Jedro

Toženec je zapustil kraj dogodka, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju oziroma ni počakal na prihod policistov, kar med strankama ni sporno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi VL 12928/2013 z dne 31. 1. 2013, s katerim je toženi stranki naloženo, da je dolžna plačati tožeči stranki 1.750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 8. 2012 dalje in 313,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 10. 2012 dalje ter izvršilne stroške 56,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2013 dalje. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka 722,96 EUR, v primeru zamude prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženec se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku – ZPP in predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Ves čas postopka je trdil, da je s kraja nesreče odpeljal, ne da bi oškodovancu nudil osebne podatke ali podatke o zavarovanju, ker v tistem trenutku sploh ni vedel, da naj bi se prometna nesreča, o kateri govori tožeča stranka, dejansko sploh zgodila. To se je nedvomno izkazalo tudi tekom dokaznega postopka. Tako iz izpovedi toženca kot tudi iz izpovedi oškodovanca je ugotovljeno, da v pogovoru oziroma izmenjavi besed, ki sta ga imela neposredno po dogodku, oškodovanec od toženca ni zahteval nobenih podatkov, zato se je odpeljal v očitno zmotnem prepričanju, da ni zakrivil nobene škode, zaradi katere bi moral posredovati podatke oziroma ostati prisoten na kraju do prihoda policistov. Sodišče bi moralo upoštevati tudi dejstvo, da se je toženec, ko so ga obvestili o okoliščinah dogodka, sam nemudoma zglasil na policijski postaji, kar kaže na njegovo dobro vero in dobronamernost. Sodba je poleg tega, da temelji na napačno ugotovljenem dejanskem stanju, tudi pomanjkljivo obrazložena in se je ne da v celoti preizkusiti.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so obširni, v njih je odgovorjeno tudi na vse toženčeve ugovore, s katerimi se je v postopku branil pred izgubo zavarovalnih pravic. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni bila storjena.

6. Tožeča stranka zahteva od toženca povračilo zneskov, ki jih je izplačala s poravnavo oškodovancu za premoženjsko in nepremoženjsko škodo ter odvetniške stroške na podlagi 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu – ZOZP in na podlagi 8. točke prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev tožeče stranke 01-AOD-01/10. Regresni zahtevek tožeče stranke se nanaša na prometno nesrečo dne 29. 5. 2012 na L. cesti v Ljubljani. Po trditvah tožeče stranke je prometno nesrečo, v kateri je oškodovanec utrpel škodo, zakrivil toženec s kršitvijo prometnih predpisov, po nesreči pa je zapustil kraj dogodka in ni posredoval svojih osebnih podatkov in podatkov o zavarovanju. Toženec je ugovarjal, da prometne nesreče ni povzročil in zato z zapustitvijo kraja nezgode ni mogel kršiti pogodbe in izgubiti zavarovalnih pravic.

7. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene, ki jo je prvostopenjsko sodišče sprejelo po obsežno izvedenem dokaznem postopku, v katerem je poleg izpovedb toženca in prič skrbno ocenilo tudi ostale izvedene dokaze, med katerimi je tudi izvedeniško mnenje izvedenca cestnoprometne stroke B. K. Na tej podlagi je zanesljivo ugotovilo, da je toženec 29. 5. 2012 pri bencinskem servisu P. na L. cesti v Ljubljani kršil cestnoprometne predpise, ker pri vključevanju v promet na prednostno cesto ni spustil mimo kolesarja B.S., ki se je ob trčenju z vozilom poškodoval. Toženčevo verzijo dogodka, češ da naj bi kolesar namerno brcnil v njegov avto, zaradi česar je odpadla registrska tablica, do trčenja pa ni prišlo, je prvostopenjsko sodišče prepričljivo zavrnilo. Toženec je zapustil kraj dogodka, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju oziroma ni počakal na prihod policistov, kar med strankama ni sporno. Kot sozavarovana oseba bi toženec obdržal zavarovalne pravice le v primeru, če bi v postopku dokazal, da ni kriv za obstoj okoliščin, ki sicer povzročijo izgubo zavarovalnih pravic po določbi 8. točke prvega odstavka 3. člena zavarovalnih pogojev. To mu ni uspelo. V pritožbi pa kot ključni razlog, da ni krivdno zapustil kraja dogodka po prometni nesreči, izpostavlja komunikacijo med njim in oškodovancem po dogodku, ter dobronamernost, ker se je po obvestitvi o okoliščinah dogodka sam zglasil na policijski postaji. Navedene okoliščine, četudi bi jih toženec dokazal, za odločanje o izgubi zavarovalnih pravic niso odločilne.

8. Pritožba tožene stranke je zato neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena ZPP.