

2. Zoper ta sklep se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje tožnik. Uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Priznava, da v roku, ki mu ga je določilo sodišče prve stopnje, ni navedel zneska zahtevane civilne kazni. Vendar pa sodišču prve stopnje očita, da je spregledalo, da je kasneje, a še pred izdajo izpodbijanega sklepa, v vlogi z dne 16. 6. 2011 navedel znesek zahtevane civilne kazni in zahtevek dodatno utemeljil. O tako popravljenem zahtevku za plačilo civilne kazni pa se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni izreklo, zato se ta ne da preizkusiti, kar predstavlja kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje tako popravljen zahtevek za plačilo civilne kazni upoštevati, saj je bila vloga z dne 16. 6. 2011 vložena, še preden je sodišče prve stopnje odločalo o tem delu tožbenega zahtevka oziroma še preden je bil izdan izpodbijani sklep. V času izdaje izpodbijanega sklepa je bil torej glede tožbenega zahtevka za plačilo civilne kazni izpolnjen pogoj po prvem odstavku 180. člena ZPP.

3. Toženec je po svojem pooblaščencu na pritožbo odgovoril. Navaja, da je pritožba neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pravilno zavrglo tožbo glede zahtevka za plačilo civilne kazni. Tožnik namreč tožbe, kljub pozivu sodišča prve stopnje v sklepu z dne 23. 6. 2010, v roku 15 dni, ki mu je bil določen v tem sklepu, ni popravil tako, da bi glede zahtevka za plačilo civilne kazni postavil določen zahtevek (navedel določen znesek denarja), kot to določa prvi odstavek 180. člena ZPP (glej prvi, tretji in peti odstavek 108. člena ZPP). Tožnik je bil v sklepu z dne 23. 6. 2010 izrecno opozorjen, da če tožbe v navedenem roku ne bo popravil, jo bo sodišče zavrglo (sedmi odstavek 108. člena ZPP).

6. Tožnik v pritožbi zoper izpodbijani sklep priznava, da tožbe ni popravil v roku, ki mu je bil določen v sklepu z dne 23. 6. 2010. Hkrati pa navaja, da je tožbo popravil kasneje, z vlogo z dne 16. 6. 2011, za katero meni, da bi jo moralo sodišče prve stopnje upoštevati, kljub temu, da je bila vložena po poteku roka, določenega v sklepu z dne 23. 6. 2010, saj je bila vložena še pred izdajo izpodbijanega sklepa. Takšno pritožbeno stališče pa je napačno. Kot rečeno, je bil tožnik v sklepu z dne 23. 6. 2010 izrecno opozorjen, da če tožbe v roku 15 dni ne bo popravil, jo bo sodišče zavrglo, kar je skladno z določili 108. člena ZPP. Ker je šlo za sodno določen rok, bi tožnik lahko predlagal njegovo podaljšanje (pred njegovim iztekom – drugi in tretji odstavek 110. člena ZPP), česar pa ni storil, zato je nastopila prekluzija (glej Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Uradni list RS, GV Založba, 1. knjiga, str. 456).

7. Ker je bila v pritožbi izpostavljena vloga z dne 16. 6. 2011 vložena po poteku roka, določenega v sklepu z dne 23. 6. 2010, torej prepozno, se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu do nje ni bilo dolžno opredeljevati. Zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da se izpodbijanega sklepa zaradi neupoštevanja navedb in popravljenega zahtevka iz te vloge ne da preizkusiti, kar naj bi po pritožbenem stališču predstavljalo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijani sklep ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, je ustrezno obrazložen, jasen in razumljiv, tako da ga je možno preizkusiti. V pritožbi očitana postopkovna kršitev torej ni podana.

8. Tudi sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik z omenjeno vlogo z dne 16. 6. 2011 zahtevka glede civilne kazni ni popravil v skladu s pozivom sodišča prve stopnje v sklepu z dne 23. 6. 2010, saj ta še vedno ni določen. Določnost tožbenega zahtevka je procesna predpostavka za njegovo meritorno obravnavo. Tožbeni zahtevek mora biti torej konkretno opredeljen, kar pri denarnem zahtevku pomeni navedbo določenega zneska denarja. Ni torej dovolj, da tožnik zgolj navede elemente oziroma posamezne denarne zneske, ki naj jih sodišče upošteva, in nato sodišču prepusti izračun zahtevanega denarnega zneska, kot je to storil tožnik v vlogi z dne 16. 6. 2011, v kateri je navedel znesek nadomestil, ki naj ga sodišče upošteva pri izračunu civilne kazni, hkrati pa je sodišču predlagal, naj ta znesek poveča za 200%, in navedel, katero obdobje kršitev naj sodišče upošteva, pri tem pa je vztrajal, naj sodišče civilno kazen določi skladno s tretjim in četrtim odstavkom 168. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP). V skladu s prvim odstavkom 180. člena ZPP mora tožba vsebovati določen in ne zgolj določljiv zahtevek. Civilno kazen v skladu z določili 168. člena ZASP sicer res določi sodišče, vendar mora tožnik zahtevati njeno višino v točno določenem denarnem znesku. Samo tak zahtevek natančno in konkretno opredeli vsebino zahtevanega sodnega varstva in tožencu omogoči, da se brani.

9. Pritožbeno sodišče še dodaja, da tožniku z izpodbijanim sklepom ni odvzeta pravica od toženca zahtevati plačilo civilne kazni. Tožnik ima namreč možnost do konca glavne obravnave spremeniti tožbo in tako zahtevati plačilo določenega denarnega zneska civilne kazni (prvi in drugi odstavek 184. člena ZPP).

10. Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

11. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

12. Ker ni odgovor na pritožbo v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča (v njem toženec povsem neobrazloženo prereka pritožbene navedbe) in tako ni bil potreben za postopek, krije toženec sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP).