Jedro

Če je vzrok za nastanek škode že saniran, še ne pomeni, da je odškodninski zahtevek za posredno, refleksno škodo neutemeljen.

Arbitražna klavzula v pogodbi med investitorjem in izvajalcem kupca (tožnice) ne veže, čeprav izvaja materialnopravna upravičenja iz položaja investitorja po 661. členu OZ. Ta so prenesena izrecno s tem zakonskim določilom, medtem ko arbitražna klavzula ostaja pogodbena in veže le stranke.

Izrek

I. Pritožbi tožnice se delno ugodi in se sodba razveljavi pod točko V.: v prvi alineji 1. točke, v 2. točki, v 3. točki razen prve in zadnje alineje ter v točki VI. ter se v tem delu zadeva vrne v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba tožnice zavrne, pritožba toženke pa se zavrne v celoti in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zaradi delnega umika tožbe ustavilo postopek glede plačevanja 200,00 EUR mesečno in dopustilo spremembe tožbe z dne 14. 2. 2013, 26. 11. 2013 in 19. 5. 2015 ter razsodilo, da mora toženka odpraviti napake v gradnji objekta, tako da položi dodatno toplotno izolacijo ter vbrizga primerno injekcijsko maso na mestih pojava vlage (I. točka) ter po odpravi napak odstrani ves poškodovani oziroma plesniv omet in nanese hidroskopičen omet ter opravi vsa zaključna slikopleskarska dela (II. točka). Toženki je naložilo, da mora v času opravljanja del tožnici na svoje stroške zagotoviti stanovanje (III.), ji plačati znesek 240,00 EUR (VI. točka) ter pravdne stroške v znesku 224,52 EUR (VI. točka), preostale tožbene zahtevke (za drugačno odpravo napak oz. odpravo drugih napak in za plačilo škode) pa je zavrnilo (V. točka).

2. Tožnica izpodbija sodbo v zavrnilnem delu, in sicer se pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela in novo sojenje. Navaja, da je sodišče arbitrarno, v nasprotju s podatki, spisa odločilo, kaj naj bi bila napaka v gradnji in katera vrsta odprave te napake bi bila bolj primerna, za kar sodišče ne razpolaga niti z zakonsko osnovo niti s strokovnim znanjem potrebnim za takšno izbiro. Kljub temu, da je izvedenec ugotovil in potrdil stvarne napake, je sodišče zahtevek v pretežnem delu zavrnilo, s čimer je odločilo v nasprotju s podatki spisa, prav tako pa so v sodbi navedeni pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih, saj zavrnitev obravnavanega dela zahtevka sodišče utemeljuje zgolj z razlogi za zavrnitev dokaznega predloga zaradi ekonomičnosti postopka. Z zavrnitvijo dokaznega predloga za izkop zaradi razloga ekonomičnosti je bilo tožnici preprečeno dokazovanje relevantnih dejstev, dejansko stanje je zaradi tega ostalo nepopolno ugotovljeno, sodišče pa v obrazložitvi ni navedlo, po katerih merilih se ekonomičnost presoja. Zaradi navedenega tožnica ni mogla zanesljivo oblikovati pravilnega zahtevka, prav tako pa ni mogla dokazati poškodb hidroizolacije nosilne stene, zato je to vprašanje ostalo neraziskano. Tožnica sodišču očita tudi zmotno uporabo materialnega prava, ko je zaključilo, da pri napačno položeni cevi ne gre za napako v solidnosti gradbe, saj je le ta položena v nasprotju z gradbenimi pravili. Zahtevek na odpravo napak v vkopu kanalizacije ni pogojen z vlago v stanovanju tožnice, kot to napačno razlaga prvostopenjsko sodišče, ampak predstavlja napako v gradbi in zemljišču, v katerem cev le stoji in ni utrjeno obbetonirana, kot bi morala biti. Prav tako je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo pri zavrnitvi zahtevka za ureditev odvajanja meteornih voda z zemljišča manipulativega prostora, saj zaradi ugotovljenega odstopa od projekta obstaja povečana nevarnost nastanka škode. Nadalje je po mnenju pritožnice sodišče napačno uporabilo materialno pravo tudi pri zavrnitvi zahtevka za povračilo plačanih zneskov najemnine zaradi nezmožnosti bivanja v vlažnem stanovanju. Tožnica opozarja, da ne iztožuje nepremoženjske škode zaradi okvare zdravja, pač pa premoženjsko škodo, utemeljeno tudi po 2. odst. 637. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), ki je nastala zaradi napake in jo je prisilila k začasni preselitvi. Dalje naj bi pri zavrnitvi zahtevka iz naslova nakupa sušilnega stroja sodišče napačno upoštevalo triletni zastaralni rok, saj po oceni tožnice ta terjatev zastara v petih letih. Tudi stroške izsuševanja glede na to, da je ugotovljena odgovornost za skrite napake v gradbi, bi morala plačati toženka. Nepopolno je po prepričanju tožnice ugotovljeno dejansko stanje tudi glede zahtevka za povrnitev refleksne škode, ki ga je sodišče zavrnilo, češ da izvedenec o tem ni podal menja, saj mu v tej zvezi vprašanje sploh ni bilo zastavljeno. Sploh pa je glede višine te škode tožnica predlagala ogled, saj bi bilo posebno izvedensko mnenje neekonomično. Nenazadnje tožnica izpodbija tudi odločitev o pravdnih stroških, češ da sodišče ni upoštevalo potrebnosti tožbe in izdelave izvedenskega mnenja, ni pa tudi moč razbrati, po kakšnih merilih je sodišče ocenilo, da je tožnica v pravdi uspela zgolj v obsegu ene tretjine.

