Jedro

Nedoseganje pričakovane delovne uspešnosti zaradi objektivnih vzrokov tudi v primeru, če bi tožena stranka osnove za njeno določanje imela urejene, ne more biti v škodo tožniku.

Izrek

1. Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavita sklepa direktorja tožene stranke z dne 17.8.1993 oziroma komisije za reševanje individualnih delovnih sporov z dne 19.11.1993, na podlagi katerih je tožniku zaradi trajnega prenehanja potrebe po njegovem delu - višjega strokovnega sodelavca I-projektanta v prodajnem področju - prenehalo delovno razmerje z iztekom šestmesečnega odpovednega roka. Sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik spoznan za trajno presežnega delavca v postopku, izvedenem skladno z določili Zakona o delovnih razmerjih, Kolektivno pogodbo za črno in barvasto metalurgijo ter kovinsko in elektro industrijo Slovenije ter Pravilnikom tožene stranke o ugotavljanju presežkov delavcev in zagotavljanju njihove materialne varnosti.

Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo potem, ko je zavrnilo pritožbo tožeče stranke.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožnik pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po drugem odstavku 354. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije ponovno navaja, da pomeni opustitev dolžnosti delodajalca, predpisane v 3. odstavku 34. člena Zakona o delovnih razmerjih - da se o postopku ugotavljanja prenehanja potreb po delu večjega števila delavcev, obvesti tudi zavod za zaposlovanje in pristojni organ družbenopolitične skupnosti - absolutno bistveno kršitev tega postopka. Zato je, ob ugotovitvi te kršitve, presoja obeh sodišč, da postopek ugotavljanja trajno presežnih delavcev ni bil bistveno kršen, zmotna. Prav tako je, po mnenju revidenta, sodišče v nasprotju z določili 36. b člena Zakona o delovnih razmerjih, Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo, panožne kolektivne pogodbe in 25. člen kolektivne pogodbe o plačilnem sistemu tožene stranke ugotovilo, da je bil kriterij za ocenjevanje delovne uspešnosti tožnika pravilno uporabljen. Ker je sodišče pri svoji odločitvi, s katero je zavrnilo uveljavljani tožbeni zahtevek, zmotno uporabilo materialno pravo, predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi sodbo sodišča druge in prve stopnje ali pa na podlagi 395. člena ZPP spremeni izpodbijano sodbo tako, da pritožbi ugodi in razveljavi prvostopno odločitev in jo vrne istemu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77-27/90 - ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V svojem odgovoru predlaga, da se revizija kot neutemeljena zavrne.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti prezkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka obravnava revizijsko sodišče le, če so izrečno uveljavljene. Tožeča stranka v reviziji ni navedla, katere konkretne kršitve ZPP naj bil bile storjene na prvi in drugi stopnji. Ker je revizijskemu sodišču dovoljen preizkus izpodbijane sodbe samo v obsegu in zaradi razlogov, ki so določeni v 382. in 385. členu ZPP, v reviziji uveljavljanih, a neobrazloženih kršitev določb postopka, ni presojalo. Uveljavljano kršitev določb predhodnega postopka (tretji odstavek 34. člena ZDR) je namreč presojati z vidika uporabe materialnega prava.

Izpodbijani sodbi je mogoče očitati zmotno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu pravilne uporabe materialnega prava ni mogoče prezreti razlogov izpodbijane sodbe, da je bil tožnik v postopku ugotavljanja potreb po delu pri toženi stranki po temeljnem kriteriju za ohranitev zaposlitve, to je delovni uspešnosti, ob uporabi 25. člena Pravilnika o ugotavljanju presežkov delavcev tožene stranke pravilno uvrščen v najnižjo plačilno stopnjo. Uvrstitev tožnika v nižjo plačilno stopnjo je bila, po ugotovitvah sodišča, posledica izgube jugoslovanskega trga in s tem prenehanja potreb po delu tožnika, ki se je do tedaj ukvarjal s projektantsko tržnimi aktivnostmi za kupce iz BIH in Črne gore. Tako stališče pritožbenega sodišča pa nima opore v določilih Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93 - ZDR), 13. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Uradni list RS, št. 11/93 - ZKPG) ter 21. člena Kolektivne pogodbe za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektro industrijo Slovenije (Uradni list RS, št. 12/91) in pravilnika tožene stranke.

