Jedro

Prvostopenjski organ je pri ugotavljanju višine tožnikovih vlaganj pravilno uporabil določbo 44. člena ZDen in ugotovil vrednost premoženja v času podržavljenja in vrednost v času vračanja. Navedeni vrednosti za tožnika nista sporni. Višina določene odškodnine je zamejena z ugotovljeno razliko, za kolikor je obogaten denacionalizacijski upravičenec, ki je nepremičnino dobil v denacionalizaciji vrnjeno v naravi. V okviru ugotovljene razlike pa je vlagatelj upravičen do odškodnine, za katere višino dokaže vzročno zvezo med investicijo in povečano vrednostjo.

Izključitev zavezanca za vrnitev nepremičnine v naravi, kot aktivno legitimiranega za uveljavljanje vlaganj v denacionalizirano nepremičnino, v primeru, da vlaganj ni opravil neposredno sam, pač pa njegov najemnik, iz določbe 25. člena ZDen ne izhaja. Zgolj v primeru, da bi vlaganja uveljavljala tako zavezanec za vrnitev nepremičnine v naravi kot najemojemalec, bi imel lahko organ podlago, da zavezanca izključi, ker bi bilo uveljavljanje te materialne pravice bližje najemojemalcu, pa še to le v primeru, da bi to tako izhajalo iz njunega notranjega razmerja, najemne pogodbe.