3. Toženka na njeno pritožbo odgovarja in predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne.

4. Sama pa se pritožuje zoper obsodilni del sodbe, iz vseh pritožbenih razlogov po ZPP in višjemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, priglaša pa tudi stroške pritožbenega postopka. Navaja, da naj bi bilo nesporno, da so tožničine trditve glede vdora fekalnih voda brezpredmetne, saj je zahtevek v tem delu umaknila, vendar pa je sama vztrajala na vsebinski odločitvi, zato bi sodišče moralo izdati dopolnilno zavrnilno sodbo. Prav tako pa je izdaja dopolnilne zavrnilne sodbe potrebna v zvezi z ugovorom, da se je napaka pojavila že leta 2004. Nadalje meni, da sodišče ne bi smelo dovoliti spremembe tožbe in posledično ugoditi spremenjenemu zahtevku. Tožnica je po njenem prepričanju procesno napačno vodila pravdo, saj šele v zadnji vlogi očita nesolidnost konstrukcije, brez navajanja vzroka, ki naj bi ga ta imela na vlago. Vsi ti očitki so podani 13 let po zaključku gradnje, in tudi več kot eno leto od grajanja v januarju 2011. Tožba je po prepričanju toženke prepozna. Prav tako je bila tožnica s temi navedbami prekludirana, saj jih je podala po prvem naroku, ob tem pa ni pojasnila, zakaj jih ni mogla podati pravočasno brez svoje krivde. Sodišču očita, da je prekoračilo obseg spornega predmeta in kršilo 2. čl. ZPP ter ugodilo zahtevku na neobstoječi dejanski in dokazni podlagi. Mnenje izvedenca toženka zavrača kot poizvedovalni dokaz in se ob tem sklicuje na članek M. Dolenca in sodbo VS RS III Ips 63/2005 ter dodaja, da je ostalo dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno, ker sodišče ni upoštevalo nobenega od dokazov, s katerimi je toženka dokazovala, da je gradnjo izvedla po sklenjeni gradbeni pogodbi in takrat veljavnih gradbenih pravilih (IUS standardi), s čimer ji je kršilo ustavno zajamčene procesne pravice. Toženka nasprotuje tudi oceni sodišča o neveljavnosti dogovora arbitražnega, saj pridobitelj ne more imeti več pravic kot investitor. Tožbene zahtevke opredeljuje kot nemogoče in neizvršljive, saj naj bi tožnica zahtevala nekaj, kar je izven gradbenega in uporabnega dovoljenja, predstavlja pa poseg v prostor, za kar je treba pridobiti upravna dovoljenja in soglasja ostalih skupnih lastnikov, za kar pogoji niso izpolnjeni.

