Jedro

Kumulaciji obeh zahtevkov (izpolnitvenega in odškodninskega – civilno kazen) pritrjujeta teorija in sodna praksa. Stališče, da avtor lahko zahteva plačilo honorarja ali civilne kazni, ne pa obojega, je materialnopravno zmotno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba se v izpodbijanem delu II. točke in v III. točki izreka spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 198,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki pravdne stroške v znesku 92,69 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od izteka paricijskega roka dalje do plačila.“

II. V preostalem izpodbijanem delu II. točke izreka pa se pritožba zavrne in izpodbijana sodba potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki pritožbene stroške v znesku 111,16 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od izteka parcijskega roka dalje do plačila.

IV. Tožena stranka sama nosi stroške postopka z odgovorom na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo zneska 215,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov od zapadlosti dalje do plačila (I. točka izreka).

Kar je tožeča stranka zahtevala več, to je plačilo 13,22 EUR s pripadki, civilno kazen v znesku 431,70 EUR s pripadki oziroma zahtevek, da ji tožena stranka plača za vsak mesec neavtoriziranega javnega priobčevanja fonogramov v višini mesečnega nadomestila za javno priobčevanje fonogramov po tarifi tožeče stranke, ki ustreza načinu in obsegu priobčevanja fonogramov pri opravljanju dejavnosti tožeče stranke, povečanega do 200% v višini, ki jo bo določilo sodišče, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka, določenega za plačilo civilne kazni do dne plačila ter da je tožena stranka dolžna do sklenitve ustrezne pogodbe mesečno poročati tožeči stranki o obsegu javnega priobčevanja fonogramov pri opravljanju svoje dejavnosti, je prvostopenjsko sodišče zavrnilo (II. točka izreka). Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki pravdne stroške v znesku 28,57 EUR s pripadki (III. točka izreka).

2. Tožeča stranka se je pritožila proti delu sodbe (II. točka izreka), ki se nanaša na zneskovno opredeljeno civilno kazen in posledično tudi na odločitev o pravdnih stroških (III. točka) ter uveljavljala pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter napačne uporabe materialnega prava po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da v celoti (glede zneska civilne kazni) tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi. Podrejeno pa je predlagala, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in sodišču druge stopnje predlagala, da neutemeljeno pritožbo zavrne in sodbo v izpodbijanem delu potrdi. Zahtevala je povrnitev stroškov postopka z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba je deloma utemeljena.

5. 168. člen ZASP je naslovljen z „Povrnitev škode in civilna kazen.“ Zaradi lažjega dokaznega standarda glede plačila odškodnine je zakonodajalec v drugem odstavku 168. člena kot merilo vrednosti določil obseg civilne kazni, ki je enaka dogovorjenemu ali običajnemu honorarju ali nadomestilu za zakonito uporabo te vrste. Pogoj za uveljavitev civilne kazni pa je, da je bila pravica iz tega zakona kršena namerno ali iz hude malomarnosti. Kot merilo vrednosti, to je osnove za določitev višine civilne kazni pa je določen izpolnitveni (poplačilni) zahtevek avtorja ali nadomestila za tovrstno uporabo, povečan največ do 200%. Slednje pomeni, da lahko avtor zahteva avtorski honorar (kot izpolnitveni zahtevek) in kot osnovo kazni, povečan za 200%, kar lahko skupaj znese največ tri honorarje (sama civilna kazen lahko torej znaša največ dva honorarja). Kumulaciji obeh zahtevkov (izpolnitvenega in odškodninskega – civilno kazen) pritrjujeta teorija in sodna praksa (1). Stališče v 23. točki razlogov sodbe, da avtor lahko zahteva plačilo honorarja ali civilne kazni, ne pa obojega, je materialnopravno zmotno in nima podlage v komentarju ZASP. Prav tako je osamljeno mnenje v zadevi I Cp 1214/2011 na katero se opira sodišče prve stopnje v prid temu, da je mogoče uveljavljati le izpolnitveni ali zahtevek na plačilo civilne kazni.