Po določilu 36 e člena novele Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 5/91) preneha delavcu, kateremu ni mogoče trajno zagotoviti dela v organizaciji, delovno razmerje po preteku šestih mesecev po dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja. V 35. členu navedenega zakona je predpisan postopek o pravnem položaju trajno presežnih delavcev. V prvem odstavku je predpisana obveznost organov upravljanja oziroma delodajalca, da sprejme program razreševanja presežkov delavcev, v katerem določi ukrepe za preprečitev ali kar največjo omejitev prenehanja delovnega razmerja delavcem, seznam nepotrebnih delavcev, ter ukrepe in kriterije za izbiro ukrepov za omilitev škodljivih posledic prenehanja delovnega razmerja. Namen tega zakonskega določila je, da se delavcu v največji možni meri zagotovi takšen pravni položaj, kot ga je ustvaril s sklenitvijo delovnega razmerja in omeji nevarnost arbitritriranja oziroma neenakega obravnavanja delavcev v postopku. V 36. b členu so primeroma našteti kriteriji, ki se upoštevajo pri določitvi delavcev, katerih delo postane trajno nepotrebno (1. odstavek), ki se po napotilni normi iz 3. odstavka podrebneje uredijo s kolektivno pogodbo oziroma s splošnim aktom.

Upravni odbor tožene stranke je v svojem dne 24.6.1993 sprejetem programu reševanja presežnih delavcev, sprejel ukrepe in načine njihovega reševanja, med drugim s prenehanjem delovnega razmerja s šestmesečnim odpovednim rokom (6.1.). V pravilniku o ugotavljanju presežkov delavcev in zagotavljanju njihove materialne varnosti z dne 30.9.1990, katerega določila so sicer s sprejetjem programa prenehale veljati (8.3.), razen 2., 3., 7. in 8. člena, je pod točko 3.5.1. kot temeljni kriterij za ohranitev zaposlitve opredeljena delovna uspešnost. S tem določilom je tožena stranka dala prednost pri ohranitvi zaposlitve delavcem, ki dosegajo večjo delovno uspešnost. V primeru enake delovne uspešnosti se kot prvi korekcijski kriterij za ohranitev zaposlitve po točki 3.5.2. upošteva strokovna izobrazba delavca, nato delovne izkušnje (3.5.3.), delovna doba (3.5.4.), zdravstveno stanje (3.5.5.) in socialno stanje (3.5.6.). Tudi Splošna kolektivna za gospodarstvo in panožna kolektivna pogodba v 21. členu opredeljujeta delovno uspešnost kot temeljni kriterij, vse ostale kriterije pa kot korekcijske.

Merilo delovne uspešnosti pa je po določilu 4. odstavka 13. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo mogoče uporabiti pri določanju presežnih delavcev le, če so vnaprej določena merila za ugotavljanje delovne uspešnosti. Po določilu 4. odstavka 63. člena Kolektivne pogodbe za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektro industrijo Slovenije morajo biti merila in kriteriji za ugotavljanje delovne uspešnosti podrobneje opredeljeni v kolektivnih pogodbah podjetja ali v splošnem aktu.

Tožena stranka v svoji kolektivni pogodbi o plačilnem sistemu ni določila osnov za določanje delovne uspešnosti (planov dela, količinskih in kakovostnih kriterijev). V 25. členu je sicer uredila način obračunavanja osebnega dohodka iz naslova delovne uspešnosti tako, da je določila v primeru preseganja oziroma nedoseganja pričakovanih rezultatov, uvrstitev delavca v višjo ali nižjo plačilno stopnjo od tiste, za katero je določen njegov osebni dohodek v pogodbi o zaposlitvi. S takšnim načinom obračunavanja plače je tožena stranka uredila enovit sistem osebnega dohodka delavca, torej tistega, ki mu gre kot osnovni osebni dohodek po 35. členu Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo oziroma 58. členu panožne kolektivne pogodbe v zvezi z 4. členom podjetniške kolektivne podobe (za polni delovni čas, za predvidene delovne rezultate in normalne delovne pogoje) in iz naslova delovne uspešnosti, merjene z normo ali kakšnimi drugimi posamičnimi ali skupinskimi merili. Takšna ureditev ne nasprotuje, kot pravilno ugotavlja izpodbijana sodba, določbam zakona ali kolektivnim pogodbam.