5. Tožnica na pritožbo toženke ni odgovorila.

6. Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba toženke pa ni utemeljena.

7. Ni sporno, da je tožnica od investitorja A., d. o. o., 25. 10. 2004 kupila apartma v ... (št. 4, parc. 1 k. o. ..., kjer je vpisana kot solastnica do 85/1000, ker etažna lastnina še ni vzpostavljena). Prodajalka (investitorka) je po zaključku stečaja nad njo že izbrisana iz sodnega registra, toženka pa je bila glavna izvajalka. Nadalje ni sporno, da je tožnica že kmalu po prevzemu (že v letu 2004) opazila napake, in sicer zamakanje fekalnih voda, nato je leta 2006 prišlo do izlitja vode, pa v letu 2010 do ponovnega zamakanj fekalnih voda. Te napake so bile odpravljene, tožnica pa sedaj uveljavlja odpravo napake, ki je v zatrjevani stalni povečani vlažnosti v njenem stanovanju. Poleg tega zahteva povrnitev škode. Delna ugoditev njenemu zahtevku temelji na 661. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), ki pravi, da pravice naročnika nasproti izvajalcu zaradi napake gradbe preidejo tudi na vse poznejše pridobitelje gradbe ali njenega dela, vendar tako, da poznejšim pridobiteljem ne teče nov rok za obvestilo in tožbo, temveč se jim rok prednikov všteva.

O pritožbi toženke

8. Najprej je treba zavrniti očitek, da bi morala o sporu odločati arbitraža in pritrditi oceni sodišča prve stopnje, da arbitražna klavzula v pogodbi med investitorjem in izvajalcem kupca (tožnice) ne veže, čeprav izvaja materialnopravna upravičenja iz položaja investitorja po 661. čl. OZ. Ta so prenesena izrecno s tem zakonskim določilom, medtem ko arbitražna klavzula ostaja pogodbena in veže le stranke.

9. Toženka je pritožbo podnaslovila tudi kot predlog za izdajo dopolnilne zavrnilne sodbe, vendar je iz vsebine njenega pritožbenega predloga in tudi iz obrazložitve razvidno, da ji ne gre za dopolnitev formalne odločitve, temveč za drugačno (meritorno) odločitev, zlasti tudi glede umika in spremembe tožbe, na kar pritožbeno sodišče odgovarja v nadaljevanju.

10. Tožnica je v modifikacijah svoje tožbe umaknila zahtevek za povezavo peskolovov (umaknjeno 14. 2. 2013) ter zahtevo, da ji toženka do zagotovitve primernega stanovanja plačuje 200,00 EUR mesečno (umaknjeno 26. 11. 2013), ostale zahtevke pa je razširila oziroma spremenila tako, da jih je glede na potek in ugotovitve dokaznega postopka prilagodila in natančneje opredelila, kar je sodišče s sklepom tudi pravilno dopustilo (iz razloga smotrnosti; 1. odst. 185. čl. ZPP). Ker je toženka nasprotovala umiku zahtevka za ureditev peskolovov, je sodišče o njem tudi vsebinsko odločalo in zahtevek v 2. alineji 1. V. točke izreka zavrnilo. O tem torej je meritorno odločeno. Neutemeljeno pa pritožbeno stališče o nepravilno dopuščenem umiku glede plačevanja 200,00 EUR mesečno. Toženka je namreč na glavni obravnavi dne 17. 12. 2013 izjavila, da „se s skrčitvijo zahtevka strinja, zahteva pa, da se tožnici naloži pravdne stroške, ki so povezani z navedenim delom zahtevka.“ Sodišče je tako ravnalo pravilno, ko je s sklepom umik dopustilo, o stroških pa bo glede na današnjo odločitev tako in tako potrebna nova odločitev.

