Jedro

Odprava oz. razveljavitev po nadzorstveni pravici odločbe, ki v upravnem postopku ni dokončna, ni možna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Ljubljana, št. U 567/98-17 z dne 26.1.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče Republike Slovenije zavrnilo tožničino tožbo zoper sklep z dne 24.2.1998, s katerim je tožena stranka zavrgla njen zahtevek, da se po nadzorstveni pravici odpravi, podrejeno pa razveljavi, odločba Komisije za nacionalizacijo pri Zveznem izvršnem svetu SFRJ z dne 21.9.1963. V obrazložitvi sodišče navaja, da je tožnica predlagala odpravo oziroma razveljavitev na podlagi 5. točke 1. odstavka 263. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86). Tožena stranka pa je to zahtevo zavrgla, ker po ZUP/86 lahko odpravi ali razveljavi odločbo po nadzorstveni pravici organ druge stopnje, če tega ni, pa organ, ki je po zakonu pooblaščen za nadzorstvo nad delom organa, ki jo je izdal. Zato bi tožena stranka lahko o zahtevku odločala, če bi napadeno odločbo izdal organ prve stopnje, Vlada RS bi bila pristojna, če bi napadeno odločbo izdalo ministrstvo, ker je Vlada RS pristojna za nadzor nad delom teh organov. Ker pa je napadeno odločbo izdala komisija pri Zveznem izvršnem svetu, take odločbe ne more odpraviti ali razveljaviti niti Vlada RS niti Državni zbor RS, ki je pristojen za nadzor nad delom Vlade RS, ker je državni zbor zakonodajni ne pa izvršilni organ.

Sodišče se z odločitvijo tožene stranke strinja, vendar iz drugih razlogov. V obravnavanem primeru je bilo tožnici premoženje nacionalizirano na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58, 24/59 obv. razl., 24/61 obv.razl. in 1/63 obv.razl. - ZNNZ). Po tem zakonu je bilo premoženje podržavljeno po samem zakonu, z ugotovitveno odločbo pa se je ugotovilo, katero premoženje (konkretno) je postalo splošno ljudsko premoženje oziroma družbena lastnina. ZNNZ je med drugim določal tudi postopek nacionalizacije in organe, ki o nacionalizaciji odločajo, ter njihove pristojnosti in pooblastila. Na prvi stopnji so postopke o ugotovitvi nacionaliziranega premoženja vodile posebne komisije za nacionalizacijo pri občinskem ljudskem odboru (1. odstavek 54. člena), drugostopni organi so bile posebne komisije za nacionalizacijo pri okrajnem ljudskem odboru (2. odstavek 54. člena), za enotno uporabo zakona in presojo zakonitosti in pravilnosti odločb pa so bile pristojne komisije za nacionalizacijo pri izvršnih svetih republik in avtonomnih pokrajin, ki so reševale tudi pritožbe zoper odločbe komisije za nacionalizacijo pri okrajnem ljudskem odboru, torej so bile te komisije organ tretje stopnje, ter komisija za nacionalizacijo pri zveznem izvršnem svetu, ki je na četrti stopnji reševala tudi pritožbe zoper odločbe komisije za nacionalizacijo pri izvršnem svetu republike oziroma avtonomne pokrajine. Zoper odločbo komisije za nacionalizacijo pri ZIS upravni spor ni bil mogoč (57. člen) v 62. členu ZNNZ pa je bilo dano pooblastilo ZIS, da z uredbo natančneje določi postopek za ugotovitev predmeta nacionalizacije in postopek za odmero odškodnine za nacionalizirane nepremičnine ter pristojnost, sestavo in delo komisij za nacionalizacijo. Te določbe vsebuje Uredba o postopku nacionalizacije najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 4/54 in 63/60 ter Uradni list SFRJ, št. 8/64 in 1/65).