Izrek

I. Tožbi se deloma ugodi ter se odločba Upravne enote Ljubljana št. 490-39/2009-102 z dne 31. 1. 2012 v 2. točki izreka odpravi in se zadeva v tem delu vrne istemu organu v ponoven postopek. V preostalem se tožba zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v odmerjeni višini 210,00 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Zahteva stranke z interesom za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo in sklepom v 1. točki izreka odločil, da so našteti zavezanci za povrnitev vlaganj dolžni plačati odškodnino iz naslova vlaganj v denacionalizirane poslovne prostore v stavbi ... – ..., to je v slaščičarno oz. prodajalno in v dvoriščni oziroma proizvodni objekt, v skupni višini 36.373,91 EUR, upravičenki družbi A. d.d., ..., v izreku določenih zneskih, ki se izplačujejo v desetih enakih letnih obrokih tako, da prvi obrok zapade v plačilo 30 dni po nastopu pravnomočnosti odločbe, s 6 % letnimi obrestmi, ki tečejo od pravnomočnosti odločbe do zapadlosti posameznega obroka, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega obroka do plačila, vse pod izvršbo; v 2. točki je preostali del zahteve družbe A. d.d., za izplačilo odškodnine iz naslova vlaganj v denacionalizirane poslovne prostore v stavbi ..., v višini 49.948,77 EUR, zavrnil; ter v 3. točki ugotovil, da je bila stroške postopka v višini 1.800,00 EUR, ki so bili ugotovljeni s sklepom Upravne enote Ljubljana, Izpostava Center z dne 28. 11. 2011, dolžna plačati družba A. d.d. V sklepu pa je zahtevo zavezancev za povrnitev zmanjšane vrednosti v denacionalizirane poslovne prostore zavrgel. V obrazložitvi je navedel, da je bilo v postopku denacionalizacije z delno odločbo Upravne enote Ljubljana št. 362-248/93-68 z dne 16. 6. 2006 (pravnomočna z dnem 6. 7. 2006) odločeno, da se upravičencem do denacionalizacije: A.A., B.B., C.C. in D.D., vrne v last in posest tisti del podržavljenega dela stavbe ..., parc. št. 16/1, zk. vl. št. 17 k.o. ..., ki je vpisan kot poslovni prostor v skupni izmeri 386,50 m2, na katerem ima pravico uporabe vpisano podjetje B. d.o.o., ... Ugotavlja, da je vlagatelj zahtevo za povrnitev vlaganj vložil v zakonitem roku na podlagi 25. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). V postopku je postavil več izvedencev, svojo odločitev pa je oprl na izvedeniško poročilo izvedenca E.E., ki ga je prejel 14. 11. 2011. Iz navedenega poročila je razvidno, da je vrednost poslovnega prostora – slaščičarne (oziroma prodajalne) v času podržavljenja znašala 33.287,17 DEM, v času vračanja pa znaša 40.847,91 DEM, kar pomeni, da se je vrednost povečala za 7.560,75 DEM, nominalna vrednost vlaganj pa znaša 14.109,78 DEM. Vrednost poslovnega prostora na dvorišču (oziroma proizvodni objekt) v času podržavljenja znaša 150.607,20 DEM, v času vračanja pa 214.187,63 DEM, kar pomeni, da se je vrednost povečala za 63.580,44 DEM, nominalna vrednost vlaganj v navedeni poslovni objekt pa znaša 126.350,88 DEM. Vrednost kletnih prostorov pa je v času podržavljenja znašala 32.545,92 DEM, v času vračanja znaša 58.688,14 DEM, kar pomeni, da se je vrednost povečala za 26.142,22 DEM, nominalna vrednost vlaganj pa znaša 28.585,05 DEM. Glede kletnih prostorov navaja, da je iz izvedeniškega poročila razvidno, da so bila vlaganja izvedena leta 1991, in da je iz najemne pogodbe z dne 20. 2. 1991 razvidno, da sta se B. d.o.o., kot najemodajalec in C. p.o. kot najemnik dogovorila, da najemodajalec odda najemniku v najem poslovni prostor – klet ter da pogodbeni stranki ugotavljata, da je treba poslovni prostor adaptirati, izvršiti zamenjavo vseh komunalnih inštalacij (elektrika, voda in kanalizacija) tako, da bo primeren za pisarno in da najemodajalec predhodno odobri projektno dokumentacijo in obseg investicij, po končanem najemu (10 let) pa investicijski vložek preide na najemodajalca brez pravice najemnika za kakršnokoli nadomestilo. Glede na navedeno je zavzel stališče, da vlaganj v kletne prostor v letu 1991 ni izvedel vlagatelj predmetne zahteve za povrnitev vlaganj, temveč novi najemnik, zato vlagatelj ni upravičen do povrnitve vlaganj. Glede ostalih del pa meni, da je vlagatelj izvajal investicijska dela, ki so povečala vrednost poslovnih prostorov v času vračanja, to je v slaščičarno oz. prodajalno in v dvoriščni oz. proizvodni objekt, torej je vlagatelj dokazal vzročno zvezo med svojimi vlaganji in povečano vrednostjo nepremičnine. Vlagatelj je zahtevo podal v višini 7.205,12 EUR, 64.520,69 EUR in 14.596,87 EUR in meni, da je zaradi vseh vlaganj prišlo do povečanja vrednosti nepremičnin. Meni, da bi se moralo upoštevati tudi vlaganja, ki jih je izvedel najemnik, s katerimi je imel sklenjeno pogodbo za znižano najemnino, ker so se vlaganja poravnavala z nižjo najemnino in oprostitvijo drugih obveznosti, ki sta jih v medsebojnem poslovnem razmerju imela. Zaradi vlaganj ni bil obogaten sam, temveč denacionalizacijski upravičenci, zato se morajo ta vlaganja upoštevati. Upravni organ v zvezi z vlaganji v kletne prostore vztraja, da je vlaganja izvedel v letu 1991 najemnik, v zvezi z navedbo, da je do njih upravičen vlagatelj, ker je imel z najemnikom sklenjeno pogodbo z znižano najemnino, pa odgovarja, da najemna pogodba predstavlja dvostranski obveznostni in odplačen posel, kjer se razmerja po tej pogodbi urejajo po pravilih obligacijskega prava. Dogovor sodi v okvir medsebojnega razmerja in vsebina tega odnosa ne sodi v postopek denacionalizacije. O ureditvi teh odnosov namreč ZDen ne govori in tudi ne spada v pristojnost upravnega odločanja. Glede na navedeno ugotavlja, da v konkretnem primeru tudi po ZDen ni podlage, da bi se pri izračunu višine odškodnine upoštevala vlaganja najemnika. V zvezi z ugovorom glede metode pri ugotavljanju povečane vrednosti pa ugovor zavrača, saj je izvedenec metodo izračuna vlaganj opravil, kot je predpisana v ZDen in je to metodo dolžan upoštevati. Izvedeniško mnenje je izdelal v skladu s 44. členom ZDen in ob upoštevanju določb Pravilnika o merilih za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistem točkovanja (Pravilnik). Glede na določbo petega odstavka 25. člena ZDen lahko zahteva vlagatelj od upravičenca iz naslova večvrednosti vrnjene nepremičnine največ razliko v vrednosti, v konkretnem primeru je torej 71.141,19 DEM oziroma 36.373,91 EUR. Iz navedenega zavrača zahtevo v obsegu razlike, to je izplačilo preostale odškodnine iz naslova vlaganj v denacionalizirane poslovne prostore v stavbi ..., to je v slaščičarno oz. prodajalno in v dvoriščni oz. proizvodni objekt, v višini 35.391,90 EUR in v kletne prostore v višini 14.596,87 EUR.