11. Pritožba tudi neutemeljeno graja odločitev sodišča o dopuščeni (končni) spremembi tožbenega zahtevka. Tožnica je s tožbo vseskozi uveljavljala odpravo napak zaradi nestrokovne gradnje in zaključka gradbenih del, ki so se navzven izrazile na več načinov in so povzročale stalno in čezmerno vlažnost njenega stanovanja. Dejavnik, ki ga je za nastanek vlažnosti ugotovil izvedenec, je sicer res drugačen kot razlog, ki ga je predhodno zatrjevala tožnica, vendar je tožnica glede na te ugotovitve ob isti dejanski in pravni podlagi, kot je bila zatrjevana v tožbi, odpravo (istih) napak predlagala na način, ki ustreza temu dejavniku. Zaradi navedenega njena sprememba tožbe ni ne nedopustna ne prepozna in jo je sodišče prve stopnje utemeljeno dopustilo (iz razloga smotrnosti; 1. odst. 185. čl. ZPP), pritožbo proti sklepu pa je bilo zato treba zavrniti (2. tč. 365. čl. ZPP).

12. Tudi tožničine trditve niso v ničemer ne prepozne ne nerelevantne. Res je tožnica svoje trditve prilagodila izvedenskemu mnenju, česar pa prej brez svoje krivde ni mogla storiti (4. odst. 286. čl. ZPP). Tožnica postavitve izvedenca ni predlagala, da bi šele ugotovil, katera dela je treba opraviti za odpravo napake, ampak je svoje trditve o obstoju napake in načinu izvedbe podala že v tožbi ter jih s predlaganim mnenjem izvedenca želela zgolj podkrepiti oziroma dokazati. Njene prvotne trditve so temeljile na pred pravdo pridobljenem izvedenskem mnenju. Ravnala je z vso potrebno skrbnostjo, da bi vsa relevantna dejstva spoznala in tako že v tožbi zadostila načelu o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena. Izvedenskemu mnenju, na katerega se je oprlo sodišče, ni mogoče očitati, da je bil kot dokaz nedopustno informativen, torej tak, ki bi se izvedel zato, da bo šele pokazal, ali neka pravno pomembna dejstva obstajajo ali ne. Sicer pa tudi M. Dolenc v članku(1), na katerega se sklicuje toženka, zavzema stališče, da stranki ni mogoče nalagati pretiranega bremena substanciranja trditev, če gre za dejstva, ki so zunaj njenega zaznavnega območja, temveč mora biti v takih primerih tudi uporaba informativnega dokaza dovoljena, čemur pritrjuje tudi novejša sodna praksa, drugačna od odločbe, ki jo omenja pritožnica (VS RS III Ips 63/2005).(2) Glede na navedeno pritožbeno sodišče zavrača pritožbeno tezo, da so tožničine trditev, podane kar 13 let po koncu gradnje, in po prvem naroku, prepozne.

13. Izvajalec odgovarja za morebitne napake v izdelavi gradbe, ki zadevajo njeno solidnost, če se take napake pokažejo v desetih letih od izročitve in prevzema del (1. odst. 662. čl. OZ). Tožničina tožba je vložena 25. 1. 2012. Pritožbeno sodišče ne dvomi v ugotovitev sodišča prve stopnje, da je upravnik napako toženki sporočil že 10. 1. 2011, vendar pa jo je sama grajala pisno 31. 1. 2011. Že samo na tej podlagi je njena tožba z dne 25. 1. 2012 vložena znotraj enoletnega, sicer prekluzivnega roka iz 2. odst. 663. čl. OZ in torej pravočasna. Nadaljnje ugotovitve prvostopenjskega sodišča (glej 12. točko obrazložitve) pa kažejo, da je toženka kasneje ravnala, kot da je pripravljena napako sama odpraviti, zato bi ex abundanti cautela prišla v poštev tudi določba 3. odst. 663. čl. OZ, po katerem se na prekluzijo ne more sklicevati tista stranka, ki je s svojim ravnanjem zavedla k nepravočasnem uveljavljanju.