Tožnica je v obravnavanem primeru zahtevala odpravo oziroma podrejeno razveljavitev odločbe o nacionalizaciji po nadzorstveni pravici in sicer odločbe Komisije za nacionalizacijo pri Zveznem invršnem svetu SFRJ, št. 26 - 1263/2 - 63 z dne 21.9.1963, torej organa četre stopnje, s katero je bilo po podatkih iz upravnih spisov, odločeno o tem, katero premoženje tožničinega prednika je podržavljeno. S to odločbo je bila v zvezi s pritožbo Občine K. odpravljena odločba Komisije za nacionalizacijo pri Izvršnem svetu Skupščine Republike Slovenije z dne 24.4.1963, kar je glede na to, da je bilo z odločbo Komisije za nacionalizacijo pri Okrajnem ljudskem odboru K. z dne 26.1.1960 (drugostopenjska odločba) zavrnjena pritožba prejšnjega lastnika zoper prvostopenjsko odločbo, pomenilo, da so ponovno začele veljati odločbe prvostopne komisije za nacionalizacijo pri Občinskem ljudskem odboru K. in sicer odločba z dne 19.10.1959, dopolnilna odločba z dne 30.12.1960 in dopolnilna odločba z dne 19.2.1962. Na podlagi 264. člena ZUP/86 o odpravi in razveljavitvi odločbe po nadzorstveni pravici odloča organ druge stopnje, če tega ni, pa organ, ki je po zakonu pooblaščen za nadzorstvo nad delom organa, ki je odločbo izdal. Iz te določbe ZUP/86 je jasno, da je uporaba izrednega pravnega sredstva (odprava oziroma razveljavitev določbe po nadzorstveni pravici) možna le zoper prvostopno odločbo, saj o tem izrednem pravnem sredstvu odloča organ druge stopnje in le če tega ni, organ, ki je po zakonu pooblaščen za nadzorstvo nad delom organa, ki je odločbo izdal. Tožnica pa želi s tem izrednim pravnim sredstvom doseči odpravo oziroma razveljavitev odločbe, izdane na četrti stopnji, kar pa na podlagi 264. člena ZUP/86 sploh ni mogoče in je zato po presoji sodišča prve stopnje tožena stranka ravnala pravilno, ko je njen zahtevek zavrgla. Sodišče prve stopnje še dodaja, da je premoženje, ki je bilo nacionalizirano po ZNNZ mogoče pridobiti nazaj po Zakonu o denacionalizaciji (ZDen), ki pa ne daje pooblastil in pristojnosti za poseganje v pravnomočne odločbe o podržavljenju, zato tudi ne določa morebitnih izjem pri rednih ali izrednih pravnih sredstvih.

V pritožbi tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Prepričana je, da gre za pravno praznino, v kateri se je znašla tožnica in da bi se sodišče moralo postaviti na stališče, kako bi odločalo, če ne bi država razpadla in kakšne možnosti bi imela tožnica v navedenem primeru oziroma odločiti, kako ravnati v primeru, kot je tožničin. Torej kdo je v Republiki Sloveniji pristojen za razveljavitev odločb takoimenovane četrte stopnje, če so podani pogoji po določilih Zakona o upravnem postopku.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Odločbo, ki je v upravnem postopku dokončna, odpravi oziroma razveljavi po nadzorstveni pravici pristojni organ, če so podani pogoji, določeni v 263. členu ZUP/86. To pomeni, da je odprava oziroma razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici možna le zoper dokončno upravno odločbo.

V tem primeru je tožnica zahtevala odpravo oziroma razveljavitev po nadzorstveni pravici odločbe Komisije za nacionalizacijo pri Zveznem izvršnem svetu SFRJ z dne 21.9.1963. Glede na pravna sredstva, ki so bila na razpolago po Zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč pa navedena odločba ni dokončna odločba, s katero je bilo odločeno o stvari. Navedena odločba temelji na določbi 55. člena ZZNZ, ki je urejala posebna izredna pravna sredstva. Zato odprava oziroma razveljavitev po nadzorstveni pravici na podlagi 263. člena ZUP/86 ni mogoča zoper tako odločbo. Po 263. členu ZUP/86 se opravlja nadzor nad zakonitostjo dokončnih odločb, izdanih v upravnem postopku na prvi in drugi stopnji, kar pa izpodbijana odločba ni. Zato tožnica tudi s pritožbo ne more uspeti.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 73. člena ZUS neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.