Jedro

Na toženki je bilo tako trditveno kot dokazno breme glede dejstev, ki bi sodišču prve stopnje omogočala sklepanje, da obstajajo razlogi iz tretjega odstavka 12.a člena ZST-1, ki narekujejo, da se določeno premoženje ne upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja stranke. Toženka bi morala zato že v predlogu (ali priloženi izjavi) konkretizirano navesti ne le to, da nepremičnin ne more odtujiti zaradi v zemljiško knjigo vpisane prepovedi, ampak navesti in izkazati tudi upravičene razloge, ki so privedli do takega vpisa in na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da nemožnosti razpolaganja ni zakrivila sama ali njeni družinski člani po lastni volji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog toženke za oprostitev plačila takse za pritožbeni postopek, je pa dovolilo obročno plačilo takse v 24 mesečnih obrokih.

2. Toženka zoper odločitev vlaga pritožbo. Sodišču prve stopnje očita, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Živi na naslovu A. 5, Ljubljana. Gre za nepremičnino z ID znakom 001, ki je do ¼ v njeni solasti. Tu ima prijavljeno začasno bivališče. Prilaga dokazilo. Ostali dve nepremičnini, ki sta v njeni solasti do ½, sta del osnovnih sredstev s. p. Toženka tu ne živi. Obe nepremičnini sta obremenjeni do te mere, da z njimi ne more in ne sme razpolagati. V nadaljevanju, če je sodišče plačila takse ne bi oprostilo, predlaga delno oprostitev oziroma odobritev plačila takse v 36 mesečnih obrokih.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da toženka živi sama in nima preživninskih obveznosti do drugih oseb, v zadnjih treh mesecih ni prejela nobenega dohodka. V lasti ima osebni avto v vrednosti približno 9.000 EUR. Je tudi solastnica treh nepremičnin, pri čemer vrednost toženkinega deleža pri tistih, ki jih ne uporablja za bivanje, znaša 54.938,75 EUR. Na transakcijskem računu ima 71,81 EUR in 3,52 HRK. Iz izkaza poslovnega izida za s. p. izhaja negativen poslovni izid, iz bilance stanja za leto 2021 pa, da ima dolgoročna sredstva (149.519,08 EUR), ki so višja kot dolgoročne obveznosti (2000 EUR) ter kratkoročna sredstva v višini 1771,82 EUR, od tega 334,72 EUR kratkoročnih poslovnih terjatev, 4.739,58 EUR pa kratkoročnih poslovnih obveznosti. Taksa, ki jo mora plačati, znaša 1.227 EUR.

5. Iz podatkov, ki jih pridobilo sodišče prve stopnje, ko je odločalo o predlogu toženke (priloga C14) izhaja, da je toženka solastnica treh nepremičnin in sicer 1. nepremičnine ID znak 002 do ½ , 2. nepremičnine ID znak 003 do ½ (na parceli stoji stavba B. 25, Ljubljana) in 3. nepremičnine ID znak 001 do ¼ (na parceli stoji stavba A. 5, Ljubljana). Sodišče prve stopnje (ob upoštevanju 1. točke prvega odstavka 18. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS)) pri presoji materialnega položaja toženke ni upoštevalo nepremičnine ID znak 003, to je nepremičnine na naslovu B. 25, Ljubljana, v kateri po ugotovitvah sodišča prve stopnje toženka živi.

6. Toženka v pritožbi navaja, da dejansko živi na naslovu A. 5, Ljubljana. Iz ocene vrednosti premoženja in s tem njenega materialnega položaja bi zato po njenem mnenju morala biti izločena nepremičnina z ID znakom 001 in ne nepremičnina z ID znakom 003. 7. Pritožbeno sodišče ji ne more slediti. Pri trditvi, da dejansko živi na naslovu A. 5, Ljubljana, gre namreč za neopravičeno pritožbeno novoto, ki je posledično neupoštevna (337. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje tega, da ne živi na naslovu B. 25, Ljubljana (to je na naslovu, ki ga je navedla v glavi predloga1) ni navedla, prav tako ni navedla, da ima začasno prebivališče (glej predlog na list. št. 230). Tudi v izjavi o premoženjskem stanju (priloga B399) je kot svoje novo (stalno) prebivališče navedla naslov B. 25, Ljubljana, rubriko, v katero se vpisuje naslov začasnega bivališča pa je prečrtala. Podlage, da bi pritožbeno sodišče (drugače kot sodišče prve stopnje) materialni položaj toženke presojalo brez upoštevanja vrednosti nepremičnine z ID znakom 001 (A. 5, Ljubljana), zato ni.