14. Ne drži, da bi dejansko stanje glede ugotovljene napake ostalo nepopolno ugotovljeno in da bi se v zvezi s tem toženka ne imela možnosti izreči. Toženka je imela vse možnosti obravnavanja (enako kot tožnica), tako v dokaznem postopku, kot tudi v pogledu podajanja navedb in ugovorov oz. izjavljanja o navedbah in ugovorih nasprotnika. Njena ustavna procesna jamstva zato niso bila kršena. Zakaj toženka odgovarja, četudi bi ravnala v skladu s pogodbo in veljavnimi standardi, je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje v 21. točki obrazložitve (po 1. odst. 664. čl. OZ). Zato ne more uspeti zgolj s pritožbenim ponavljanjem, da se je držala veljavnih standardov. Napako, ki se je odrazila kot prekomerna vlažnost, povzročila pa jo je – kot se je naposled izkazalo - neustrezna termoizolacija, je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo s pomočjo strokovnjaka; napaka je podana, če stvar nima lastnosti, potrebnih za običajno rabo, kar ni nujno povezano z normativnimi standardi. Pritrditi je treba sodišču prve stopnje, da je običajna raba termoizolacije tudi v zaščiti pred vlago, česar toženkina izvedba v primeru tožničinega stanovanja ni ustrezno zagotovila.

15. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da je izrek sodbe neizvršljiv in nedoločen, češ da se zahtevajo dodatna dela, ki niso del pogodbe oz. gradbenega načrta, za katera ni soglasja skupnih lastnikov, poleg tega pa izrek ne vsebuje tega, kar je treba, da se lahko obveznost prepozna in izvrši. Izrek sodbe je dovolj določen, da lahko toženka svojo obveznost prepozna in jo tudi izvrši. Samo logično je, da dela, ki jih mora po sodbi izvesti, ne temeljijo na pogodbi, saj je ta predvidevala dela brez napak. Če mora toženka za dela, s katerimi bo po sodbi dolžna ugotovljene napake odpraviti, pridobiti še kakšno dovoljenje, pa je to v njeni izvedbeni sferi.

O pritožbi tožnice

16. Neutemeljeni so njeni očitki kršitev po 14. in 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj sodišče ni odločilo v nasprotju s podatki v spisu; enega ključnih dokazov - izvedensko mnenje je pravilno in korektno povzelo. Izpodbijana sodba vsebuje (glede odprave napak) vse razloge o odločilnih dejstvih, ki omogočajo preizkus njene pravilnosti in zakonitosti.

17. Sodišče tudi ni ravnalo samovoljno ali v nasprotju s pravnimi pravili pri izbiri odprave napak, kot to očita pritožnica. Tožbeni zahtevek je oblikovala tako, da je zahtevala odpravo napake v gradnji objekta, način odprave je natančneje opredelila in navedla obe predlagani rešitvi. Zahtevka nista bila podana primarno in podredno, izvedenec pa je v svojem mnenju obe rešitvi opredelil kot enakovredni, in druge rešitve ni opredelil kot alternative prvi, kot to napačno meni pritožnica, ter ju poleg tega tudi finančno ovrednotil. Sodišče prve stopnje je pravilno ugodilo delu zahtevka, ki za toženko pomeni ugodnejšo, cenejšo možnost za dosego istega rezultata. Pri sami odpravi napak je izbira načina odprave napak načeloma v domeni podjemnika.(3) Kadar je sanacijo napake mogoče odpraviti na več načinov, je tudi naročnik dolžan ravnati s potrebno skrbnostjo in izbrati tisti način, ki je z enako zanesljivostjo uspeha cenejši za izvajalca.(4) Za tožnico je pomembno predvsem, da se napaka odpravi. Sodišče prve stopnje pri tem tudi ni storilo očitane kršitve postopka, saj ni odločalo mimo zahtevka, ampak v njegovih okvirih. Prisodilo je nekaj manj, kot je tožnica zahtevala, ne nekaj drugega. Drži, da je takšen način rešitve zanjo lahko manj ugoden (npr. zaradi manjše izgube prostora), vendar ugotovljeno napako enakovredno odpravlja. Če tožnica meni, da bo zaradi takšnega načina odprave napake oškodovana, bo imela v primeru realizacije tega rizika na voljo vsa ustrezna pravna sredstva.