Drugostopni organ je v 1. točki izreka zavrnil pritožbo tožnika, v 2. točki zavrnil pritožbo zavezancev; v 3. točki odpravil sklep opr. št. 490-39/2009-102 z dne 31. 1. 2012 ter zahtevo zavezancev za povrnitev zmanjšanja vrednosti v denacionalizirane poslovne prostore v stavbi ..., zavrnil; v 4. točki izreka zahtevo tožnika za plačilo stroškov – nagrado za postopek in poštne ter telekomunikacijske storitve zavrnil. V obrazložitvi je soglašal z upravnim organom glede zavrnitve vlaganj v kletne prostore ter uporabljene metode.

Tožnik v tožbi navaja, da upravni organ napačno ni upošteval vlaganj najemnika v nepremičnino. Drži, kot ugotavlja drugostopni organ, da se je tožnik kot pravni naslednik zavezanca z najemniki dogovoril, kdo je upravičen do plačila vlaganj. Kdo bo uveljavljal plačilo vlaganj, je stvar dogovora med najemodajalcem (navadno denacionalizacijski zavezanec) in najemojemalcem, ki z najemodajalcem navadno svoja medsebojna razmerja urejata sproti. Res je najemna pogodba dvostransko obveznostni pravni posel, znotraj katerega se razmerja urejajo po pravilih obligacijskega prava ter da dogovor med najemnikom in najemodajalcem sodi v okvir medsebojnega razmerja, in ravno na tej podlagi so vlagatelju nastali stroški, ker je vlagatelj kompenziral vlaganja najemnika znotraj najemnega razmerja. Najemojemalec in tožnik sta se v pogodbi dogovorila, da bo najemojemalec vlaganja izvedel, tožnik pa jih bo zahteval od denacionalizacijskih upravičencev. Peti odstavek 25. člena ZDen daje aktivno legitimacijo za vložitev zahtevka za povrnitev večvrednosti vrnjene nepremičnine zavezancu ali najemojemalcu, pri čemer pa je odločitev o tem, ali bosta subjekta vložila tožbo in kdo od njiju jo bo vložil, odvisno od njune aktivnosti. V konkretnem primeru je v tem pogledu bistveno, da se upravičenca bremeni za povečano vrednost nepremičnine v času vračanja, in to zgolj enkrat. Upravni organ bi moral vprašanje vlaganj najemnika in najemojemalca s procesnega vidika obravnavati skupaj, glede na to, da je v konkretnem primeru povrnitev vlaganj zahteval zgolj zavezanec, bi moral upravni organ o vlaganjih najemnika odločiti v izpodbijanih odločbah. Kako bosta v nadaljevanju medsebojno uredila razmerje, pa ni več stvar upravnega postopka. Materialno pravno napačno je stališče prvostopenjskega organa, da po ZDen ni podlage, da bi se pri izračunu višine odškodnine upoštevala še vlaganja najemnika. Pravno podlago daje že 25. člen ZDen, pri čemer ostaja odprto vprašanje aktivne legitimacije za vložitev takšnega zahtevka. Procesno upravičenje izhaja iz materialnega zakona (ZDen) in iz obligacijskega najemnega razmerja. Da je dolžnost upravičenca v povrnitvi vlaganj, vključno z vlaganji, ki jih je izvršil najemnik, je odločilo tudi Upravno sodišče v sodbi opr. št. U 2341/2008 z dne 7. 7. 2009. Odločitev pa je napačna tudi glede uporabljene metode ugotavljanja vrednosti, iz razlogov napačne uporabe materialnega prava. Ocenjene vrednosti vlaganj na določen prerezni datum s pomočjo Pravilnika je v predmetni zadevi napačno. Z uporabo Pravilnika dobimo zgolj približek vlaganj, ne pa njegov točen in natančen izračun, kar bi bilo sicer na podlagi predloženih podatkov povsem mogoče in primerno storiti. Zmotno je stališče, da povečanje vrednosti opredeljuje drugi odstavek 44. člena ZDen. Predmetna določba se nanaša na določitev vrednosti podržavljenega premoženja in ne na vlaganja, zato metode ni mogoče uporabiti pri ugotavljanju vrednosti vlaganj, kot je storil upravni organ. Pravilna metoda izračuna vrednosti vlaganj bi bila metoda ocene dejanskih stroškov z opravljenimi izmerami izvedenih del, izdelavo popisov in pridobitvijo tržnih ponudb za izvedbo. S takim izračunom bi dobili vrednost posameznih del ob izvedbi, od česar bi odšteli zmanjšanje vrednosti posameznih del glede na pretečeno dobo uporabe in ekonomsko življenjsko dobo. Predlaga odpravo obeh izpodbijanih odločb ter odločitev, da so zavezanci za povrnitev vlaganj dolžni izplačati tožniku odškodnino iz naslova vlaganj v skupni višini 86.322,68 EUR ter podrejeno odpravo izpodbijanih odločb ter zahteva povrnitev stroškov postopka.