6. Tožeča stranka je v postopku zatrjevala, da je že splošno znano, da je treba za javno priobčitev fonogramov plačevati nadomestilo, kar izhaja tudi iz določil ZASP, o tej obveznosti pa je bila tožena stranka obveščena ob terenskem ogledu dne 4. 12. 2006 ter s samo pogodbo, ki pa je ni podpisala. Izhodišče za odločitev o zahtevku tožeče stranke na plačilo civilne kazni predstavlja ugotovljeno dejansko stanje v postopku pred sodiščem prve stopnje, da tožena stranka v lokalu predvaja radijske postaje, da je predvajala glasbo v trgovini in frizerskem salonu. Za predvajanje glasbe uporablja predvajalnik. Tožena stranka ni prerekala trditev tožeče stranke, da je bila o svoji obveznosti plačila nadomestila obveščena ob terenskem ogledu 4. 12. 2006, ter s samo pogodbo, ki pa je ni podpisala. Toženi stranki je tako mogoče očitati, da je kršila avtorske pravice tožeče stranke namerno ali s hudo malomarnostjo in je zato podan temelj za plačilo civilne kazni po tretjem odstavku 168. člena ZASP.

Vendar pa je treba glede na to, da zakon dopušča razpon za odmero kazni (do 200%) po presoji sodišča druge stopnje upoštevati še okoliščino, da je bila očitana kršitev obveznosti tožene stranke storjena prvič. Zato zadošča kazen v višini 100% nadomestil in je s tem namen zakonskega določila po kaznovanju dosežen. V primeru nadaljnjih kršitev pa bi bila tožeča stranka upravičena do višje civilne kazni.

Civilna kazen predstavlja obliko odškodnine. Kot osnovo je sodišče upoštevalo prisojeno višino nadomestila (215,85 EUR). V tem znesku je že obračunan 8,5% DDV, ki pa se od odškodnin ne plačuje (2), zato lahko pripada tožeči stranki znesek nadomestila v višini 198,94 EUR (odštet 8,5% DDV od zneska 215,85 EUR). Sodišče druge stopnje je zato v navedenem obsegu pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo v delu izpodbijane II. točke izreka spremenilo tako kot izhaja iz prvega odstavka I. točke izreka te sodbe (358. člen ZPP).

V preostalem izpodbijanem zavrnilnem delu II. točke izreka prvostopenjske sodbe je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo, ko je ugotovilo, da ni podana nobena absolutna bistvena postopkovna kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP) zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

7. Zaradi spremenjene odločitve je sodišče druge stopnje odločilo tudi o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožeča stranka je upoštevajoč uspeh s tožbenim zahtevkom na plačilo civilne kazni uspela v 62,7% (414,79 EUR od 660,77 EUR), tožena stranka pa v 37,30%. Sodišče druge stopnje je kot izhodišče glede višine stroškov strank vzelo višino, ki jo je upoštevalo sodišče prve stopnje (specificirani stroškovnik tožeče in tožene stranke, 25. in 26. točka sodbe). Tožeči stranki tako od stroška 177,82 EUR pripada 111,49 EUR, toženi stranki pa od stroška 50,45 EUR 18,79 EUR. Po pobotanju stroškov tožeče in tožene stranke mora tožena stranka tožeči stranki plačati 92,69 EUR.

8. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka je s pritožbo uspela. Zato ji pripadajo pritožbeni stroški po Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvT) in sicer za nagrado za pritožbeni postopek (t. št. 3210) 27,20 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (t. št. 6002), 20% od nagrade (5,44 EUR), skupaj 32,64 EUR. Upoštevajoč še 20% DDV (t. št. 6007) v višini 6,52 EUR, znašajo odvetniški pritožbeni stroški 39,16 EUR. Skupaj s plačano sodno takso za pritožbo (72,00 EUR) pripada skupaj tožeči stranki 111,16 EUR pritožbenih stroškov.

9. Tožeča stranka je s pritožbo uspela, zato stroški postopka z odgovorom na pritožbo toženi stranki ne pripadajo (prvi odstavek 154. člena ZPP).

10. Če bo tožena stranka zamudila s plačilom stroškov postopka, bo dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti (Načelno pravno mnenje, Pravna mnenja 1/2006, str. 7).

(1) ZASP, GV Ljubljana, 1997, Komentar k 168. členu, stran 386 do 390 in odločbe gospodarskega oddelka Višjega sodišča v Ljubljani (I Cpg 1575/2012, I Cpg 162/2013, I Cpg 170/2013).

(2) 13. člen Pravilnika o izvajanju davka na dodano vrednost (Ur. l. RS, št. 102/2012- čistopis besedila).