18. Prav tako ni utemeljena njena pritožbena kritika zavrnjenega dokaznega predloga z dopolnitvijo izvedeniškega mnenja. Tak dokaz bi bil nedovoljeno informativne, poizvedovalne narave. Že iz pritožbe je razvidno, da tožnica odločitev sodišča graja zato, ker naj bi ji bilo z zavrnitvijo dokaza onemogočeno zanesljivo pravilno oblikovati zahtevek. Če bi sodišče dopustilo dokaz v tej smeri, bi to pomenilo izvajanje dokaza le zato, da bi tožnica po njem (morda) šele ugotovila pravno relevantna dejstva in svoj zahtevek ustrezno oblikovala, kar pa ni dovoljeno. Ob očitani pomanjkljivi obrazložitvi o ekonomski neupravičenosti predlaganega dokaza in kriterijih za določitev le-te pa se je vsekakor treba strinjati, da ni ekonomičen dokaz, katerega izvedba bi stala praktično enako kot sama odprava morebitne napake, poleg tega pa bi izvedba takega dokaza praktično že pomenila izvedbo sanacije na enega od predlaganih načinov.

19. Pritožbena trditev tožnice, da je vprašanje hidroizolacije ostalo neraziskano, ne drži. Izvedenec je v svojem mnenju sicer navedel, da stika horizontalne izolacije pod zidovi nad temelji in stika z vertikalno hidroizolacijo na zunanji steni brez izkopa sicer ni mogoče ugotoviti, vendar glede na opravljene meritve vlage v steni zaključuje, da na stiku stena – tla povečane vlage (razen v kotu) ni zaslediti. Večja vlaga je zaznana lokalno na predelni steni, za kar je predlagal tudi rešitev z lokalnim vbrizgavanjem, ki jo je sodišče v svoji odločitvi tudi v upoštevalo. Izvedenec je tako že z drugačnim (manjšim) posegom v nepremičnino v celoti ugotovil vzroke skritih napak in zanesljivo pojasnil, da vzrok ni napaka v hidroizolaciji, temveč pomanjkljivi termoizolaciji. Njegovo mnenje je bilo strokovno, temeljito in jasno, zato ga je prvostopenjsko sodišče pravilno upoštevalo kot tehten dokaz in nanj oprlo svojo odločitev. Nadaljnje ugotavljanje poškodb hidroizolacije z ogledom stene na skupnem hodniku objekta in izkopom zato ni bilo potrebno: dejansko stanje je že na podlagi izvedenega glede tega pravilno in popolno ugotovljeno.

20. Prvostopenjsko sodišče je pravilno zavrnilo tožničin zahtevek za povrnitev stroškov za nakup sušilnega stroja. Odločitev sodišča, da je zahtevek v tem delu zastaral, saj je pretekel triletni zastaralni rok iz 352. čl. OZ, je pravilna. Brez podlage je tožničino zavzemanje za splošni petletni rok, saj je njen zahtevek odškodninske narave.