Stranke z interesom v tem postopku v odgovoru na tožbo predlagajo zavrženje tožbe oziroma, da sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Menijo, da sklicevanje na sodbo U 2341/2008 ni primerno, v zvezi z vlaganji najemnika. Zavezanec ne more uveljavljati opravljenih vlaganj najemnika, ker bi tako zahteval tujo materialno pravico. Soglašajo pa z uporabljeno metodo, ki temelji na prvem oziroma drugem odstavku 44. člena ZDen. Zahtevajo povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

Tožba je deloma utemeljena.

Uvodoma, glede na ugovor strank z interesom, da je tožnik napačno označil toženo stranko, Republika Slovenija, Upravna enota Ljubljana, ter da je posledično treba tožbo zavreči, sodišče odgovarja, da je tožnik pravilno označil toženo stranko – Republiko Slovenijo, napačno označbo zastopnika pa je sodišče saniralo in na podlagi določbe petega odstavka 17. člena ZUS-1, tožbo v odgovor poslalo pristojnemu ministrstvu. Sodišče torej šteje, da je tožnik pravilno opredelil toženo stranko, ter da ni podlage, da ne bi obravnavalo tožbe po vsebini.

Tožnik izpodbija 1. točko izreka, s katero mu je bila priznana odškodnina iz naslova vlaganj v denacionalizirane poslovne prostore v stavbi ..., v slaščičarno oziroma prodajalno in dvoriščni oziroma proizvodni objekt, ker meni, da je organ pri izračunu vlaganj napačno uporabil materialno pravo.

V skladu z uveljavljeno sodno prakso je organ pri ugotavljanju višine tožnikovih vlaganj pravilno uporabil določbo 44. člena ZDen in ugotovil vrednost premoženja v času podržavljenja in vrednost v času vračanja. Navedeni vrednosti za tožnika nista sporni. Višina določene odškodnine je zamejena z ugotovljeno razliko, za kolikor je obogaten denacionalizacijski upravičenec, ki je nepremičnino dobil v denacionalizaciji vrnjeno v naravi. V okviru ugotovljene razlike pa je vlagatelj upravičen do odškodnine, za katere višino dokaže vzročno zvezo med investicijo in povečano vrednostjo. Ugotovitveni postopek je pokazal, da je tožnik na podlagi svojih investicij upravičen do celotne razlike med vrednostjo nepremičnine ob podržavljenju in vračanju. Glede na obrazloženo je neutemeljen ugovor tožnika, da je bilo pri ugotovitvi višine vlaganj napačno uporabljeno materialno pravo (44. člen ZDen; Pravilnik) in posledično v 1. točki izreka določena odškodnina prenizko odmerjena.