Pač pa je zmotno stališče pritožbenega sodišča, da je možno to določbo uporabiti kot podlago za ugotavljanje delovne uspešnosti presežnih delavcev. Iz tako določenega osebnega dohodka delavca oziroma njegove uvrstitve v višjo ali v nižjo plačilno stopnjo bi bila možna ugotovitev delovne uspešnosti samo v primeru, da bi bilo iz osebnega dohodka jasno razvidno, kolikšen del predstavlja vrednost za pričakovani rezultat dela in še to samo pod pogojem, da bi bila merila delovne uspešnosti vnaprej določena v splošnem aktu.

Ker tožena stranka meril in kriterijev za uporabljanje delovne uspešnosti v svojem aktu ni določila, čeprav se v 25. členu sklicuje nanje, je izhodišče sodišča druge stopnje, da je pri presoji temeljnega kriterija, to je delovne uspešnosti tožnika, upoštevati zgolj določilo 25. člena, napačno. Zlasti ob nadaljnji ugotovitvi, da je bila tožniku plačilna stopnja znižana, ker je ostal zaradi izgube jugoslovanskega trga praktično brez dela. Nedoseganje pričakovane delovne uspešnosti zaradi objektivnih vzrokov tudi v primeru, če bi tožena stranka osnove za njeno določanje imela urejene, ne more biti v škodo tožniku.

Primere začasnega prenehanja potreb po delu delavca zaradi nujnih operativnih oziroma ekonomskih razlogov in ukrepe organizacije ureja 30. člen Zakona o delovnih razmerjih. Med njimi je v 4. alinei drugega odstavka dana pravica delavca do nadomestila za čas čakanja na delo v višini, določeni s kolektivno pogodbo oziroma s splošnim aktom. Panožna kolektivna pogodba v 67. členu določa višino nadomestila odvisno od okoliščine, ali delavec čaka na delo doma (70% osnovnega osebnega dohodka, povečanega za dodatek na delovno dobo) ali v podjetju (100% osnovni osebni dohodek povečan za dodatek na delovno dobo). Ker tožniku ni bilo s sklepom pristojnega organa tožene stranke odrejeno čakanje na delo doma, bi bilo njegovo čakanje na delo v podjetju analogno čakanju iz zadnjega odstavka 67. člena omenjene panožne kolektivne pogodbe. To pa pomeni, da bi mu moralo biti ohranjeno nadomestilo osebnega dohodka v višini 100% osnovnega osebnega dohodka, povečanega za dodatek za delovno dobo, nikakor pa ne more imeti za posledico znižanja plače. Sodišče druge stopnje je s svojim stališčem, ko pri presoji temeljnega kriterija delovne uspešnosti tožnika ni pravilno uporabilo določila 25. člena kolektivne pogodbe tožene stranke o plačnem sistemu, zmotno uporabilo materialno pravo. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Ker delovna uspešnost v obravnavanem primeru ni bila ugotovljena na zakonit način, ta kriterij ne more biti podlaga za določitev tožnika kot trajno presežnega delavca. V primeru, ko delovne uspešnosti ni mogoče ugotoviti ali zato, ker ni ustreznega akta, ali ker v internem aktu določen način in postopek ugotavljanja ni bil uporabljen, ali se delovna uspešnost ni mogla ugotavljati, ker delavec ni delal, se za odločitev glede uvrstitve med presežne delavce uporabi naslednji kriterij, določen v 13. členu splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo, 21. členu panožne kolektivne pogodbe oziroma 3.5.2. točke pravilnika o ugotavljanju presežnih delavcev in zagotavljanju njihove materialne varnosti tožene stranke.

Zato je revizijsko sodišče sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 395. člena ZPP).

Revizijski očitek glede zmotne uporabe določila tretjega odstavka 34. člena Zakona o delovnih razmerjih ni utemeljen iz razlogov, kot so navedeni v izpodbijani sodbi.

Izrek o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 166. člena ZPP.

Določbe ZPP na katerih temelji sklep revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).