21. Pravilna je tudi zavrnitev zahtevka za ureditev odvajanja meteornih voda na parkirnem prostoru. Izvedenec je sicer ugotovil, da zunanja ureditev ni narejena po projektni dokumentaciji in ni skladna s projektom izvedbenih del (PID projektom), vendar je nadalje ugotovil, da je naklon asfaltnega platoja narejen tako, da se meteorna voda vsekakor izteka stran od objekta, zato to odtekanje ni vzrok za pojav vlage v tožničinem stanovanju. Ker torej zatrjevano zamakanje meteornih voda v konstrukcijo objekta zaradi napačnega naklona parkirišča ni bilo dokazano, je odločitev v tem delu pravilna. Tekom postopka je sicer prišlo do nedovoljenih emisij meteornih voda iz strehe in dvorišča na sosednjo nepremičnino, vendar je bilo ugotovljeno, da je do tega prišlo zaradi neprimerne ureditve odvodnjavanja meteornih voda s strehe v ponikalnico in ne zaradi napačnega naklona parkirišča. Vzrok teh emisij so tožnica in ostali solastniki že odpravili, za kar je prvostopenjsko sodišče tudi ugodilo tožbenem zahtevku na plačilo zneska 240,00 EUR, kar je strošek ureditve, ki odpade na tožnico.

22. Utemeljeni pa so pritožbeni očitki glede zahtevka za odpravo napak v vkopu kanalizacije. Ugotovitev sodišča, da položena cev v peščeno posteljico ne vpliva na pojav vlage v njenem stanovanju, je sicer oprta na mnenje izvedenca, vendar je utemeljena navedba pritožnice, da zahtevek za odpravo napak v vkopu kanalizacije ni pogojen z vlago v stanovanju tožnice, ampak predstavlja (posebno) napako v gradbi in zemljišču. V svojem prvotnem tožbenem zahtevku je tožnica namreč navajala, da so „na stavbi in njenem zemljišču ugotovljene napake zaradi nestrokovne gradnje in zaključka gradbenih del pred predajo objekta investitorju, /.../ ki so se navzven izrazile kot večkratno zamakanje fekalnih odplak /.../, kar povzroča čezmerno vlažnost zraka v stanovanju.“ Kot razlog dviga fekalnih odplak v decembru 2010 je tožnica navajala nestrokovno temeljenje kanalizacijske cevi na mestu, kjer je cev vkopana v statično nestabilen nasip, saj je bila cev položena brez obbetoniranja oziroma zaščitnega betonskega kanala, neposredno v zemljo in dodala, da ta napaka ni bila odpravljena, saj je kanalizacijska cev še vedno položena v zemljo brez zaščitnega betonskega kanala. Tudi izvedenec je v svojem mnenju pojasnil, da bi kanalizacijske cevi meteorne in fekalne kanalizacije morale biti položene v podbetonirano ležišče, saj je teren v naklonu in kot tak nestabilen oziroma slabo nosilen. Če se je izkazalo, da občasno zamakanje fekalnih voda in stalna povečana vlažnost v prostorih nimata istega vzročnika, še ne pomeni, da gradba nima obeh napak. Glede na navedeno bo sodišče v novem postopku moralo ugotoviti, ali gre pri cevi, ki je položena v nasprotju s pravili gradbenih predpisov, za takšno odstopanje, da predstavlja napako v solidnosti gradnje, za katero je odgovorna tožena stranka (662. čl. OZ), neodvisno od pojava vlage in ali gre pri navedenem za takšno odstopanje, da bi na to pomanjkljivost v projektu morala investitorja opozoriti že toženka (3. odst. 663. čl. OZ) ter glede nato ponovno odločiti o utemeljenosti tega zahtevka.

23. Prav tako so utemeljeni očitki glede zavrnitve zahtevkov za izsušitev stanovanja, brušenje in lakiranje parketa ter zamenjavo vhodnih vrat in vrat kopalnice ter dnevne sobe. Če je vzrok za nastanek škode že saniran, še ne pomeni, da je odškodninski zahtevek za posredno, refleksno škodo neutemeljen. Tu za tipičen primer takšne škode (damnum extra rem), to je škode, ki zaradi napake stvari, torej pomanjkljive termoizolacije in posledično pretirane vlažnosti v stanovanju, lahko nastane na drugih dobrinah. Da izvedenec te škode ni omenil, je brez pomena, saj pritožnica utemeljeno opozarja, da o tem sploh ni bil vprašan.