Na podlagi obrazložitve, navedene v zgornjem odstavku, tožnik tudi neutemeljeno izpodbija točko 2 izreka, s katero je organ zavrnil nominalno ovrednotena vlaganja v objekta iz 1. točke izreka, v višini, ki presega določeno.

Utemeljen pa je tožnikov ugovor, ki se nanaša na zavrnitev vlaganj v kletne prostore, iz razloga, ker investicije v kletnih prostorih v letu 1991 ni izvedel vlagatelj predmetne zahteve za povrnitev vlaganj, temveč najemnik. Izključitev zavezanca za vrnitev nepremičnine v naravi, kot aktivno legitimiranega za uveljavljanje vlaganj v denacionalizirano nepremičnino, v primeru, da vlaganj ni opravil neposredno sam, pač pa njegov najemnik, iz določbe 25. člena ZDen ne izhaja. Iz določbe petega odstavka 25. člena izhaja, da lahko vlaganja iz naslova večvrednosti vrnjene nepremičnine uveljavljata tako zavezanec kot najemojemalec iz 60. člena ZDen (drugi odstavek 60. člena ZDen določa, da je stranka v postopku za denacionalizacijo tudi pravna ali fizična oseba, ki je do uveljavitve tega zakona dne 7. 12. 1991 vlagala v podržavljeno nepremičnino, kadar in kolikor se v postopku odloča o njenih pravicah, ki izvirajo iz teh vlaganj). Na podlagi določbe petega odstavka 25. člena ZDen je zakonodajalec določil, da je aktivno legitimiran za uveljavljanje vlaganj tudi najemnik, pri čemer pa navedena določba, pa tudi celotna določba 25. člena ZDen, ne izključuje aktivne legitimacije zavezanca, ki uveljavlja večvrednost vrnjene nepremičnine, iz razloga, ker vlaganj ni opravil neposredno sam, pač pa po najemniku. Zgolj v primeru, da bi vlaganja uveljavljala tako zavezanec za vrnitev nepremičnine v naravi kot najemojemalec, bi imel lahko organ podlago, da zavezanca izključi, ker bi bilo uveljavljanje te materialne pravice bližje najemojemalcu, pa še to le v primeru, da bi to tako izhajalo iz njunega notranjega razmerja, najemne pogodbe. V obravnavanem primeru pa je razvidno, da iz notranjega razmerja – najemne pogodbe z dne 20. 2. 1991 med B. kot najemodajalcem in C. kot najemojemalcem izhaja, da bo najemnik opravil v poslovnem prostoru določene investicije, da pa bo po končanem najemu desetih let investicijski vložek prešel na najemodajalca brez pravice najemnika za kakršnokoli nadomestilo. Že na podlagi te določbe je najemodajalec oziroma njegov pravni naslednik - tožnik upravičen do povrnitve vlaganj. Investicije so postale del nepremičnine, njihova izdvojitev ni več mogoča, zato je zavezanec za vrnitev nepremičnine v naravi, kot imetnik le-te ob vrnitvi v naravi, upravičen do njene povečane vrednosti. Upravni organ je torej napačno uporabil materialno pravo, določbo 25. člena ZDen, kar je dolžan upoštevati v ponovljenem postopku in ponovno odločiti o zahtevi tudi za kletne prostore, ob upoštevanju metode, ki jo je že uporabil in ki jo sodišče priznava kot pravilno.

Ker je bilo v denacionalizacijskem postopku v 2. točki izreka napačno uporabljeno materialno pravo, je odločba v 2. točki izreka nezakonita. Sodišče jo je na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo ter zadevo v smislu tretjega odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. V preostalem delu pa je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Ker je tožnik v tem upravnem sporu deloma uspel, mu je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 210,00 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu) z upoštevanjem 20 % DDV ter uspeha v postopku (uporaba določb Zakona o pravdnem postopku). Stroške mu je dolžna povrniti tožena stranka v roku 15 dni od prejema sodbe.

Odločitev o zavrnitvi stroškov postopka stranke z interesom temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.