8. Neutemeljen je tudi očitek, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da sta nepremičnini z ID znakom 003 in ID znakom 002 obremenjeni in da z njima ne more in ne sme razpolagati. Na toženki je bilo tako trditveno kot dokazno breme glede dejstev, ki bi sodišču prve stopnje omogočala sklepanje, da obstajajo razlogi iz tretjega odstavka 12.a člena Zakona o sodnih taksah2 (v nadaljevanju ZST-1), ki narekujejo, da se določeno premoženje ne upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja stranke. Toženka bi morala zato že v predlogu (ali priloženi izjavi) konkretizirano navesti ne le to, da nepremičnin ne more odtujiti zaradi v zemljiško knjigo vpisane prepovedi, ampak navesti in izkazati tudi upravičene razloge, ki so privedli do takega vpisa in na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da nemožnosti razpolaganja ni zakrivila sama ali njeni družinski člani po lastni volji. Navedenega bremena pa toženka ni zmogla. Pavšalna trditev o v zemljiško knjigo vpisani prepovedi odtujitve zato ne opravičuje uporabe tretjega odstavka 12.a člena ZST-1. Zgolj v pojasnilo toženki pa pritožbeno sodišče dodaja, da bi bila lahko v pogledu presoje njenega materialnega položaja relevantna zgolj prepoved razpolaganja z nepremičnino ID znak 002, saj vrednosti nepremičnine ID znak 003 sodišče prve stopnje pri presoji materialnega položaja ni upoštevalo že iz zgoraj navedenih razlogov, na nepremičnini ID znak 001 pa taka prepoved ni vpisana. Glede na (posplošeno) vrednost toženkinega solastnega deleža nepremičnine ID znak 002, kot izhaja iz javno dostopnih podatkov GURS (4.273,50 EUR), pa tudi upoštevanje te prepovedi na odločitev ne bi vplivalo.

9. Glede na vsa v uvodu povzeta dejstva pritožbeno sodišče nadalje soglaša, da kljub relativno visoki taksi, pogojev, da bi bila tožnica v tem postopku (delno ali v celoti) oproščena njenega plačila ali da bi ji bilo odobreno plačilo v več kot 24-tih mesečnih obrokih, ni. V izogib ponavljanju se pri tem sklicuje na razloge, ki jih je v točki 5 izpodbijanega sklepa navedlo že sodišče prve stopnje. Glede števila obrokov dodaja le to, da je sodišče prve stopnje dovolilo plačilo takse v maksimalno dovoljeni dobi. Da bi lahko presodilo, da je za plačilo potreben daljši čas, pa bi morale biti podane izjemne okoliščine (glej drugi odstavek 11. člena ZST-1). Teh pa toženka v predlogu ni zatrjevala, niti nanje ni mogoče sklepati na podlagi drugih ugotovitev.

10. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi z tretjim odstavkom 1. člena ZST-1 izpodbijano odločitev potrdilo.

1 Pred tem pa tudi v pritožbi zoper sodbo in sklep z dne 30. 5. 2022 ter nadaljnji vlogi z dne 6. 9. 2022. 2 Tretji odstavek 12a člena ZST-1 se glasi: _“Ne glede na določbe prejšnjih dveh odstavkov se pri ugotavljanju materialnega položaja stranke in njenih družinskih članov premoženje, s katerim stranka in njeni družinski člani dejansko ne morejo razpolagati, ne upošteva, če stranka ali druge osebe izkažejo upravičene razloge, zaradi katerih je razpolaganje s tem premoženjem omejeno in na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da jih stranka ali njeni družinski člani niso zakrivili po lastni volji.“_