24. Iz istega razloga je utemeljena tudi graja zavrnitve zahtevka iz naslova materialne škode na pohištvu. Tudi to namreč predstavlja refleksno škodo. Čeravno je tožnica neposredno škodo dogodka v decembru 2010 že odpravila (torej zamenjala in ponovno položila kanalizacijsko cev), pa ni nujno, da je odpravljena tudi posredna škoda tega dogodka. Napačen je tudi drugi razlog za zavrnitev, češ da višina škode ni izkazana. Pri oceni višine te škode naj sodišče prve stopnje (po izvedbi predlaganih dokazov za to) oceni, ali so podani pogoji za odločitev o njej po prostem preudarku (216. čl. ZPP).

25. Utemeljeni so tudi pritožbeni očitki glede zavrnitve povračila najemnine. Sodišče prve stopnje je ta zahtevek napačno zavrnilo, češ da le na podlagi predložene medicinske dokumentacije obstoja vzročne zveze in škode brez izvedenca ni mogoče ugotoviti; škoda, ki jo uveljavlja tožnica, ni pojav astme, temveč nemožnost uporabe stanovanja zaradi napake, zaradi katere je bilo bivanje v razumno opuščeno. Tožničin zahtevek ima podlago v 2. odst. 637. čl. OZ, po katerem ima tožnica pravico do povračila škode, ki ji je nastala zaradi napake. Sodišče prve stopnje se bo moralo opredeliti, ali je bilo zaradi ugotovljenih napak stanovanje za bivanje neprimerno (ne glede na to, ali so napake tiste, ki so pri tožnici povzročile astmo ali ne) in ali je tedaj tožnici zaradi tega nastala škoda, ker je morala za bivanje najeti drugo stanovanje.

Sklepno in o stroških

26. Ob povedanem je moralo pritožbeno sodišče delno ugoditi pritožbi tožnice, kot to izhaja iz izreka, v tem obsegu sodbo razveljaviti ter vrniti sodišču prve stopnje zadevo v novo sojenje (355. čl. ZPP), da upoštevaje navedene razloge ponovno odloči. V preostalem delu pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, prav tako pa je v celoti zavrnilo pritožbo toženke ter potrdilo ta izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). Posledica delne razveljavitve je tudi razveljavitev odločitve o stroških postopka. Ko bo o njih ponovno odločalo, naj pojasni svojo oceno uspeha pravdnih strank, saj v pritožbi tožnica utemeljeno očita, daj iz razlogov tega ni mogoče razbrati.

27. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. in 4. odst. 165. čl. ZPP.

Op. št. (1): M. Dolenc, Informativni dokaz v pravdnem postopku, Pravna praksa št. 31-32/2010 (19. 8. 2010), str. 8-10. Tako isti avtor tudi v članku O vlogi informativnega dokaza v pravdnem postopku, Podjetje in delo, št. 7/2011, str. 1467-1475. Op. št. (2): VS RS v sodbi in sklepu VIII Ips 125/2013 navaja, da „novejši pogledi sicer zagovarjajo izjemo od načelne prepovedi informativnih dokazov, predvsem tedaj, ko stranka ne more poznati dejstev, ki jih sicer mora zatrjevati na podlagi trditvenega bremena.“ S sklepom III Ips 14/2014 pa je VS RS „informativni dokazni predlog glede na okoliščine primera ocenilo kot utemeljen, saj tožeča stranka ni poznala konkretnih dejstev, ki bi jih sicer morala zatrjevati, ker ležijo zunaj njenega zaznavnega območja.“ Primerjaj tudi sklep in sodbo VS RS III Ips 130/2009. Op. št. (3): Glej N. Plavšak v Obligacijski zakonik komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, 3. knjiga, str. 168 in 868. Op. št. (4): Takšni odločitvi v nekem drugem primeru pritrjuje tudi N. Plavšak v Obligacijski zakonik komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, 3. knjiga, str. 869.